Dim

Prejšnji torek nisem šel spat, pa sem vseeno zamudil dostavo sveže preklanih govejih polovic v Namo, ropot smetarskih kamionov in vrsto pred frizerskim salonom Jožica. Zamudil sem prvi čik v rezki vlagi, ki trže grlo, in nisem bil prvi gost v baru ob avtobusni postaji – tam se je ob šestih, vem, moj prijatelj Dim ustavil na prvo dozo žganja. Na pultu Slovenske novice.

Žganje je počasi prilezlo do ramena, komolca, zapestja in prstov, ki jih Dim menda še med spanjem krči pod rebra, kot bi tudi v sanjah stavil iverke pod polavtomatski sveder. Norma v njegovi fabriki je tisoč sto veznih plošč do dveh popoldne in prav toliko lukenj, ena po eno. Enkrat mi je rekel, da ni panike, da se je naučil podajat tiste kose iverke kot bi opitim gospodičnam slamice v koktejle zabadal, tisoč sto sit na glavo, prosim!

Jaz se ponavadi plazim iz postelje šele ob enajstih, razvajen od študentarije in novinarskega dela, ki sem ga v celoti posvetil kulturi noči. Vse to, kar je Dim pripisal ranim jutranjim uram, poznam, le da iz druge, prekrokane perspektive, ki je iz hitečih in slabo oblečenih ljudi naredila »trpeči proletariat«. Bolj ko sem gledal trebuhe, trenirke in krmižljave oči v dimu sedeminpetdesetk, bolj sem bil izven sveta in bolj sem pomiloval človeštvo, ustrojeno po merah mašinerije.

Dim se mi vedno nasmiha. Da vztrajam, otrok, v sanjah strahopetnega tatu, ki tiho opazuje kopičenje ključavnic na vratih in denarja v bankah, kamor nimam dostopa, ker nimam spretnosti niti eksploziva, da bi vsaj zrušil utrdbe varnega sveta, če jih že obrati ne morem. Nasmiha se in ne vem, če je to posmehljiv ali dobrovoljen smeh, prepozno pa je, da bi ga vprašal, ker sva od prejšnjega torka sprta in ga raje ne bi več srečeval. V Ljubljani je to bolj težko izvedljivo, pa sem si rekel, da bom žrtvoval Kinoteko in Metelkovo, da ga le ne bi srečal, kot sem ga včeraj, nepričakovano, v neumnem križišču pred non stop Merkatorjem na Tržaški. Jaz na biciklu, on v avtu, ki zavija desno in mu križam pot, in ko je posvetila zelena sva se spogledala, kdo bo prvi speljal in obenem sem vedel, kaj bo storil, in res se je nasmehnil, kaj pa. Dvignil sem roko v pozdrav, že hotel zakričati naj odpre okno in mi pove, kdo sem mu bil in kaj sem mu storil, pa je pograbil volan in speljal, preden sem sploh zbral sapo... in izdihnil v prazno, v smerokaz za Postojno, kjer je še poleti mrzlo.

Prejšnji torek pa sem, skupaj s Cinom in Andrejem, tudi jaz končal v baru avtobusne. Najprej smo šli pozdravit generala Majstra, misleč, da je on nad meglo, pa ni bil in smo šli raje na kavo in zadnje čike. Cin se je delal filozofa in njegovo modrovanje o tem, kako so ljudje, ki morajo v službo ob petih ali šestih, vsi deformirani in grdi, potem pa postajajo vse lepši, dokler ob devetih ne pridejo državne uradnice in študentke, ki so najlepše, mi je šel na živce, in hotel sem ga udarit. Z Andrejem sta si kimala in si lišpala zaključne poudarke v stavkih, ki jih eden ali drug ni uspel dokončat sam.

