Harmonike proti dolgčasu I

Harmoniki proti dolgčasu, november 2006.
Lina, Jure, Tea in Gašper v Slovenski Bistrici.

Izvajanje velikega blatarja

"Ugovarjam!" Leviki se je nemirno presedel in komolca vkopal v mizo kot bi s kretnjo hotel podkrepiti svoj protest. Dr. Lajić se ni pustil motiti.

Sedežni red me je posadil na Levikijevo desnico. Ko me je njegova žival prvič sunila v stegno, sem svoj položaj globoko obžaloval. Veliki blatar je vse dotlej počival ob Levikijevih nogah, a ga je zoologov nemir očitno predramil, da se je zganil in s težkim repom plosknil obme. Da bi preprečil padec, sem se moral z obema rokama opreti ob rob mize. Vrnil sem mu sunek, za katerega se ni zmenil, le Leviki me je jezno pogledal. Sklonil sem se pod mizo in videl, da je žival kljub razburjenju sproščena. Ležala je na hrbtu, njeni zobniki so moleli vsak v svojo smer in razkazovali pljučne prekate. Debelušasto glavo in čupo je blatar nagnil vznak, z repom pa je silil vse više, vil se je okoli Levikijevih koščenih nog kot bi se mu dobrikal ali ga morda tolažil. Z vsakim obratom je zadel tudi mene. Čeprav je bil blatarjev dotik skrajno neprijeten, se nisem čudil, da Levikija ne moti: mar ga ni iz tira vrgla prav Lajićeva opazka, da je veliki blatar resda ogrožena, vendar prvenstveno človeku nevarna vrsta, ki ne spada na srečanje, še manj pa v kongresno dvorano Cankarjevega doma?

Dr. Lajić je medtem zaključil. Prezrl je slušatelja, ki je želel prvi komentirati njegovo izvajanje, in se obrnil k Levikiju: "Dr. Leviki, mi lahko poveste, kako nameravate izpodbijati ugotovitve študije, pri kateri ste sami sodelovali in, naj vam osvežim spomin, se z ugotovitvami celo strinjali? In dovolite mi, da vas vprašam, zakaj mi ugovarjate na zaključnem srečanju, ko pa ste za to imeli več kot leto dni časa?"

To sem se spraševal tudi sam, a sem že vedel, da Leviki na vprašanje ne more odgovoriti. Pred kongresom sem slišal, da že od samega začetka, od prvih terenskih raziskav na Ljubljanskem barju dalje, živi z velikim blatarjem v stanovanju, ki ni večje od mojega. Nepredstavljivo! Ne morem si predstavljati nenehne bližine velikega blatarja, ki takšno ime ni dobil brez razloga! Mu je žival tako zelo prirasla k srcu, da jo je posvojil? Če Levikijevo potezo ocenimo s strokovne plati, je več kot jasno, da je s posvojitvijo zapravil vso strokovno verodostojnost! Zdrznil sem se in videl, da bo Leviki vseeno poskušal.

"Spoštovani," je začel, ne da bi vstal. Vedeli smo, da ga k tlom veže blatarjev objem, a kot bi ponižanje ne bilo že dovolj veliko, se je konica blatarjevega repa vzpela in lagodno zavijugala po celi dolžini mize. Leviki krutosti tega trenutka sploh ni zaznal, odsotno je podrgnil dlan ob blatarjev rep in se zagledal v takšno daljavo, da sem se pripravil na dolg, predvsem pa pristranski odgovor.

Po zvočnem posnetku zapisujem Levikijeve ugotovitve o velikem blatarju, ki po vsej verjetnosti veljajo samo za njegov udomačeni primerek. Sodbo o tem, ali imajo sklepanja dr. Levikija tudi občo veljavo, prepuščam strokovni javnosti.

Zapisal dr. Shesti Chut

v Kalkuti, 18. oktobra 2009.

XII. MEDNARODNI ZOOLOŠKI KONGRES
Izsuševanje močvirnatih habitatov in adaptivne strategije ogroženih dvoživk
5.-11. oktober 2009, Kongresni center Cankarjevega doma (Ljubljana, Slovenija)

10. oktober 2009: Študija primera: veliki blatar (Caenulentus major)

TRANSKRIPCIJA IZVAJANJ DR. BATE LEVIKIJA

Spoštovani!

Norčevanje gospoda Lajića zahteva odgovor. V nadaljevanju bom z izbranimi argumenti izpodbijal tezo, ki sem jo še pred letom dni zagovarjal sam. Zavrnil bom predsodek, da veliki blatar spada med človeku nevarne dvoživke, in zanikal tezo, da je blatar dvoživka. Trdim, da izjemna občutljivost in inteligenca velikega blatarja od človeka zahtevata ponoven premislek o njegovi umeščenosti v rodoslovno drevo živalstva, pa tudi premislek o mestu, ki ga je človek prav tam namenil sebi. Svoje izvajanje bom zaključil z argumenti, ki podpirajo najpomembnejše in obenem najbolj strašno spoznanje naših preučevanj: veliki blatar izumira. Kljub temu da je razumno bitje, ni razvil učinkovitih preživetvenih strategij. V Sloveniji bo zaradi Vaših "strokovnih napak", kot se boste opravičevali, ko bo že prepozno, kmalu živelo samo še osem primerkov velikega blatarja. No, devet, če štejem tudi tebe (Pogledal je udomačeni primerek v dvorani. –Op. Chut).

