Strani

10. nov. 2006

Izlet

»Si al nisi?« Potrkal sem po vratih kopalnice in prislonil uho. Viktorjev odgovor je bilo mrmranje, ki je naglo potonilo v šum vodnih cevi. Slišal sem, kako se je odkašljal, in čakal, da se spet oglasi, a sem ujel le zamolkel hrup v vratih in stenah bloka. Odplavil ga je izbruh vode, ki se je vame pognal od nekod zgoraj. Odmaknil sem se in na drugi strani končno razločil žvenket pasu in ključev. Pobral sem vrečko z malico in šel na dvorišče. Dovolj pozna sva bila, da je sonce žgalo naravnost v čelo. Umaknil sem se v senco, priprl oči k nebu in zaman iskal temne oblake, ki jih je za popoldan obljubil časopis. Naš blok je bil z zatemnjenimi okni in praznim dvoriščem videti povsem zapuščen, le Viktorjeva rdeča petka je v vročini sijala kot letala, ki ob nedeljah lebdijo nad bloki. Ni bila nedelja, le vroče je bilo in –

»Končno!«

»Evo me, greva.« Viktor je stopil k petki, odprl vsa vrata in v razgret avto najprej pomolil dlan, potem obraz in šele nato previdno sedel in zapeljal v mojo senco. Zasmejal sem se in prisedel, zadovoljen, ker me sonce ni niti oplazilo. Po dvorišču sva se vozila v krogih, dokler naju ni prepihalo in je v avtu postalo znosno, vsakič pa, ko sva se približala našemu bloku, se nisem mogel zadržati, da ne bi v slovo zaklical: »Ajd čao, Idrija!«

»Treba bo zapret vrata, sicer ne prideva skozenj,« je rekel Viktor, ko sva se znašla pred ozkim dvoriščnim izhodom. Zaloputnil sem jih in v trenutku v obraz dobil kislo in potem vse bolj gnilo kepo vročine, ki me je zgrabila tudi za grlo, da sem hlastnil in brž odprl okno. Pogledal sem vrečko in odejo na zadnjem sedežu, čevlje pod njim in nahrbtnik, a vonj ni prihajal od nikoder, samo povsod je bil neznosen. Zmajeval sem z glavo in videl, kako se je tudi Viktor nagnil čez okno in zajel sapo. Čakal sem, da prej ali slej zajame vase tudi svoj prekleti smrad, pa je mirno vozil dalje in se pretvarjal, da mu ni treba dihati. Nisem več zdržal. Odprl sem vrata in jih brcnil, da so zanihala nad cesto. Takoj je upočasnil.

»Zapri.«

»Tebe bi morali zapret v en velik kontejner!«

»Rekel sem, da zapri vrata.« Še bolj je upočasnil. »Veš, da ne morem pomagat. Zdaj pa se odloči – greva al ne?«

»Če pa smrdi. Se nisi ravno prej umival? Pa tako al tako ne smrdiš ti, tvoj avto smrdi. In tega avta na šihtu sploh ne rabiš. Kaj tko smrdi!?«

Viktor je trmasto molčal in krčil prste nad volanom. Hitro je moral peljati, da sva zvozila že skoraj vse ovinke do Godoviča. Lahko bi me bil opozoril preden sva šla na pot, potem bi s sabo vzel kak dišeč sprej.

»Maš vsaj kako smrekco, ki diši?«

Pogledal me je izpod čela. »Cigarete imam. Mi prižgeš?«

Prižgal sem. Vonj po tobaku je obtičal v avtu in res je nekoliko prikril gnilobo. Z dlanmi sem mešal po štrenastem dimu in gledal, kako se vijugasto pomika k oknu, potem pa ga veter v sunkih spet vrača v moje naročje. Tako mora biti tudi s to Viktorjevo gnilobo. Če bi divje mahal z rokami ali dolgo in res hitro tekel, potem bi se ga otresel za vedno. Nekoč davno na poti v šolo sem ga videl teči za kamionom, ki se je ustavljal ob smetnjakih, Viktor in oni drugi smetar pa sta vsak s svoje strani zgrabila kontejner, ga potisnila k žrelu tovornjaka in pritisnila na zelen gumb, da je smetnjak glasno bruhnil v žrelo. Teči sem ga videl samo takrat, sicer je vedno stal na polički ob robu kamiona, se z levico držal za ročaj, s celim telesom pa se je nagibal nad cesto in pustil, da mu prosta roka pleše nad avtomobili in ljudmi, ki so, tako kot jaz, hiteli v šole in službe. Če sem si z dlanjo zakril pogled na cesto in tudi pogled na zeleni kamion, potem sem videl samo Viktorja, kako plapola v jamboru, nad njegovo, od vetra napihnjeno postavo, pa krožijo golobi. Galebi.

