Strani

18. mar. 2012

Esej o seksizmu in homofobiji na Metelkovi v novem Borcu



V zadnji številki revije za zgodovino, antropologijo in književnost Borec (št. 681-684) je v sklopu Umetnost in stvarnost izšel moj esej "Seksizem in homofobija 'kot po navadi', feminizem 'drugače': AKC Metelkova mesto v očeh organizatork festivala Rdeče Zore".

V sklopu sta izšla tudi eseja Mojce Puncer "Artikulacije prostora, skupnosti, sosedstva – poetike, mikropolitike v sodobni umetnosti: nekaj primerov" in Nene Škerlj "Guernica, guernice in guernice". O boju za javni prostor je v isti številki pisala Lidija Radojević ("Boj za javni prostor kot razredni boj").

Predogled (flipbook)
Predogled (PDF)


*

Seksizem in homofobija »kot po navadi«, feminizem »drugače«: 
AKC Metelkova mesto v očeh organizatork festivala Rdeče zore

V eseju z vidika feministk, ki delujejo v Avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto, obravnavam seksizem, homofobijo, moški šovinizem in splošni antifeminizem, ki so najopaznejši, ko »običajno« vzdušje »zmotijo« izrecno feministične, lezbične ali queerovske pobude. K pisanju me je poleg vse pogostejših verbalnih in celo fizičnih napadov na lezbijke na Metelkovi spodbudilo prepričanje, ki vlada tako v medijih kot v alternativni kulturi: da smo ženske in moški v Sloveniji že enakopravni, zato je feminizem »preživeta ideologija«, izključno ženske, feministične in lezbične javnosti pa so v skladu s tem nepotrebne. V eseju trdim nasprotno: da bo potreba po avtonomnih javnostih obstajala, vse dokler se bodo ženske v širši in alternativni javnost spopadale z (ne)formalnimi ovirami. In ker vse kaže, da patriarhalna ideologija v Sloveniji še dolgo ne bo »preživeta«, je zagovor feminističnih, lezbičnih in drugih manjšinskih javnosti zelo aktualen.
Anna Ehrlemark, ena od organizatork feminističnega in queerovskega festivala Rdeče zore, je po petih letih življenja v Ljubljani tukajšnje razmere primerjala s švedskimi in ugotovila, »da je v Sloveniji razumevanje feminizma tako med alternativci kot v mainstreamu izjemno slabo in banalno«.[1] Novinarka Tanja Lesničar Pučko je današnjo situacijo primerjala z osemdesetimi, ko so se na »osvobojenem ozemlju« Ljubljane umetnice in aktivistke začele povezovati v ženske skupine. Zapisala je, da obstoj Mesta žensk in Rdečih zor, festivalov, ki se jima še vedno zdi potrebno promovirati ženske v kulturi, opozarja »na dejstvo, ki je dolga desetletja ostajalo bolj ali manj skrito: da je bil tudi rock (in pozneje punk) pretežno moški, in ne le moški, v veliki meri tudi enako seksističen, kot so bili tisti atki, ki so se jim rockerji upirali, in da se je ženska produkcija znotraj njiju prebijala z enako težavo kot znotraj mainstreamovske kulture«.[2]
Za alternativne javnosti ali »kontrajavnosti«, kot jim pravi politična filozofinja Nancy Fraser, velja, da morajo izpolnjevati notranjo in zunanjo funkcijo, sicer niso javne. Notranjo funkcijo zadovolji obstoj »prostorov za umik ali regrupacijo«,[3] v katerih je mogoče razvijati načine političnega delovanja in govora, ki so po mnenju vpletenih primerni za opredeljevanje njihove identitete, interesov in potreb. Izpolnjevanje zunanje, agitacijske funkcije se prične šele z zagovarjanjem kontrajavnih stališč v širši javnosti. Povedano drugače: vsak protest je obsojen na propad, če ni vpet v prostor, v katerem je prepoznan kot tak, zato alternativne in manjšinske javnosti negujejo svoj prostor in obenem segajo navzven. Nobena, še tako specifična javnost po definiciji ne more biti zaprta vase, ali kot pri nas še vedno radi očitajo predvsem feminističnim in lezbičnim skupinam, »separatistična«. Ironično je, da se očitki o »separatizmu« pojavljajo (tudi) na Metelkovi, ki se je v dolgi zgodovini bojev za uveljavitev