Že vnaprej se Vam iskreno zahvaljujem za pozornost.

Naj mi pokojni gospod Raztrgan[1] ne zameri, da se mu klanjam na tem mestu.

---

[1] Pokojni Črtomir Raztrgan spada med najzgodnejše ljubiteljske raziskovalce dvoživk (razred Amphibia, poddeblo Vertebrata) na Slovenskem. Prvi je opozoril na nenavadno bitje, ki se zadržuje na Ljubljanskem barju in ki bi ga bilo le siloma mogoče klasificirati kot dvoživko. Leta 1910 primerek opiše kot: "Kake dva metra razpotegnjena žival z dolgim repom, še najbolj podobna človeški ribici, le da je v primerjavi z njo gromozanska. Nima nog, temveč po kačje s celim telesom rije po blatu. Sumim, da je njeno drobovje zaščiteno z intrigantno belo prevleko. Ima prostorno kroglasto glavo in črne mrežaste oči, podobne osjim. Na glavi ima tri tipalke. S čim diha, ne vem, kajti dolge ure se lahko zadržuje pod vodo ali pa na suhem. Iz povedanega je moč sklepati, da je dvoživka; da diha bodisi s škrgami bodisi s pljuči." V: Č. Raztrgan: Knjiga mojih ur na Ljubljanskem barju preživetih, Delavska knjižica, Ljubljana, 1911; str. 304 –Op. Chut.)

/Ogorčeni medklici./

Njegova tragična smrt nas je vse prizadela. Kako bi mogel pozabiti, da je prav on, ljubitelj narave in pionirski raziskovalec, prvi opozoril na velikega blatarja in mu žrtvoval mnoge ure in končno tudi življenje? Toda, mar se ni prav ob tragični smrti gospoda Raztrgana porodilo in kasneje utrdilo prepričanje, da je veliki blatar človeku nevarna dvoživka?

/Dr. Lajić: Gospod Leviki! Dobro veste, da je veliki blatar Raztrgana dobesedno raztrgal! Upravičeno menimo, da obstaja možnost ponovitve!/

Res je, gospod Lajić, vendar nikoli ne bomo izvedeli, kaj je Raztrgan počel z blatarjem preden se je bitje začelo braniti. Naj navedem drug primer, ki obljublja možnost ponovitve. A verjeti mi boste morali na besedo.

Pred dvema letoma, v času, ko sem intenzivno raziskoval življenjske navade velikega blatarja, sem se preselil v hišo ob južni obvoznici, da bi si tako skrajšal pot in bil v raziskavi tudi sam udeležen. Nekoč sem na poti domov zašel v blaten udor, ki me je v hipu pogoltnil do pasu. Lastna teža me je vlekla vse bolj globoko, zato sem hitel in grabil bilke, grmičevje, a vse mi je izpuljeno ostalo v rokah. Tipal in grabil sem dalje, vse bolj gotov, da se bliža konec – blato mi je seglo že do prsi. Takrat sem pod prsti začutil oster kamen. Oprijel sem se ga z vso močjo in se začel vleči iz blata. Bil sem šibak, a vseeno se mi je zdelo, da sem zaustavil pogrezanje. Tedaj sem opazil, da ne vlečem kamna k sebi jaz, temveč me kamen vleče iz blata! To ni bil kamen! Ko sem spoznal, da me je rešil zobnik velikega blatarja, sem se v trenutku streznil. Strah in utrujenost je premagala radovednost ob edinstveni priložnosti, da si blatarjeve zobnike in nenavadna pljuča lahko ogledam iz neposredne bližine, vendar to ni bilo mogoče, saj se je blatar zasukal na trebuh in zobnike naperil v razmočeno zemljo. Vstal sem in se z roko dotaknil njegovega hrbtišča, ki je bilo pod blatom mehko in toplo kot koža toplokrvne živali. Presenečen sem se odmaknil. Je mogoče, da je veliki blatar sesalec? Medtem ko sem mrzlično premleval novo spoznanje, se je veliki blatar že oddaljil. Deloma pogreznjen v razmočena tla je počasi vijugal proti mlaki.

Takrat se mi je porodilo prepričanje, da veliki blatar človeku ni nevaren – nasprotno! Kot mnogi že veste, z Bato (Pokazal je na njegov primerek. –Op. Chut) že leto dni živiva v zglednem sožitju, zato sem prepričan, da je veliki blatar miroljubno bitje, ki se za razliko od vseh ostalih dvoživk zna in želi sporazumevati!

/Krohot v dvorani./

/Dr. Lajić: Vaše sklepanje zahteva dodatna pojasnila. Izvolite, gospod Leviki./

Povedal vam bom, zakaj je veliki blatar nevaren. Ne zaradi silne moči niti zaradi bojevitosti, s katero se odzove na redke sovražnike – vsi vemo, koga imam v mislih. Nevaren je zaradi doumljivosti, čutnosti, izjemnega čustvovanja. Njegov psihični ustroj daleč prekaša človeškega! Ne govorim o logičnem mišljenju, temveč o sočutju, o solidarnosti. Povejte mi: se je kdo od vas z blatarjem skušal pogovarjati? Mu prisluhnil? Ne, raje za drag denar "vzgajate" neupogljive kosmatane, v akvarije zapirate robeznice in globigerine, vendar z njimi ne živite, imate jih! Mar resnično znate živeti samo z ljudmi? V tem primeru moja izkušnja za vas ni dostopna in ni primerljiva! Zagotavljam vam, da veliki blatar res ogroža človeka – zato, ker ima več pameti kot vsi zoologi skupaj!