Začelo me je zvijat v trebuhu in bruhnil sem v Cina, ker je znal tako prefinjeno ozmerjat ta čas, ki nikogar ne izključi iz pehanja za »nekoliko miru in udobja«, da je pofukan bebec, če misli, da lahko z jezikom mimogrede oplazi vsa življenja, ki jih nikoli ni in ne bo poznal. Kaj bi pa rad, je zategnil, da jočem ob vsej tej bedi ali kaj, potem pa se je osredotočil na svoj čik. Sram me je, da se sploh družim z idiotom, ki lahko žali vratarje, varnostnike in natakarice, ob tem pa ne vidi, da smo zanje vsi trije; Andrej, on in jaz, le študenti, ki nočejo in ne znajo odrasti. Pobral sem prazno škatlo od čikov in kapo, se dvignil in jima zmrdnil en pozdrav, pa me nista pogledala, gledala sta nekam meni za hrbet, više in me je tisto prijelo pod pazduho. Dim, kdo pa.

Oj-oj, živjo-živjo.

»S tabo grem,« sem se ponudil, »če greš delat, grem s tabo do Lesne.«

Zavil je na Miklošičevo, v napačno smer je hodil in nisem vprašal zakaj, dokler nisva prišla do Prešerca in je zinil, da bi en čik.

»Nimam. Mam pa doma še neki za zvit.«

Nažicala sva dva čika, potem pa je Dim rekel, da danes ne gre delat in jutri tudi ne, in da bi šel z mano. Zavila sva proti Rožni in sem ponudil, da lahko greva tudi enostavno spat, ker je cimrova postelja prosta. Pogledal me je in ne da bi to res hotel, sem ga prijel za ramo kot papagaj prime gusarja.

»Spičil sem se s šefom. Pa še Vera, stara vešča, ki dela poleg mene, je cel teden govorila o tistih črnogorskih tipih, ki so ustrelili kamjonarja iz Celja, ker jim ni hotel dati denarja. Toliko časa je govorila, da nisem več zdržal in sem se useknil nazaj, da mu je prav tako, kaj pa je delal v Črni gori s polno ritjo keša. Stara me je gledala, najmanj morilca, potem pa sem šel na WC in spizdil.«

Sklepam, da bi lahko pištolarji ustrelili kamjonarja tudi, če bi jim dal denar in še kamjon za povrh, ampak sem raje molčal in si mislil, da bi Dimu kak dim res legnil. V Rožni je padel na cimrovo posteljo, kot vsakdo, ker na moji – ob vseh kosih plastike in papirja – ni prostora za še eno rit. Zbiram stvari, ki jih najdem na cesti in tiste, ki niso za nič uporabne, spravljam na posteljo, da jih bom nekoč, ko me zagrabi, zlepil v pošast, ki ne bo lahko berljiva.

»Ampak – saj to ne bi bilo prvič,« sem se iztrgal iz mojih blodenj.

»A misliš Črnogorce?«

»Hja,« sem vzdihnil in se lotil motanja in upal, da mi bo vsaj filter Dim zvil, on pa je lepo ležal na postelji in me čakal. Končno sva zakurila vejo in vlekla iz nje toliko prašnih upov, da se mi je zavrtelo v glavi. Dim si je dal roko pod glavo in gledal v strop. Nisem zdržal in sem butnil na slepo in ga vprašal, zakaj se mi vedno posmehuje.

»Heh,« je rekel, »a ne veš? Zato ker me imaš tako rad.«

Gledal sem ga, on pa se je gladil po trebuhu, se potem zasukal k meni, posmehnil in zamrmral: »Pridi sem, Iztok, no, dej že.«

In sem res počepnil ob posteljo, ob Dima in čakal. Na silo me je potegnil za roko, da sem se spotaknil in pristal na vseh štirih nad njim kot pes. Hitro sem se preložil ob stran, on pa je zavzdihnil, se obrnil na bok in mi pokazal hrbet, kot da hoče spati. Zavohal sem njegov vrat, ki me je gledal izpod puloverja in položil sem nanj dlan in jo pustil tam, naj širi toploto, naj se prilepi ob njega, kot se je včasih ob deklico, ki me je zvlekla v svoj brlog, potem pa čakala name, kot sem zdaj čakal Dima, da me izvleče iz misli in me poenostavi. Roka mu je počivala na boku in nagnil jo je nazaj, nad moj pas, s prsti je izvlekel mojo srajco in se tihotapil k votlini med stegni, jaz pa sem še bolj tiščal dlan na njegov vrat in poslušal, kako mi srce tolče v grlu, trebuhu, jajcih in tiču, kjer me je Dim počasi povsod okušal.