prostorskih pravic neinstitucionalne, neodvisne, alternativne ipd. kulture v Ljubljani morala upirati številnim poskusom diskreditacije s strani mestnih oblasti, medijev in okoliških prebivalcev. Bratko Bibič v študiji Hrup z Metelkove (2003) omenja oznake »geto«, »Bronx« in pomensko verigo, ki je »alternativno kulturo« povezala z »alkoholom«; tako naj bi, če izberem primer, ki je zanimiv za kontekst te razprave, po poročanju tednika Mladina prebivalce v bližini Metelkove, kluba K4 in KUD-a France Prešeren najbolj motile »petnajstletne frkljice, ki vreščijo po ulici in se opijajo«.[4] A medtem ko je v dominantni kulturi dvojna morala očitna, se seksizem v alternativni kulturi skriva za deklarirano egalitarnostjo, ki samo na videz »nevtralizira« dejansko neenakost.
Leta 1993 so pri zasedbi opuščene vojašnice na Metelkovi sodelovale ženske, feministične in lezbične skupine, ki so v stavbi Lovci ustanovile Ženski center. Do leta 2000 so v njem delovale skupine Kasandra, Luna, Ženska svetovalnica, Modra, Prenner klub, SOS-telefon in Lilit. V slednji se je oblikovala skupina LL (Lezbična Lilit), ki se je kasneje formalno preselila pod ŠKUC-evo streho, fizično pa je ostala na Metelkovi, kjer še danes »domujeta« edini lezbični klub in edina lezbična knjižnica v Sloveniji. Nataša Serec, ena od pobudnic festivala Rdeče zore in predsednica društva KUD Mreža, se spominja, da so takrat tudi v drugih klubih na Metelkovi (Channel Zero, Gala Hala, Bizarnica pri Mariči) »ključne pozicije zasedale punce, ženske,« ki so bile druga z drugo »solidarne, (…) pripravljene delati zastonj in predane boju za ohranitev Metelkove«.[5] Po drugi strani sta z Dragano Rajković, članico lezbično-feministične skupine Kasandra in soustanoviteljico Rdečih zor, ugotavljali, »da so takrat, ko so prišli novinarji in se je bilo treba pohvaliti, vedno govorili moški, naši kolegi, ki so se raje izpostavljali kot me. (…) In tako sva prišli do festivala. Nam samim, Metelkovkam, sva hoteli dati priložnost, da se izkažemo in pokažemo kot organizatorke, aktivistke in umetnice«.[6]
Po letu 2000 so na Metelkovi nastajale nove skupine: v okviru Škratove čitalnice in [A] Infoshopa sta se oblikovala feministična bralna krožka z anarhističnim predznakom, v okviru aktivističnega Urada za intervencije ženska sekcija, v klubu Monokel je poleg ekipe ŠKUC-LL začela delovati Lezbično-feministična univerza, ki se je kasneje preselila v klub Tiffany, z Monoklom pa so deloma povezani tudi kolektivi Alter Šalter, Vstaja Lezbosov in Female's'cream. (Na Metelkovi št. 6, v »hiši nevladnikov«, so še Lezbična knjižnica, Mednarodni festival sodobne umetnosti Mesto žensk, Mirovni inštitut in nevladne organizacije, ki so izšle iz feminističnih in sorodnih »novih družbenih gibanj« iz osemdesetih). Ker je na Metelkovi svoj prostor našlo toliko skupin, je postala »stična točka« za srečevanja, pogajanja in sodelovanja med posameznicami, ki pred tem niso bile povezane ali sploh niso imele dostopa do feministične infrastrukture in vednosti. Številne feministke so delovale – in danes ni nič drugače – v več skupinah, zato so »združevanje, razhajanje in ponovno združevanje na drugačnih osnovah običajni procesi na teh scenah«.[7] Izjavo Suzane Tratnik, pisateljice, ki je sodelovala v vrsti lezbično-feminističnih pobud, je mogoče prenesti na širšo feministično zgodovino; v (post)jugoslovanskem prostoru jo je po besedah Rade Iveković zaznamovalo »veliko začetkov – v feminizmu se vedno začenja znova. Vsi ti začetki so izjemno pomembni zaradi kontinuitete v diskontinuiteti; omogočajo vam pogled iz nedominantne, nehegemonistične perspektive«.[8] Metelkova torej predstavlja tako prizorišče kot zemljevid »prekinjenih zgodovin« feminističnega in lezbičnega gibanja v Ljubljani.