/Glasno nasprotovanje./

(Posameznih medklicev iz posnetka žal ni mogoče razbrati. Konec transkripcije. –Op. Chut)

Dogodkov, ki so sledili Levikijevemu izvajanju, ne bom pozabil, čeprav sem v minulem tednu že večkrat podvomil v verodostojnost posnetka – in mojega spomina. Svetovni zoološki skupnosti sem posnetke dolžan predložiti v objavo, saj sem opustil upanje, da bo iz Ljubljane prispelo pismo, v katerem udeležencem kongresa sporočajo, da so prisostvovali množični halucinaciji ali morda zgolj znanstvenofantastični uprizoritvi. Dogodek zapisujem kot očividec, čigar bit se upira pogledu.

Med krohotom in klici je Leviki počepnil k blatarju. Žival si je nekako uspel naložiti na hrbet, da smo ju, ko se je Leviki spet zravnal, ugledali v podobi dvoglave pošasti. Blatarjeva glava je negotovo nihala nad Levikijevo, z zgornjima zobnikoma se je zapel za Levikijeva ramena, s spodnjimi se je oprijel njegovega pasu, medtem ko je rep še vedno vibasto ovijal njegove noge, ki so vidno klecale pod blatarjevo težo; ne pozabite, da žival tehta najmanj sto kilogramov! Omizje je ob tem fantastičnem prizoru utihnilo in vsi smo lahko slišali Levikija, kako odsotno ponavlja: "Midva sva živ dokaz, Bata, midva...".

Nesrečni Leviki ni vzdržal napora, vendar se, kot sem pričakoval, ni zgrudil, le omahnil je na blatarja in zaprl oči. Blatar je počasi razprl zobnike. Mlahavega, nezavestnega zoologa je previdno spustil na mizo. Zobnike je sklenil k prsim in se tudi sam naslonil na mizo, da bi, kot sem opazil, sprostil Levikijeve noge. Pri tem je s konico repa nehote oplazil bližnje stole, ki so odleteli v kot dvorane, tja, kjer se je stiskala večina prestrašenih zoologov. Sam sem se odmaknil k najbližji steni, zato sem videl, s kakšno lahkoto je blatar dvignil svoj debeli dolgi rep nad mizo in ga zvil v kačasto vibo. V tem položaju se je lahko zravnal in prisežem, da sem slišal, kako je med nerodnim premeščanjem dejal: "Samo trenutek".

Osupnili smo. Veliki blatar nima ust, ne govori! Strmel sem v njegovo glavo in iskal špranjo, ki bi nakazala ustnice, a šele kasneje, ko je žival – to lahko potrdijo tudi drugi očividci – spet spregovorila, sem opazil, da zvok prihaja iz predela pljučnih prekatov! To so bile besede, celo neverjetno dobro artikuliran govor velikega blatarja, ki je po turško sedel na mizi!!

Preden nadaljujem s prepisom, naj dodam, da je bitje do zadnjega strmelo v poslušalce, nam pa je pogled v nejeveri uhajal k nezavestnemu Levikiju kot bi še vedno upali, da besede v resnici izgovarja on.

TRANSKRIPCIJA IZVAJANJ VELIKEGA BLATARJA

Spoštovani!

Dovolite, da Levikijevo izvajanje zaključim z argumenti, ki, kot rečeno, podpirajo tragično in najpomembnejše spoznanje o velikem blatarju: kljub temu, da sem razumno bitje, ne morem preprečiti lastne smrti. Strokovni jezik je individualno smrt vključil v izraz "izumrtje vrste", vendar sam izhajam iz osebnih spoznanj, zato se mi objektivizacija moje smrti, četudi je namenjena znanosti, upira. Kljub temu nameravam v nadaljevanju za oris osebne izkušnje uporabiti jezik zoologije. Naj bo moj lastni nekrolog potujen.

Veliki blatar prebiva v habitatih, ki jih je globalno ogrevanje nepopravljivo spremenilo, usodni udarec pa so jim zadali človekovi načrtni posegi v okolje. Močvirnati ekosistemi v celinskem podnebnem pasu izginjajo zaradi načrtnega in "naravnega" izsuševanja. Krajinski park Ljubljansko barje je bil v preteklosti izpostavljeno obema, čeprav je splošno znano, da gre za edinstven habitat in edino območje v Sloveniji, kjer veliki blatar še živi. Ker je moja telesna konstitucija v opisanih razmerah odgovorna za moj skorajšnji propad, se bom osredotočil na blatarjevo fizionomijo s poudarkom na njegovih gibalnih sposobnostih oz. omejitvah.

Kačasto telo velikega blatarja v zreli dobi, kot sami lahko ocenite, doseže dolžino treh metrov, pri čemer tri četrtine dolžine obsega rep. Zaradi telesne teže – sam tehtam sto petnajst kilogramov – je moje telo najbolj gibko v gosti in relativno plitki vodi. Pri vijuganju v močvirjih in mlakah si pomagam s štirimi pari zobnikov, s katerimi se odrivam od tal, dobro pa mi služijo tudi na razmočenih nabrežjih in betonskih stopnicah, kjer mi je rep le v napoto.

