Pravica do imena: spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

V marčevski številki revije Svobodna misel je izšel moj članek z naslovom "Pravica do imena: spominska obeležja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem". Gre za skrajšano verzijo eseja, ki bo v celoti izšel jeseni v Idrijskih razgledih. Napisala sem ga lansko jesen, po festivalu Cmakajne, na katerem sva z Ano Čigon gostovali z dogodkom Ulica spomina na ženske. 

Esej sem napisala na podlagi zgodovinskih virov, videov Ane Čigon in kolektivnega spomina udeleženk in udeležencev pogovora: Ane Grobler, Maje Kraljič, Slobodana Malića, Mateje Mlakar, Teje Oblak, Tadeje Pirih (vsi prihajajo iz ljubljanskih skupin Lezbično-feministična univerza in Rdeče zore), upokojenih učiteljic Marije Rejc in Dragice Kravos, Olge Zajc ter Matjaža Peternelja, predsednik kluba CMAK, ki je poskrbel tudi za praktično izvedbo dogodka. Milojka Magajne, kustosinja Cerkljanskega muzeja, je napisala strokovne popravke in priporočila za nadaljnje raziskovanje. Vsem se toplo zahvaljujem za sodelovanje.

Pravica do imena 

Spominska znamenja za aktivistke iz NOB na Cerkljanskem

Italijansko društvo Toponomastica femminile (Ženska toponomastika) želi letos raziskati število ulic, ki so v slovenskih mestih poimenovane po ženskah. S pomočjo prostovoljk in prostovoljcev želi preučiti razmere po posameznih občinah in promovirati poimenovanje ulic, trgov in cest po zaslužnih ženskah. Do preimenovanj ulic običajno prihaja ob političnih spremembah, saj »prava« imena lahko legitimirajo družbeno moč, ki jo je s politično zmago pridobila nova oblast. Društva Ženska toponomastika k projektu ni spodbudila želja po tovrstnem revizionizmu, temveč statistično dejstvo, da je velika večina ulic poimenovana po moških, in feministično dejstvo, da morajo žensko zgodovino zapisovati ženske, sicer bo utonila v pozabo. 

Ob mednarodnem dnevu žensk sem raziskala razmere v Cerknem. V mestecu s približno 750 prebivalci in prav toliko prebivalkami je 23 ulic. Večina jih nosi krajevna imena, devet ulic pa je poimenovanih po zgodovinskih osebnostih, večinoma aktivistih in borcih narodnoosvobodilnega boja. Niti ena ulica ni poimenovana po ženski, čeprav je v Cerknem že pred vojno delovala vrsta političnih delavk. Cerkno seveda ni izjema, ki bi potrjevala pravilo. Pravila še vedno določa patriarhalni red. Ker ta ženske ceni samo v nezgodovinskem območju zasebnosti in doma, ženske v zgodovinopisju vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja niso obstajale kot politična bitja. Prav zato, ker so bile skozi zgodovino nevidne, ker niso imele jezika, s katerim bi opisale svoje izkušnje in boje, je feminizem drugega vala vzklikal: »Osebno je politično!« 

Doprsni kip zdravnice Franje Bojc Bidovec

Feministične zgodovinarke zgodovinopisje razumejo kot boj za interpretacijo. Da bi dobile vpogled v žensko zgodovino, so v sedemdesetih začele raziskovati zgodovino vsakdanjega življenja in kolektivni spomin. Sama sem preštevala cerkljanske ulice in spominska znamenja v želji, da bi ženske iz lokalne zgodovine prikazala v ustreznejši, aktivnejši luči; zato da bi se osnovnošolke in osnovnošolci, ki vsak dan hodijo po tamkajšnjih »moških ulicah«, vprašali vsaj to, kam so izginile. Dejstvo je, da poznajo vsaj eno: spomin na dr. Franjo Bojc - Bidovec, upraviteljico Slovenske vojne partizanske bolnišnice Franje, je gotovo živ. Zanimivo pa je, da so vsa ženska znamenja na Cerkljanskem iz obdobja druge svetovne vojne. Ob tem se poraja vprašanje, kako je mogoče, da so ženske ravno takrat množično stopile v javnost in zgodovino.

Pomembno vlogo je nedvomno odigrala Antifašistična fronta žensk (AFŽ). Nastala je leta 1942 na pobudo komunističnega vodstva, ki ji je že dve leti kasneje očitalo preveliko samostojnost. Iz kritik, ki so leta 1953 privedle do njene samoukinitve, veje strah pred feminizmom kot domnevno meščansko in separatistično ideologijo, ki naj bi delovala proti ciljem delovnega ljudstva. V tem lahko slutimo dejansko moč AFŽ; moč ženske organizacije, ki je napovedovala politično prevzgojo moških. Slednji se zaradi patriarhalne tradicije niso bili pripravljeni brez odpora sprijazniti z drugačno vlogo žensk. Ker moški ob dodatnem obremenjevanju žensk niso prevzeli deleža neplačanega skrbstvenega in gospodinjskega dela, danes govorimo o le deloma uspešni emancipaciji žensk v SFRJ, še raje pa o njihovi trojni obremenitvi (z neplačanim delom na domu, zaposlitvijo za polni delovni čas in političnim delom).