»Tako je to poleti,« je rekel Viktor, »posebej avgusta.«

Prikimal sem, čeprav nisem vedel, o čem govori. O galebih in morju že ne. Gledal sem visoke smreke in ozek pas modrine nad nama.

»Poleti res ne maram delat,« je nadaljeval, »ta smrad me ubije. Pa veš, jaz ga niti ne voham, navajen sem že. Moti me, da ne morem blizu drugih ljudi, ker oni niso navajeni, in potem norijo, tako kot si ti norel prejle.«

»Nisem norel! Samo povedal bi mi lahko, da bo smrdelo.«

»Egon! Pa saj si vedel, da bo smrdelo – zmeraj smrdi. To ti govorim. Ne pomaga nobeno zračenje in tvoje smrekice tudi ne. Smrad je avgusta najhujši, ker vse gnije, da se potem cedi iz vseh kant. Pravim ti, da se zaje v vsako, še tako oprano cunjo. Prejle – kaj pa misliš, da sem delal v kopalnici toliko časa?«

Zdaj, ko ga je napadla zgovornost, ne bi mogel odgovoriti, tudi če bi znal.

»Nohte sem strigel, čeprav so ostriženi! Drgnil sem jih s tvojo krtačo; pa misliš, da so bili umazani? Umil sem si obraz, kar tako, da ne bom potem, na Bledu, ko greva na kremšnito al v tisto cerkev al kamorkoli hočeš – da ne bom potem, ko bom jedel, zavohal ta smrad in me bo vse minilo. Pa še to ti povem: tudi če ga sam ne bom zavohal, me bo vse minilo, ker bom videl ljudi, ki bodo jedli poleg, in jim bom pobral ves apetit! Kaj bova pa potem, a? Daj, prižgi mi še enega.«

Zadnji je izgorel v prazno. Govorjenje ga je tako podžgalo, da je od cigarete ostal le osmojen filter, ki ga je frcnil na tla. Zdelo se mi je, da pretirava. Globoko sem vdihnil, da bi se prepričal, in res ni več tako zelo smrdelo. Ali sva dokončno prezračila avto ali pa sem se tudi jaz že navadil, tega nisem vedel. Prižgal sem še sebi.

»Ti,« sem rekel, »zakaj te službe potem ne pustiš?«

Strmel je v cesto in vlekel vase dim. Čakal sem, da poreče, da to ni tako enostavno.

»Saj jo bom. Še pred zimo grem k Vodovodu.«

»Ha, misliš, da bo tam manj smrdelo?«

Med logaške hiše sva priletela hitro, nisem čutil grbin.

»Ne poslušaš me,« je rekel. »Glej, lani maja smo pobirali kosovne. Delal sem s Petrom, kot zmeraj. Na kamion sva hotela kar z rokami naložit težak kavč. Ko sva ga imela že skoraj na kamionu, je Peter kavč kar spustil in padel na tla. Šibal sem do njega in v očeh videl samo belo. Belo, ti rečem! Usekalo ga je v križu in obležal je za cel mesec, na Komunali pa so godrnjali, češ, ravno med kosovnim ga je moralo usekat. Peter ni prišel nazaj, kaj bi, ko ne sme dvigovat težkih reči. Komunala pa še zmeraj ni našla zamenjave zanj.« Viktor se je zasmejal in rekel: »No, zdaj bodo lahko iskali dve!«

»Se pravi, da ne greš zaradi smradu?«

»E, bravo. In še to ti povem: nisem jezen na Komunalo, da se obnaša, kot se. Vodovod je konec koncev ista firma. Bolj sem jezen na Rejca in ostalo bando kamionarsko. Vsako zimo, ko plužijo, smetnjake nalašč zasujejo s celo goro snega, da potem mi lahko v tistem mrazu ob šestih zjutraj z ročajem lopate razbijamo led, ki čez noč primrzne pokrove h kantam. Nalašč,« je ponovil in zmajal z glavo. »Čudno, da Petra ni usekalo že prej!«

Res.