V preteklosti, preden so me umestili v razred dvoživk, je mnoge raziskovalce zanimalo, kako se lahko tako dolgo zadržujem pod vodo, ko pa diham s pljuči, ki so tako kot človeška nameščena v zgornji del trupa. Kasnejši raziskovalci so pravilno ugotovili, da imam za dihanje na razpolago še tri naglavne škrge (ljubkovalno jim pravijo "čupa") in kožne pore, ki poleg dihanja omogočajo izločanje telesnih sokov, dovajanje vlage in mikroorganizmov ter, seveda, čutenje. Če kožne pore ne dovajajo dovolj vlage, mi grozi dehidracija. V sušnih razmerah mi sicer kot žamet nežna koža otrdi in potemni. Prekrije jo usnjata plast z znatno manjšo propustnostjo, ki v telesu zadrži več tekočine, obenem pa onemogoči dotok sveže vlage. Delno dehidracijo spremljajo simptomi, ki so v normalnih življenjskih razmerah značilni za obdobje hibernacije. Skratka, vse to je pomenilo, da sem se v izsušenem močvirju vse manj gibal, in če sem nekoč večinoma počival in plaval prsno, sem se v novih razmerah moral privaditi na hrbtno plavanje in ležanje, da bi na ta način vlažnim tlom približal čim večjo površino telesa. V tem položaju so zobniki neuporabni in "hrbtno" sem začel oponašati gibanje kač. Ker je nov položaj znatno zmanjšal moje vidno polje, sem večkrat nasedel na blatne udore in v njih obtičal, saj so bili premajhni, da bi iz njih lahko izplaval. Kačje zvijanje in lastna teža pa sta me vlekla še globlje v udor.

Pred dvema letoma me je iz tako nevarnega položaja rešil vaš kolega, raziskovalec Leviki. Tudi najino drugo in tretje srečanje je bilo podobno prvemu; enkrat je v blatu obtičal on, naslednjič jaz. Kljub smrtni nevarnosti so bila najina reševanja precej zabavna, saj sva jih izkoristila za medsebojno spoznavanje in preizkušanje novih, varnejših položajev. Denimo, strinjala sva se, da gibanje po vzoru kač, posebej v hrbtni izvedbi, ni učinkovito, zato sem na njegov predlog skušal posnemati pedljanje gosenic. Delovalo je, vendar sem moral odnehati zaradi hudih bolečin v križu. Potem je Leviki nekoč predlagal, da se preselim k njemu. Ideja je bila prismuknjena, saj sem iz njegovega pripovedovanja vedel, da je stanovanje ob obvoznici majhno in povsem suho. Namakal bi se lahko samo v kadi, ki je bila zame premajhna, zato sem povabilo moral zavrniti.

Potem je prišlo vroče in sušno poletje, ki mu ni bilo videti konca. Nenehno sem bil žejen, omotičen in utrujen. Kanglice vode, ki jih je Leviki nosil od doma, me niso mogle potešiti. Svojega potemnelega in težkega telesa nisem več prepoznal. Primerjati sem se začel z dinozavri, ki so, kot vemo, izumrli v trenutku, ko je njihovo telo postalo preveč okorno za novi svet. Poslavljal sem se, Leviki pa me je redno obiskoval in me prepričeval, da bom v stanovanju varen pred neusmiljenim soncem. Tako sem šel z njim. Čeprav je bilo stanovanje res majhno in neudobno, sem se kmalu po selitvi začel počutiti bolje. Takrat se mi niti sanjalo ni, da bom na današnji dan živ in zdrav dokončal Levikijev govor na XII. mednarodnem srečanju zoologov!

Ne delam si utvar, da z intelektualnim udejstvovanjem in s svojim zgledom lahko pripomorem k ohranitvi vrste. Konec koncev sem se preselil, česar veliki blatarji brez poguma in razumevajočih prijateljev ne zmorejo. Vem samo to, da sva z ubogim Levikijem živ dokaz za medvrstno sožitje. Celo ljubezen.

Seveda pogrešam močvirja in okrepčilne mikroorganizme. Zalotim se, da se v stanovanju plazim po preprogi, misleč, da bom na ta način zopet okušal dragoceno hrano. Drugih blatarjev ne pogrešam. Upal bi si celo trditi, da smo samotarska bitja, ki v naravnem okolju potrebujemo veliko prostora. A sprejel sem odločitev, od katere ne odstopam. Čeprav se spreminjam v človeka, bom živel, verjeli ali ne, vse dokler ne umrem!

Hvala za Vašo pozornost. Pripravljen sem na Vaša morebitna vprašanja.

(Konec transkripcije. –Op. Chut)

Vprašanj ni bilo. Zoologi so molče odhajali iz dvorane. Blatar se je obrnil k meni in mi pokimal. Vprašal sem ga, če mu lahko pomagam odnesti nezavestnega Levikija iz dvorane. Zahvalil se je in rekel, da ni potrebe.

Izjemno redek posnetek velikega blatarja v naravnem okolju. "V Kabinetu Društva za domače raziskave predstavljamo naravoslovno in umetnostnozgodovinsko raziskavo o nenavadnih bitjih in živalih. Parazitizem, simbioza, mimikrija, domestikacija in postdomestikacija, evolucija in druge biološke tujke, ki govorijo o posebnih prilagoditvah živalstva na okolje, so teme, ki se dotikajo zverinjaka v Kabinetu." Kabinet, dvorišče Galerije Škuc (od 9. novembra 2006).