Mati, ki daje kruh partizanu

O tem, da je reproduktivno delo po vojni ostalo v ženskih rokah, pričajo tudi nekatera spominska znamenja v Cerknem. Najvidnejši spomenik stoji pred knjižnico v Platiševi ulici. Leta 1954 ga je postavila cerkljanska zveza borcev, upodablja pa mater, ki daje kruh partizanu (mater je izdelal akademski kipar Stane Keržič, partizana pa akademski kipar Marjan Keršič - Belač). 

Spomenik matere, ki daje kruh partizanu

Na podstavku piše: Zemlja domača, iz tvojih gozdov, iz dolin je vrela ista moč, iz tvojih globin je klical glas in odmeval med brati. Vsak, kdor te je ljubil, je bil moj sin, vsakemu sem bila junaška mati. Napis anonimno starko s kruhom v roki postavlja v tradicionalno vlogo skrbnice in jo kot »darovalko življenja« izenačuje z »zemljo domačo«. O partizanih govori v izključno moškem spolu (»brati«, »sin«) in s tem sugerira, da je bil boj na terenu rezerviran za moške. Iz trilogije Slovenke v narodnoosvobodilnem boju (1970) in iz številnih drugih virov vemo, da to ne drži, a vseeno se velja vprašati, ali si osnovnošolke dandanes sploh lahko predstavljajo zamenjani vlogi, torej očeta, ki daje kruh partizanki.

Grobnica NOB

Večina Cerkljank in Cerkljanov spomenik razume alegorično, kot zahvalo vsem ljudem, ki so iz zaledja podpirali odporniško gibanje. Ob tem velja opozoriti na ime, ki so ga spomeniku nadeli mlajši. Pravijo mu »pekarija«. Šala ima grenak priokus, če vemo, da se dandanes zaradi brezposelnosti veliko mladih po študiju vrača k staršem oziroma »hotela mama« nikoli ne zapustijo. Izenačevanje žensk z »zemljo domačo« se ponovi ob grobnici NOB na robu katoliškega pokopališča ob cerkvi Sv. Jerneja (Goriška cesta). Ob grobnici stoji napis: 739 partizanov, talcev in žrtev nasilja, 95 garibaldincev in 176 borcev neznanih imen spi v bratskem objemu svoj zadnji sen v materinskih nedrih teh tihih grobov. V boju za svobodo proti nasilju, za lepše dni izkrvaveli so v grudi cerkljanskih bregov. Vsi so nam dragi, za vsemi nam srce ihti, slava jim večna kot večna je pesem šumečih gozdov. Enačaj med »materinskimi nedri«, ki dajejo življenje, in zemljo, ki ga jemlje, je nenavaden. Kako je mogoče, da na tem mestu prsi predstavljajo smrt? Ali so postavljavci znamenja vsem, ki so umrli nasilne smrti, želeli posmrtnega miru vsaj v kolektivnem spominu sodobne levice? Bolj verjetna se zdi razlaga, ki jo v svoji analizi začetkov kapitalizma ponudi feministična zgodovinarka Silvia Federici. V knjigi Caliban and the Witch (2004) pravi, da so že v poznem 15. stoletju delavke postale nadomestek za zemljo, ki so jo delavci izgubili z uvedbo privatizacijskih zakonov. Ženskam so prepovedali opravljanje plačanega dela in jih spremenili v javno dobro ali naravno bogastvo, »ki je na voljo vsem, tako kot sta nam na voljo voda in zrak. To je bil zgodovinski poraz za ženske.«