*

V skladu s prepričanjem, da prostor, ki bi bil izvzet iz razmerij moči, od koder bi se bilo mogoče upreti nepravičnosti in zatiranju, ne obstaja, strukturalisti pravijo, da »opozicionalna kultura« ne more imeti mobilizacijskih učinkov, če se pri tem ne opre na že obstoječo politično priložnost. Bratko Bibič zagovarja drugačno stališče; pravi, da je v primeru Metelkove alternativna kultura ustvarila politično priložnost, ki ni samodejno sledila iz političnih sprememb konec osemdesetih, četudi jo je padec berlinskega zidu navdihnil z upanjem. Upor ni bil samodejna posledica »zatiranja«, temveč posledica uspešne politične mobilizacije; agitiranja, izobraževanja in organiziranja. To pomeni, da »nehegemonistične ideje in identitete ne nastanejo onkraj sistema, pa tudi ne iz neke prosto lebdeče opozicijske zavesti, temveč v dolgotrajnih skupnostnih institucijah«,[9] ki so le deloma vpete v dominantno kulturo.
            Mreža za Metelkovo je združevala več sto skupin in posameznikov z različnih področij umetnosti, kulture in družbeno angažiranih gibanj. Bibič meni, da je bila umetniška in kulturna narava boja razumljiva, ker je pobuda za konverzijo vojašnice v kulturni, multikulturni »ex-center« nastala »zaradi velikih prostorskih stisk v iztekajočih se 80. letih razmahnjene produkcije alternativnih, neinstitucionalnih, neodvisnih … (sub)kultur in t.i. 'novih družbenih gibanj'«.[10] Po drugi strani, nadaljuje Bibič, je postal izraz »kulturni aktivizem« za Metelkovo po letu 2000 preozek zaradi organiziranja »protiglobalizacijskih« in protirasističnih debat, manifestacij in drugih javnih akcij »s 'čistim' političnim značajem in sporočilom«.[11] Ker na zgodovino bojev za prostor gledam z vidika feminističnih skupin, kulturni aktivizem vidim (tudi) kot odgovor na institucionalizirano razumevanje politike, ki določene vsebine, taktike in prizorišča upora izključuje kot osebne, zasebne, apolitične ali trivialne. Če nočemo, da načini delovanja, ki se gibljejo med »čisto« umetnostjo in »čisto« politiko, izpadejo iz aktivističnega repertoarja, bo očitno treba spremeniti razumevanje izraza upor, da ta ne bo zajemal samo množičnih protestov proti nepravičnost, temveč tudi voljo do iskanja alternativnih strategij preživetja in sanjarjenje o boljšem svetu. Politični geograf Steve Pile je prepričan, da alternativ ne bo zmanjkalo: »Če obstaja uhojena pot, pot, ki so jo določile tehnologije nadzora in moči, potem bo upor zavil z nje in našel nove poti, nove umestitve in iznašel nove prihodnosti«.[12]
Na Metelkovi so se razvili samoorganizirani in egalitarni načini (so)delovanja, ki so se v osemnajstih letih morali večkrat prilagoditi novim okoliščinam. Vplivali so tudi na delo feminističnih aktivistk, ki so v zborniku intervjujev Rdečke razsajajo![13] opozorile na nekatere slabosti metelkovske kontrajavnosti: Urška Merc je omenila pomanjkanje solidarnosti, Daša Tepina odsotnost trajnejših vezi med različnimi, a sorodnimi skupinami, Jadranka Ljubičič pa prepočasno kroženje funkcij in netransparentnost delovanja. Ana Jereb, Anja Kocman in Lidija Radojević so k temu dodale še seksizem, moški šovinizem in homofobijo oziroma »zmedo«, ki jo na Metelkovi povzroči vidnejša prisotnost feministk in spolnih manjšin. Kljub temu je Metelkova dovolj močna identifikacijska točka, da aktivistke z najdaljšim stažem uporabljajo izraz »me, Metelkovke«. »Metelkovka« in »feministka« sta politični identiteti in kot taki sta »strateški, taktični, mobilni, večplastni, nejasni, okorni in protislovni«.[14] Njuno mesto izrekanja je »vedno parcialno, vedno je za nekatere svetove in proti drugim. Temu kriteriju,« je zapisala Donna Haraway v svojem zagovoru umeščene vednosti, ki vključuje tako kritično refleksijo kot upanje, »se ne da izogniti«.[15]