Zaprto

Ultrazvočnik

Poslala je vabilo na žur. Podpisala je sebe, moža, psa in »otročička«. Na naslovnico je prilepila fotokopijo ultrazvočnega posnetka svojega trebuha. Na posnetku je gibanje, teža, mnogo zvezd v nôči. Prosojnost in snov, ki se iz vsake točke širi na nešteto novih: oblak, dim, pepel in pesek obenem.

Obrnila se bo od znotraj navzven. Njena mehkoba se bo strdila v kožo nekoga, ki bo od znotraj spet ves mehak. Naj otrok ostane brez imena in razpršen. Naj diha z mravljami in troti. Naj bo nikogaršnji. In naj ne bodo žalostna telesa deklet, ki se nikoli ne bodo nabreknila v najdaljši čudež. Naj ostanem v zavetju trebuha, rok, misli. Naj se ne zgostim v človeka, temveč v pepel ali pesek. A če že: potem naj bom iztegnjena roka, ki v bolečini in radosti, kot pravijo, gre svojo pot. Od znotraj navzven – navznoter in ven obenem.

  Ultrazvočnik by Bronhitis 

Reka v temi

Reka v temi je močvirje.

Meglice hrumijo.
Nad mostom – tišina.

Ob šestih zabrnijo stroji.
Pogovarjamo se kriče.
Mož ob stroju posluša bitje svojega srca.

 

Bum-bum, bum-bum, bum-bum,
bum-bum, bum-bum, bum-bum.

  Reka v temi by Bronhitis 

Mrtu rokav

(Audio.) 

Če hočeš, ti dam en nož, štrik in vrečko.
Zareži pod rebrom, nižje, še – tam.
Tam je zahakljan en cel kup ljudi.

Si najdu?

Izvleci jih, zaveži v vrečo, pa greva na morje.
Naberva par kamnov in se jih dejva znebit.
V Trstu vem za en mrtu rokav.

Dim

Prejšnji torek nisem šel spat, pa sem vseeno zamudil dostavo sveže preklanih govejih polovic v Namo, ropot smetarskih kamionov in vrsto pred frizerskim salonom Jožica. Zamudil sem prvi čik v rezki vlagi, ki trže grlo, in nisem bil prvi gost v baru ob avtobusni postaji – tam se je ob šestih, vem, moj prijatelj Dim ustavil na prvo dozo žganja. Na pultu Slovenske novice.

Žganje je počasi prilezlo do ramena, komolca, zapestja in prstov, ki jih Dim menda še med spanjem krči pod rebra, kot bi tudi v sanjah stavil iverke pod polavtomatski sveder. Norma v njegovi fabriki je tisoč sto veznih plošč do dveh popoldne in prav toliko lukenj, ena po eno. Enkrat mi je rekel, da ni panike, da se je naučil podajat tiste kose iverke kot bi opitim gospodičnam slamice v koktejle zabadal, tisoč sto sit na glavo, prosim!

Jaz se ponavadi plazim iz postelje šele ob enajstih, razvajen od študentarije in novinarskega dela, ki sem ga v celoti posvetil kulturi noči. Vse to, kar je Dim pripisal ranim jutranjim uram, poznam, le da iz druge, prekrokane perspektive, ki je iz hitečih in slabo oblečenih ljudi naredila »trpeči proletariat«. Bolj ko sem gledal trebuhe, trenirke in krmižljave oči v dimu sedeminpetdesetk, bolj sem bil izven sveta in bolj sem pomiloval človeštvo, ustrojeno po merah mašinerije.

Dim se mi vedno nasmiha. Da vztrajam, otrok, v sanjah strahopetnega tatu, ki tiho opazuje kopičenje ključavnic na vratih in denarja v bankah, kamor nimam dostopa, ker nimam spretnosti niti eksploziva, da bi vsaj zrušil utrdbe varnega sveta, če jih že obrati ne morem. Nasmiha se in ne vem, če je to posmehljiv ali dobrovoljen smeh, prepozno pa je, da bi ga vprašal, ker sva od prejšnjega torka sprta in ga raje ne bi več srečeval. V Ljubljani je to bolj težko izvedljivo, pa sem si rekel, da bom žrtvoval Kinoteko in Metelkovo, da ga le ne bi srečal, kot sem ga včeraj, nepričakovano, v neumnem križišču pred non stop Merkatorjem na Tržaški. Jaz na biciklu, on v avtu, ki zavija desno in mu križam pot, in ko je posvetila zelena sva se spogledala, kdo bo prvi speljal in obenem sem vedel, kaj bo storil, in res se je nasmehnil, kaj pa. Dvignil sem roko v pozdrav, že hotel zakričati naj odpre okno in mi pove, kdo sem mu bil in kaj sem mu storil, pa je pograbil volan in speljal, preden sem sploh zbral sapo... in izdihnil v prazno, v smerokaz za Postojno, kjer je še poleti mrzlo.

Prejšnji torek pa sem, skupaj s Cinom in Andrejem, tudi jaz končal v baru avtobusne. Najprej smo šli pozdravit generala Majstra, misleč, da je on nad meglo, pa ni bil in smo šli raje na kavo in zadnje čike. Cin se je delal filozofa in njegovo modrovanje o tem, kako so ljudje, ki morajo v službo ob petih ali šestih, vsi deformirani in grdi, potem pa postajajo vse lepši, dokler ob devetih ne pridejo državne uradnice in študentke, ki so najlepše, mi je šel na živce, in hotel sem ga udarit. Z Andrejem sta si kimala in si lišpala zaključne poudarke v stavkih, ki jih eden ali drug ni uspel dokončat sam.