Mislil sem na papirnate ptiče, ki visijo nad oknom namesto zaves. Pa na rolete, ki niso bile spuščene in je svetloba bleščala na najinih kosteh. Dim se je obrnil k meni, kot bi me prebral, da sem vroč in begav od njega iskal razpoke, kamor se najbolj prilegam, pa me je odrinil in naskočil, da se nisem mogel premikat z njegovimi nogami čez moj trup. Z dlanjo je zajel moje roke in mi jih dvignil kvišku, za glavo, kot kak policaj, z drugo pa je odpenjal moje hlače, ki mi že itak drsijo z riti. Ta kurba od Dima me je vzel v roke in mi je šele zdaj postalo jasno, da res ne bo čakal na mojo sramežljivost, ampak me bo vsak čas prevrtal za hec, kot kos zlepljene žagovine me bo maščeval jeklenim svedrom.

Dim je zgrabil mojo malenkost, jo gnetel sebi po meri in me nasadil sebi v usta, se premislil in še bolj trdno nategnil moje roke nad glavo, da me je streslo po celem telesu od srbečice od te golazni jetniške, Dimu pa se je potem zmešalo in je cel plosknil name, me drgnil z ušesom in licem in brado in čelom in nosom in usti in si oko na mojega tiča nataknil, jaz pa sem dihal in dihal in hropel, da nisem več vedel, kje se končam jaz in kje začne on in se mi je začelo vrtet in zmanjkalo mi je prostora, zmanjkalo me je, da sem ustrelil vanj in se dvignil prehitro, da je Dima vrglo vznak, ob moja kolena se je sesedel, potem pa besno skočil s postelje.

»Pička ti materina, pankrt neučakan,« je zaklel, jaz pa sem ga gledal, se oklepal tiča in tudi Dimu hotel zdrgniti litanije vseh svetih dirkačev. Dvignil sem se in mu hotel zvleči kavbojke z riti, pa me je brcnil nazaj na posteljo, planil name in me podrl podse. Potem me je drgnil, s celim telesom se je drgnil in me krtačil kot umazan tepih, me čistil in spiral z rebri in boki in tičem vmes, dokler se ni zapeljal do mojega vratu in obtičal, me držal v primežu, da sem ves blazen stegoval jezik do jajc in ga goltal vase, do koder sem segel, sem cuzal in grabil.

Dihal sem vase njegovo težino, dokler ga nisem končno zasačil dovolj blizu, da mi je sam zdrsnil v usta in grlo, da sem ga čutil vse do konice trebuha; čutil, kako mu tič v srcu, v mojih ustih, vse bolj utripa in bije in se lomi, da se je naenkrat zrušil name z vso težo in sem začel kričati, se drl in vpil, da je spet skočil in se zvalil poleg mene, ne da bi trznil ob mojem dretju. Kako naj povem? Planet je iztiril in se spet ujel v krožnico, medtem pa sfukal zavore? Ehh...

Zbudil sem se in cimer je stal nad mano in tuhtal, kaj naj stori z nagcem v svoji postelji, ki je – to sem razbral – sam ležal v njegovih rumenkastih rjuhah. Nekaj je škripal suhih ust, potem pa se je obrnil in zaloputnil vrata in sem si mislil, da je to veliko bolj podobno preziru kot Dimov posmeh, in je bolje, da je šel ven, kot da me iz gnusa zadavi prav tam. Navlekel sem cunje nase, stopil na hodnik in iskal Dima v kuhinji, v kopalnici, na balkonu in pod posteljo, pa ga ni bilo. Tudi na čiku pred blokom ne. Še v sanjah sem tipal svoj lepkast trebuh.

Saj se nisva res sprla, jaz in Dim, samo tako sem prej rekel, da bi razložil, da se ga bojim srečat, ker sem bom drl in kričal in krulil, on pa se bo, kurba, spet le posmehnil.