*

Kako feministke vstopajo v Metelkovo mesto in kakšen je odziv? Natančneje, kako sodelavke Rdečih zor, še posebej tiste, ki soustvarjajo več alternativnih javnosti, Metelkovo doživljajo med festivalom? Se kaj spremeni? V intervjujih je prevladalo mnenje, da je med festivalom »drugače«, pri čemer je treba dodati, da so nekatere intervjuvanke odgovarjale v imenu organizacijske ekipe, nekatere so upoštevale redno metelkovsko publiko, nekatere pa obiskovalke, ki na Metelkovo zahajajo samo, ko so na sporedu feministični ali lezbični dogodki. Urška Merc je poleg vseh naštetih upoštevala metelkovske kolektive, ki ne sodelujejo pri organizaciji: »Z metelkovskega vidika Rdeče zore združujejo različna prizorišča in skupine, ker iščejo skupne interese, skupna stališča. Po drugi strani pa jih skupine z drugačnimi interesi, recimo apolitičnimi ali antifeminističnimi, celo komercialnimi, gotovo dojemajo separatistično«.[16] Nataša Serec je povedala, da ne ve, »kaj si o festivalu mislijo Metelkovci. Nikoli nič ne rečejo. (…) Če predlagajo vsebine in podpirajo sodelovanje, to še ne pomeni, da poznamo njihovo stališče«.[17] Teoretičarka, aktivistka in koordinatorka Škratove čitalnice Ana Jereb je dodala, da pri mnogih skupinah »gre bolj za to, da nam odstopijo prostor, ne za dejansko sodelovanje. (…) Z metelkovskega vidika gre pač za enega mnogih festivalov. To me na nek način moti, saj so se Rdeče zore začele zaradi konkretne izkušnje, zato, ker se je na Metelkovi večina dela prenašala na ženske«.[18]
Kljub uspešnim navezam z [A] Infoshopom, klubom Monokel in klubom Tiffany, ki so vključevale tako logistično kot vsebinsko sodelovanje, je festivalska ekipa začutila potrebo po delnem izstopu z Metelkove; najprej zato, ker za določene skupine na Metelkovi »festivalske vsebine niso bile sprejemljive. Če nekdo noče gostiti provokativnih umetniških del, ampak samo 'pozitivna', potem ne vidim razloga, zakaj bi Rdeče zore morale vztrajati pri sodelovanju. Etika je pomembna,«[19] je povedala Jadranka Ljubičič, kustosinja galerije Alkatraz. Njena sodelavka in video umetnica Ana Grobler je kot drugi razlog navedla željo po osvajanju in zasedanju novih prostorov, ki so, je dodala vizualna umetnica Slađana Mitrović, »idealni za promocijo in za to, da se ljudi sooči z nekimi vsebinami.«[20] Slađana je leta 2008 na Rdečih zorah razstavljala z zavestjo, da »moraš sprejeti posledice, saj gre za zelo močno oznako; ljudje te bodo dojemali kot feministko. (…) Feminizem ima močno identifikacijsko vlogo: politično, filozofsko, umetniško«.[21] Je bilo na Metelkovi zato »drugače«?
»Rdeče zore Metelkovo za nekaj dni postavijo na glavo«, je povedala Anna Ehrlemark, »ker je v klubih več lezbijk, več potencialnih lezbijk in festivalsko jedro, ženske, ki si želijo izkazovati podporo, podarjati komplimente, plesati in se pogovarjati«.[22] Vzdušje se spremeni zaradi »udarne prisotnosti žensk in feminizma; tako fizično, v prostorih, kot programsko. Številčnejše smo, šovinizem pa ostaja enak. Po drugem pivu ga slišiš v vsaki šali«,[23] je dodala politologinja in antropologinja Lidija Radojević. Tudi Nataša Serec je menila, da na festivalskih zabavah (v Menzi pri koritu) vlada »povsem drugačna energija, ker je prisotno toliko punc. Običajno na množične plesne večere prihajajo predvsem fantje, kar naenkrat pa je Menza polna punc, ki se družijo. (…) Vzdušje je povsem drugačno. Če je brutalno prekinjeno, razlika postane očitna«.[24] Težave nastopijo pozno ob vikendih, ko se zabavam, ki so odprte za vse, pridruži pretežno moška publika, ki ji ni mar za kontekst, in s svojim obnašanjem (nadlegovanje, kratenje prostora) ženske potisne na rob plesišča. »Umaknile so se na balkon,« je sklenila pripoved Nataša Serec, »in energija se je v trenutku spremenila. Bilo je … kot po navadi«.[25]