Začelo me je zvijat v trebuhu in bruhnil sem v Cina, ker je znal tako prefinjeno ozmerjat ta čas, ki nikogar ne izključi iz pehanja za »nekoliko miru in udobja«, da je pofukan bebec, če misli, da lahko z jezikom mimogrede oplazi vsa življenja, ki jih nikoli ni in ne bo poznal. Kaj bi pa rad, je zategnil, da jočem ob vsej tej bedi ali kaj, potem pa se je osredotočil na svoj čik. Sram me je, da se sploh družim z idiotom, ki lahko žali vratarje, varnostnike in natakarice, ob tem pa ne vidi, da smo zanje vsi trije; Andrej, on in jaz, le študenti, ki nočejo in ne znajo odrasti. Pobral sem prazno škatlo od čikov in kapo, se dvignil in jima zmrdnil en pozdrav, pa me nista pogledala, gledala sta nekam meni za hrbet, više in me je tisto prijelo pod pazduho. Dim, kdo pa.

Oj-oj, živjo-živjo.

»S tabo grem,« sem se ponudil, »če greš delat, grem s tabo do Lesne.«

Zavil je na Miklošičevo, v napačno smer je hodil in nisem vprašal zakaj, dokler nisva prišla do Prešerca in je zinil, da bi en čik.

»Nimam. Mam pa doma še neki za zvit.«

Nažicala sva dva čika, potem pa je Dim rekel, da danes ne gre delat in jutri tudi ne, in da bi šel z mano. Zavila sva proti Rožni in sem ponudil, da lahko greva tudi enostavno spat, ker je cimrova postelja prosta. Pogledal me je in ne da bi to res hotel, sem ga prijel za ramo kot papagaj prime gusarja.

»Spičil sem se s šefom. Pa še Vera, stara vešča, ki dela poleg mene, je cel teden govorila o tistih črnogorskih tipih, ki so ustrelili kamjonarja iz Celja, ker jim ni hotel dati denarja. Toliko časa je govorila, da nisem več zdržal in sem se useknil nazaj, da mu je prav tako, kaj pa je delal v Črni gori s polno ritjo keša. Stara me je gledala, najmanj morilca, potem pa sem šel na WC in spizdil.«

Sklepam, da bi lahko pištolarji ustrelili kamjonarja tudi, če bi jim dal denar in še kamjon za povrh, ampak sem raje molčal in si mislil, da bi Dimu kak dim res legnil. V Rožni je padel na cimrovo posteljo, kot vsakdo, ker na moji – ob vseh kosih plastike in papirja – ni prostora za še eno rit. Zbiram stvari, ki jih najdem na cesti in tiste, ki niso za nič uporabne, spravljam na posteljo, da jih bom nekoč, ko me zagrabi, zlepil v pošast, ki ne bo lahko berljiva.

»Ampak – saj to ne bi bilo prvič,« sem se iztrgal iz mojih blodenj.

»A misliš Črnogorce?«

»Hja,« sem vzdihnil in se lotil motanja in upal, da mi bo vsaj filter Dim zvil, on pa je lepo ležal na postelji in me čakal. Končno sva zakurila vejo in vlekla iz nje toliko prašnih upov, da se mi je zavrtelo v glavi. Dim si je dal roko pod glavo in gledal v strop. Nisem zdržal in sem butnil na slepo in ga vprašal, zakaj se mi vedno posmehuje.

»Heh,« je rekel, »a ne veš? Zato ker me imaš tako rad.«

Gledal sem ga, on pa se je gladil po trebuhu, se potem zasukal k meni, posmehnil in zamrmral: »Pridi sem, Iztok, no, dej že.«

In sem res počepnil ob posteljo, ob Dima in čakal. Na silo me je potegnil za roko, da sem se spotaknil in pristal na vseh štirih nad njim kot pes. Hitro sem se preložil ob stran, on pa je zavzdihnil, se obrnil na bok in mi pokazal hrbet, kot da hoče spati. Zavohal sem njegov vrat, ki me je gledal izpod puloverja in položil sem nanj dlan in jo pustil tam, naj širi toploto, naj se prilepi ob njega, kot se je včasih ob deklico, ki me je zvlekla v svoj brlog, potem pa čakala name, kot sem zdaj čakal Dima, da me izvleče iz misli in me poenostavi. Roka mu je počivala na boku in nagnil jo je nazaj, nad moj pas, s prsti je izvlekel mojo srajco in se tihotapil k votlini med stegni, jaz pa sem še bolj tiščal dlan na njegov vrat in poslušal, kako mi srce tolče v grlu, trebuhu, jajcih in tiču, kjer me je Dim počasi povsod okušal.

Mislil sem na papirnate ptiče, ki visijo nad oknom namesto zaves. Pa na rolete, ki niso bile spuščene in je svetloba bleščala na najinih kosteh. Dim se je obrnil k meni, kot bi me prebral, da sem vroč in begav od njega iskal razpoke, kamor se najbolj prilegam, pa me je odrinil in naskočil, da se nisem mogel premikat z njegovimi nogami čez moj trup. Z dlanjo je zajel moje roke in mi jih dvignil kvišku, za glavo, kot kak policaj, z drugo pa je odpenjal moje hlače, ki mi že itak drsijo z riti. Ta kurba od Dima me je vzel v roke in mi je šele zdaj postalo jasno, da res ne bo čakal na mojo sramežljivost, ampak me bo vsak čas prevrtal za hec, kot kos zlepljene žagovine me bo maščeval jeklenim svedrom.