Spomenik padlim tečajnikom in tečajnicam

V grobnici NOB so pokopane številne aktivistke in partizanke, med njimi Alojzija Bevk, Rezika Golob, Rozika Mezek, Milojka Štrukelj, Slavica Udovič, Zika Kvetoslava in Fani Žele, udeleženke partijske šole, ki so jo leta 1944 napadli nemški vojaki. Spomenik, posvečen vsem padlim tečajnikom, stoji na Brcah. Nanj je vklesan napis: V tem kraju je 27. januarja 1944 leta padlo 47 slušateljev partijske šole v Cerknem. Mladih partizanov in aktivistov iz slovenskega Primorja, Istre, Beneške Slovenije, Gorice, Trsta in Gorenjske. Bili so žrtve belogardističnega izdajstva in nemškofašističnega napada. Slava njihovemu spominu. Tudi ta napis je izključno v moškem spolu. Če udeleženke partijske šole ne bi bile navedene poimensko, bi na tem mestu znova lahko sklepali, da dekleta in ženske v času NOB niso politično delovale. Na kozolcu pod spomenikom stoji spominska plošča Milojki Štrukelj z napisom: Na tem mestu je poklonila domovini svoje življenje 27. 1. 1944 komaj 19 letna dijakinja Štrukelj Milojka iz Solkana. Zdi se nenavadno, da ima aktivistka posebno znamenje. Ga je dobila zaradi svojega izjemnega angažmaja? Kustosinja Cerkljanskega muzeja Milojka Magajne pravi, da razlog tiči drugje: za postavitev si je prizadevala aktivistkina družina, še posebej njen brat Joško Štrukelj.

Spomeniki ženskam

Poimensko znamenje je posvečeno tudi Štefaniji Tušar - Fani. Za njo so ostale samo štiri izjave znancev (hrani jih Cerkljanski muzej) in spominska plošča, ki sta jo leta 1979 postavili ZB NOV in ZSMS Eta. Plošča stoji na kamnitem stebru nad Goriško cesto, na njej pa piše: Ob potoku je bila 27. 3. 1945 zverinsko mučena in ubita 22-letna skojevka Tušar Štefanija Fani. 

Spominska plošča Štefaniji Tušar Fani

Ker so v Zvezo komunistične mladine Jugoslavije (SKOJ) vabili samo predane in preverjene aktiviste in aktivistke, je Štefanija Tušar - Fani gotovo spadala mednje. Na obdobje NOB v Cerknem opozarjajo tudi številne spominske plošče na pročeljih hiš. Milojka Magajne je omenila znamenje v Žabžah (pri vasi Bukovo), spominsko ploščo z imeni štirih aktivistk OF iz Žabž in Kojce, ki jih je okupatorska vojska zažgala v hiši (Zorka Mavri, Rozalija Feltrin, Frančiška Mlakar in Frančiška Golob). 

Edini ženski, ki imata na Cerkljanskem in Idrijskem svoj poimenski kip, sta partizanski zdravnici in upraviteljici bolnišnic Franja Bojc - Bidovec in Pavla Jerina - Lah. Slednji so v Zdravstvenemu domu Idrija leta 2010 postavili doprsni kip, doprsni kip dr. Franje Bojc - Bidovec pa stoji pred vhodom v Cerkljanski muzej (izdelal ga je akademski kipar Anton Logonder). Velja opozoriti na težave, ki jih je kot upraviteljica bolnišnice dr. Franja Bojc Bidovec imela s svojim politkomisarjem. Ta je leta 1944 proti njej »stuhtal« obtožnico pri Višjem vojaškem sodišču 9. korpusa NOV in POJ. Ta jo je med drugim obtožila jemanja avtoritete politkomisarju. Po dveh mesecih dokazovanja, da so obtožbe neutemeljene, jo je vojaško sodišče razbremenilo obtožb. V komisarjevem maščevanju, lahko prepoznamo šikaniranje, ki ga ženske ob vstopu v tradicionalno moško polje delovanja in na položaje moči doživljajo še danes. Učiteljica Marija Rejc ob tem dodaja, da režirani proces ni zamajal ugleda, ki ga je med Cerkljani in Cerkljankami imela doktorica Bojc - Bidovec: »Ostaja pojem junaštva, ljudje jo nosijo v svojih srcih.«

Spominska plošča aktivistkam OF v Žabžah

Ob mednarodnem dnevu žensk si želim, da bi junaštvo – tudi zaradi prizadevanj društva Ženska toponomastika – prepoznali v življenju številnih žensk, ki so delovale pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Na Cerkljanskem na javno priznanje, na pravico do imena, čakajo še številne, denimo borke proti poitaljančevanju po letu 1920: Božena Sattler, Marija Močnik (Karuzova), Angela Bevk (Migučeva), Fanica Obid, Vika Obid (por. Jeram), Katarina Eržen (Mrzlovška Kotre) in Mici Kumar. Zahvala, da so se njihova imena ohranila v zgodovinskem in ne le v ustnem spominu, gre zgodovinarki Ani Štucin, Cerkljanskemu muzeju in ljubiteljskim kronistom.

Če želite sodelovati v raziskavi društva Ženska toponomastika, pišite dr. Eleni Cerkvenič, referentki za stike s slovensko manjšino v Italiji in s Slovenijo: elenacerkvenic@gmail.com.

Besedilo in fotografije:Tea Hvala

Lektura: Mirjam Furlan Lapanja