Kaj zastopa izraz »kot po navadi«? Lidija Radojević je vprašanje zastavila drugače: »Če smo na Metelkovi res vsi tako odprti, zakaj potem na rednih žurih (…) v Menzi ali Gromki nikoli ne vidiš dveh žensk, ki se poljubljata? Zakaj se to lahko zgodi samo na Rdečih zorah? (…) Gromka, Menza, Gala hala in Channel Zero so prostori, odprti za vse, a tam ne vidiš niti žensk, ki bi se držale za roke«. Poleg tega se »fantje se do nas obnašajo pokroviteljsko – do festivala tudi. Ker smo, v narekovajih, njihove punce, njihove prijateljice, tudi ti, ki nas imajo radi, ne morejo iz lastnega šovinizma, ki je v tej kulturi absolutno dominanten na vseh ravneh; od najnižjega, lumpenproletarskega, do najvišjega, akademskih razsvetljencev.«[26] Festival je provokativen, ker pokaže, da je alternativna kultura kljub svoji navidezni odprtosti vpeta v seksistično in heteronormativno kulturo. O tem pričajo tudi table na metelkovskih dvoriščih, ki obiskovalce in obiskovalke obveščajo, da »homofobija, rasizem, seksizem, pa tudi nadlegovanje delavcev, nastopajočih in drugih obiskovalcev AKC Metelkova mesto, ni zaželeno in ni sprejemljivo«.[27]
Napak bi bilo trditi, da med uporabniki prostorov na Metelkovi ni konsenza o nedopustnosti sovraštva. Tako kot v širši javnosti je tudi v alternativni kulturi najbolj problematičen prepad med formalno in načelno egalitarnostjo na eni strani ter vsakdanjo prakso na drugi. Zato se moramo feministke, ki vztrajamo pri odprtosti, ki »skušamo queerovske koncepte vpeljati v heteroseksualno alternativno kulturo« [28] in izobraževati ljudi vseh spolov in seksualnosti, nehote odpovedovati svoji varnosti. Suzana Tratnik je povedala, da ji kot lezbijki, ki sicer zahaja v Monokel ali Tiffany, Rdeče zore dejansko ponudijo priložnost, da obišče druga prizorišča na Metelkovi, a tudi ona se mora pri tem odpovedati varnosti izključno lezbičnega (in gejevskega) kluba. Medtem ko »običajno« vzdušje na Metelkovi zaznamujeta homofobija in seksizem, feministične in lezbične intervencije pokažejo, da bi bilo lahko tudi drugače.
Med festivalom je drugače, ker je »zastavljen radikalno – v slovenskem kontekstu za to zadostuje, da ima v nazivu besedo feminizem – in naredi korak čez mejo. Tako nekatere ljudi pripelje na rob. (…) Ljudje vzpostavijo distanco.«[29] In če Rdeče zore na Metelkovi učinkujejo kot lakmusov papir za homofobijo in seksizem, je treba poudariti, da vpliv festivala seže preko metelkovskih zidov. Suzana Tratnik je omenila, da se je »z Rdečimi zorami spet začelo govoriti o feminizmu oziroma različnih feminizmih«.[30] Pojasnila je, da je feminizem izginil iz javnega govora z zamrtjem Ženskega centra na Metelkovi, ko so se feministične pobude iz osemdesetih »razpršile« v nevladne organizacije za boj proti nasilju nad ženskami, teoretsko delo, založništvo, v univerzitetne programe, domače raziskave ipd. Tako kot Anna Ehrlemark in Tanja Lesničar Pučko je ugotovila, da sta »to stanje in naša preljuba demokratična ureditev (…) ustvarjala lažen vtis, da feminizma več ne potrebujemo. A ga potrebujemo, četudi morda v nekoliko drugačni obliki«.[31] Aktualna oblika feminizma, ki jo poznamo že iz osemdesetih, je boj za prostore oziroma ustvarjanje feminističnih, lezbičnih in sorodnih kontrajavnosti.
Je festivalu Rdeče zore to uspelo? V svoji magistrski nalogi[32] sem skupaj z intervjuvankami zaključila, da je v tem trenutku mogoče govoriti le o »začasni skupnosti« ali »kontrajavnosti v nastajanju,« saj je festival svoji notranji funkciji povsem zadostil, zunanji pa v precej manjši meri, kot bi si želele. Kljub temu sem ga označila za primer dobre prakse, ki bi lahko koristil drugim samoorganiziranim skupinam, ki skušajo doseči »nemogoče«: delovati vključujoče, ne da bi za to morale opustiti ali prikrivati svojo politično identiteto. To je bil tudi glavni razlog, zakaj sem se odločila za objavo intervjujev. Z njim je bilo povezano zavedanje, da je v Sloveniji izšlo zelo malo del, v katerih bi o delovanju manjšinskih javnosti razpravljali ljudje, ki jih dejansko ustvarjajo; zadnje s področja feminizma je bil zbornik Kako smo hodile v feministično gimnazijo (2002), ki se je osredotočil na kontrajavnosti iz osemdesetih let. Tudi iz njega je mogoče razbrati, da je za feministične kontrajavnosti bolj kot predpostavljena ideološka enotnost pomembno to, da aktivistkam zagotovijo varen prostor, v katerem je mogoče izmenjati še tako konfliktne poglede, še pred tem pa sklepati nova poznanstva. Intervjuvanke so kot najpomembnejši element Rdečih zor namreč izpostavile prav možnost druženja v »sproščenem,« celo »evforičnem« in »karnevalskem« festivalskem vzdušju.