Dim je zgrabil mojo malenkost, jo gnetel sebi po meri in me nasadil sebi v usta, se premislil in še bolj trdno nategnil moje roke nad glavo, da me je streslo po celem telesu od srbečice od te golazni jetniške, Dimu pa se je potem zmešalo in je cel plosknil name, me drgnil z ušesom in licem in brado in čelom in nosom in usti in si oko na mojega tiča nataknil, jaz pa sem dihal in dihal in hropel, da nisem več vedel, kje se končam jaz in kje začne on in se mi je začelo vrtet in zmanjkalo mi je prostora, zmanjkalo me je, da sem ustrelil vanj in se dvignil prehitro, da je Dima vrglo vznak, ob moja kolena se je sesedel, potem pa besno skočil s postelje.

»Pička ti materina, pankrt neučakan,« je zaklel, jaz pa sem ga gledal, se oklepal tiča in tudi Dimu hotel zdrgniti litanije vseh svetih dirkačev. Dvignil sem se in mu hotel zvleči kavbojke z riti, pa me je brcnil nazaj na posteljo, planil name in me podrl podse. Potem me je drgnil, s celim telesom se je drgnil in me krtačil kot umazan tepih, me čistil in spiral z rebri in boki in tičem vmes, dokler se ni zapeljal do mojega vratu in obtičal, me držal v primežu, da sem ves blazen stegoval jezik do jajc in ga goltal vase, do koder sem segel, sem cuzal in grabil.

Dihal sem vase njegovo težino, dokler ga nisem končno zasačil dovolj blizu, da mi je sam zdrsnil v usta in grlo, da sem ga čutil vse do konice trebuha; čutil, kako mu tič v srcu, v mojih ustih, vse bolj utripa in bije in se lomi, da se je naenkrat zrušil name z vso težo in sem začel kričati, se drl in vpil, da je spet skočil in se zvalil poleg mene, ne da bi trznil ob mojem dretju. Kako naj povem? Planet je iztiril in se spet ujel v krožnico, medtem pa sfukal zavore? Ehh...

Zbudil sem se in cimer je stal nad mano in tuhtal, kaj naj stori z nagcem v svoji postelji, ki je – to sem razbral – sam ležal v njegovih rumenkastih rjuhah. Nekaj je škripal suhih ust, potem pa se je obrnil in zaloputnil vrata in sem si mislil, da je to veliko bolj podobno preziru kot Dimov posmeh, in je bolje, da je šel ven, kot da me iz gnusa zadavi prav tam. Navlekel sem cunje nase, stopil na hodnik in iskal Dima v kuhinji, v kopalnici, na balkonu in pod posteljo, pa ga ni bilo. Tudi na čiku pred blokom ne. Še v sanjah sem tipal svoj lepkast trebuh.

Saj se nisva res sprla, jaz in Dim, samo tako sem prej rekel, da bi razložil, da se ga bojim srečat, ker sem bom drl in kričal in krulil, on pa se bo, kurba, spet le posmehnil.

Izlet

»Si al nisi?« Potrkal sem po vratih kopalnice in prislonil uho. Viktorjev odgovor je bilo mrmranje, ki je naglo potonilo v šum vodnih cevi. Slišal sem, kako se je odkašljal, in čakal, da se spet oglasi, a sem ujel le zamolkel hrup v vratih in stenah bloka. Odplavil ga je izbruh vode, ki se je vame pognal od nekod zgoraj. Odmaknil sem se in na drugi strani končno razločil žvenket pasu in ključev. Pobral sem vrečko z malico in šel na dvorišče. Dovolj pozna sva bila, da je sonce žgalo naravnost v čelo. Umaknil sem se v senco, priprl oči k nebu in zaman iskal temne oblake, ki jih je za popoldan obljubil časopis. Naš blok je bil z zatemnjenimi okni in praznim dvoriščem videti povsem zapuščen, le Viktorjeva rdeča petka je v vročini sijala kot letala, ki ob nedeljah lebdijo nad bloki. Ni bila nedelja, le vroče je bilo in –

»Končno!«

»Evo me, greva.« Viktor je stopil k petki, odprl vsa vrata in v razgret avto najprej pomolil dlan, potem obraz in šele nato previdno sedel in zapeljal v mojo senco. Zasmejal sem se in prisedel, zadovoljen, ker me sonce ni niti oplazilo. Po dvorišču sva se vozila v krogih, dokler naju ni prepihalo in je v avtu postalo znosno, vsakič pa, ko sva se približala našemu bloku, se nisem mogel zadržati, da ne bi v slovo zaklical: »Ajd čao, Idrija!«

»Treba bo zapret vrata, sicer ne prideva skozenj,« je rekel Viktor, ko sva se znašla pred ozkim dvoriščnim izhodom. Zaloputnil sem jih in v trenutku v obraz dobil kislo in potem vse bolj gnilo kepo vročine, ki me je zgrabila tudi za grlo, da sem hlastnil in brž odprl okno. Pogledal sem vrečko in odejo na zadnjem sedežu, čevlje pod njim in nahrbtnik, a vonj ni prihajal od nikoder, samo povsod je bil neznosen. Zmajeval sem z glavo in videl, kako se je tudi Viktor nagnil čez okno in zajel sapo. Čakal sem, da prej ali slej zajame vase tudi svoj prekleti smrad, pa je mirno vozil dalje in se pretvarjal, da mu ni treba dihati. Nisem več zdržal. Odprl sem vrata in jih brcnil, da so zanihala nad cesto. Takoj je upočasnil.