»Za Rejca je to pač dober štos, samo na moj račun se ne bo več smejal.«

Rejc je moral biti tudi šofer, ki je Viktorja priganjal, da je tisto jutro tekel za kamionom. Vprašal sem ga, če je takrat, ko sva prvič govorila, vozil Rejc, pa je odkimal. Spomnil sem se, da je moralo biti spomladi, ker so povsod ležali kupi pohištva, udrte žimnice in rumen papir, pa tudi bolj zanimive reči, posebej tiste, ki jim nisem vedel imena. V šolo sem se namenoma odpravljal bolj zgodaj, ubiral sem ovinke in med brskanjem po zaprašenih škatlah, kovčkih in vrečkah že razmišljal, kje neki se bodo kupi začeli pojavljati v naslednjih dneh. Važno je bilo, da pridem prvi, ali imam vsaj občutek, da se vrečk še nihče ni dotaknil. Pozabil sem, zakaj je bilo to tako važno, sploh če pomislim, da so tam ležale že tisočkrat pretipane in uporabljene stvari; stvari, ki so nekoč nekomu pripadale in so jih zamenjali z novimi, takšnimi, ki se jih res ni nihče dotaknil. Že dolgo nisem brskal... Vem pa, da takrat nisem iskal stvari, ki bi jih hotel obdržati ali popraviti in potem prodati naprej, tako kot so to počeli možakarji, ki so me vsakič prehiteli. Prišli so z belim kombijem in zbirali železo. Nek starec je prihajal s čudaško čelado in doma sestavljenim motorjem, ki je imel ob strani pritrjen voziček, v njem pa je imel torbo z orodjem, ki jo je na kosovcu spet napolnil z žicami in vijaki.

Sem se jih bal? Zavidal sem jim njihovo skrivnost, saj so očitno bolje kot jaz znali uganili pravi čas in kraj. Čakal sem dokler niso vsega naložili. Šele ko so se premaknili k naslednjemu kupu, sem stopil v sredo med škatle, počepnil in začel brkljati: najprej sem pregledal najmanjše škatle, iz katerih so se sipale stare pratike in revije, včasih pa tudi fotografije in razglednice s pozdravi v slovenščini in drugih jezikih, napisane z bledo, zavito pisavo, ki je največkrat nisem uspel razbrati. A pozabil sem, zakaj sem moral biti prvi. Takrat, ko je Viktor tekel za tovornjakom, sem stekel za njim, ker sem mislil, da on ve, kdaj in kje bodo naslednjič pobirali smeti. Viktor me je opazil šele, ko so smeti grmele v kamion, in čez trušč mi je pomignil naj pristopim. Zakričal sem, nerodno, da moram za celo Idrijo vedeti, kdaj bodo odvažali kosovne odpadke. Zasmejal se je, z roko pokazal nase in na kup ob cesti. To mi ni prav nič pomagalo, a za več takrat ni bilo časa, voznik je že pognal kamion k naslednjemu kupu in Viktor se je odpeljal z njim. A kako –

»Res, kako sva prišla do sem?«

»Hitra sva,« je odgovoril Viktor, »vsak čas bova na Bledu.«

Dobro je povedal, to smetarsko prijateljstvo se je zgodilo samo od sebe; kdo bi se spomnil. Dolgo se nisva videla, kaj šele, da bi šla na izlet. Ni čudno, da me je njegov vonj po tolikem času zmotil. Spet sem prižgal, potem pa globoko zajel sapo, se prijel za nos, izbočil lica in mu tak, ves izbuljen, podal cigareto. Hkrati sva prasnila v smeh. Podžgalo me je, da sem se nagnil čez okno, udaril po vročem plehu in se drl: »Ne čaaakaj pomlaaadi, ne čaaakaj na maaaj, kosovcaaa pobiraaamo – zdaaaj!«

Krohotal sem se in kričal v veter, da sem bil že ves solzan. Potem sem raje zamižal in poslušal Viktorja, kako še kar vleče mojo trapasto pesem. Petka se je nagnila v desno in pod kolesi je zahreščalo kamenje. Počasi sva jo drobila med sencami, dokler ni ustavil pod veliko krošnjo. Slišal sem, kako se je zbor čričkov zlil s šelestenjem. Viktor je šaril po vrečki. Odprl je pločevinko, jo nagnil k ustom in zavzdihnil. Zarožljal je s ključi in zaloputnila so vrata. Približali so se koraki in ob licu sem začutil mlačno pivo. Nagnil sem, potem sem nakremžen pogledal Viktorja, ki je slonel ob vratih, in zazehal.

»To je to,« je rekel. »Samo kremšnit nimajo.«

»Bo,« sem prikimal. Slekel sem preznojeno majico in se vrgel v travo. Tik preden me je zmanjkalo, sem še slišal, kako se nadme spušča črn roj mušic.

Ni komentarjev:

Objavite komentar