[1]  Tea Hvala (ur.), Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, KUD Mreža, Ljubljana, 2010, str. 87.
[2]  Tanja Lesničar Pučko, »Manj o tem, kaj, in bolj o tem, kako«, Borec, let. 59, št. 639-643, 2007, str. 83.
[3]  Nancy Fraser, »Rethinking the Public Sphere: A Contribution to the Critique of Actually Existing Democracy«, Social Text, št. 25-26, 1990, str. 68, moj prevod.
[4]  Bratko Bibič, Hrup z Metelkove, Mirovni inštitut, Ljubljana, 2003, str. 89.
[5]  Rdečke razsajajo!, str. 13.
[6]  Nav. delo, str. 14.
[7]  Rdečke razsajajo!, str. 25, moj prevod.
[8]  Rada Iveković, »An Epistemological Exercise in Political Translation: Feminism, Nation and State in Knowledge Production since 1989«, spletna objava, (27.10.2011)moj prevod.
[9]  Francesca Polletta, »'Free Spaces' in Collective Action«, Theory and Society, let. 28, št. 1, 1999, str. 1, moj prevod.
[10]  Hrup z Metelkove, str. 7.
[11]  Nav. delo, str. 69.
[12]  Steve Pile, »Introduction: Opposition, Political Identities and Spaces of Resistance«, v: Michael Keith, Steve Pile (ur.), Geographies of Resistance, Routledge, London, 1997, str. 30, moj prevod.
[13]  V zborniku Rdečke razsajajo! (2010) sem objavila izbor ustnih intervjujev, ki sem jih leta 2009 opravila s sedemnajstimi sodelavkami festivala Rdeče zore (Alja Bebar, Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik). Podrobneje sem jih obravnavala v članku »The Red Dawns Festival as a Feminist-Queer Counterpublic«, Monitor ISH, let. 12, št. 1, 2010, str. 7-107.
[14]  Nav. delo, str. 27, moj prevod.
[15]  Donna Haraway, Modest_Witness@Second_Millennium. FemaleMan©_Meets_Onco Mouse ™: Feminism and Technoscience, Routledge, New York, 1997, str. 37, avtoričin poudarek,  moj prevod.
[16]  Nav. delo, str. 43.
[17]  Nav. delo, str. 19.
[18]  Nav. delo, str. 34.
[19]  Nav. delo, str. 78.
[20]  Nav. delo, str. 51.
[21]  Prav tam.
[22]  Nav. delo, str. 86, moj prevod.
[23]  Nav. delo, str. 73.
[24]  Nav. delo, str. 19.
[25]  Prav tam.
[26]  Nav. delo, str. 73.
[27]  AKC Metelkova mesto, »Metelkova je tudi tvoje mesto!«, spletni vir, (27.10.2011).
[28]  Rdečke razsajajo!, str. 86, moj prevod.
[29]  Nav. delo, str. 74.
[30]  Nav. delo, str. 27.
[31]  Prav tam.
[32]  'When We Move, It's a Movement!' Rdeče Zore Festival as a Feminist-Queer Counterpublic ['Ko se premaknemo, nastane gibanje!' Festival Rdeče zore kot feministično-queerovska kontrajavnost], Univerza v Utrechtu/Fakulteta za podiplomski humanistični študij ISH, Utrecht/Ljubljana, 2010.

Ni komentarjev:

Objavite komentar