»Zapri.«

»Tebe bi morali zapret v en velik kontejner!«

»Rekel sem, da zapri vrata.« Še bolj je upočasnil. »Veš, da ne morem pomagat. Zdaj pa se odloči – greva al ne?«

»Če pa smrdi. Se nisi ravno prej umival? Pa tako al tako ne smrdiš ti, tvoj avto smrdi. In tega avta na šihtu sploh ne rabiš. Kaj tko smrdi!?«

Viktor je trmasto molčal in krčil prste nad volanom. Hitro je moral peljati, da sva zvozila že skoraj vse ovinke do Godoviča. Lahko bi me bil opozoril preden sva šla na pot, potem bi s sabo vzel kak dišeč sprej.

»Maš vsaj kako smrekco, ki diši?«

Pogledal me je izpod čela. »Cigarete imam. Mi prižgeš?«

Prižgal sem. Vonj po tobaku je obtičal v avtu in res je nekoliko prikril gnilobo. Z dlanmi sem mešal po štrenastem dimu in gledal, kako se vijugasto pomika k oknu, potem pa ga veter v sunkih spet vrača v moje naročje. Tako mora biti tudi s to Viktorjevo gnilobo. Če bi divje mahal z rokami ali dolgo in res hitro tekel, potem bi se ga otresel za vedno. Nekoč davno na poti v šolo sem ga videl teči za kamionom, ki se je ustavljal ob smetnjakih, Viktor in oni drugi smetar pa sta vsak s svoje strani zgrabila kontejner, ga potisnila k žrelu tovornjaka in pritisnila na zelen gumb, da je smetnjak glasno bruhnil v žrelo. Teči sem ga videl samo takrat, sicer je vedno stal na polički ob robu kamiona, se z levico držal za ročaj, s celim telesom pa se je nagibal nad cesto in pustil, da mu prosta roka pleše nad avtomobili in ljudmi, ki so, tako kot jaz, hiteli v šole in službe. Če sem si z dlanjo zakril pogled na cesto in tudi pogled na zeleni kamion, potem sem videl samo Viktorja, kako plapola v jamboru, nad njegovo, od vetra napihnjeno postavo, pa krožijo golobi. Galebi.

»Tako je to poleti,« je rekel Viktor, »posebej avgusta.«

Prikimal sem, čeprav nisem vedel, o čem govori. O galebih in morju že ne. Gledal sem visoke smreke in ozek pas modrine nad nama.

»Poleti res ne maram delat,« je nadaljeval, »ta smrad me ubije. Pa veš, jaz ga niti ne voham, navajen sem že. Moti me, da ne morem blizu drugih ljudi, ker oni niso navajeni, in potem norijo, tako kot si ti norel prejle.«

»Nisem norel! Samo povedal bi mi lahko, da bo smrdelo.«

»Egon! Pa saj si vedel, da bo smrdelo – zmeraj smrdi. To ti govorim. Ne pomaga nobeno zračenje in tvoje smrekice tudi ne. Smrad je avgusta najhujši, ker vse gnije, da se potem cedi iz vseh kant. Pravim ti, da se zaje v vsako, še tako oprano cunjo. Prejle – kaj pa misliš, da sem delal v kopalnici toliko časa?«

Zdaj, ko ga je napadla zgovornost, ne bi mogel odgovoriti, tudi če bi znal.

»Nohte sem strigel, čeprav so ostriženi! Drgnil sem jih s tvojo krtačo; pa misliš, da so bili umazani? Umil sem si obraz, kar tako, da ne bom potem, na Bledu, ko greva na kremšnito al v tisto cerkev al kamorkoli hočeš – da ne bom potem, ko bom jedel, zavohal ta smrad in me bo vse minilo. Pa še to ti povem: tudi če ga sam ne bom zavohal, me bo vse minilo, ker bom videl ljudi, ki bodo jedli poleg, in jim bom pobral ves apetit! Kaj bova pa potem, a? Daj, prižgi mi še enega.«

Zadnji je izgorel v prazno. Govorjenje ga je tako podžgalo, da je od cigarete ostal le osmojen filter, ki ga je frcnil na tla. Zdelo se mi je, da pretirava. Globoko sem vdihnil, da bi se prepričal, in res ni več tako zelo smrdelo. Ali sva dokončno prezračila avto ali pa sem se tudi jaz že navadil, tega nisem vedel. Prižgal sem še sebi.

»Ti,« sem rekel, »zakaj te službe potem ne pustiš?«

Strmel je v cesto in vlekel vase dim. Čakal sem, da poreče, da to ni tako enostavno.

»Saj jo bom. Še pred zimo grem k Vodovodu.«

»Ha, misliš, da bo tam manj smrdelo?«

Med logaške hiše sva priletela hitro, nisem čutil grbin.

»Ne poslušaš me,« je rekel. »Glej, lani maja smo pobirali kosovne. Delal sem s Petrom, kot zmeraj. Na kamion sva hotela kar z rokami naložit težak kavč. Ko sva ga imela že skoraj na kamionu, je Peter kavč kar spustil in padel na tla. Šibal sem do njega in v očeh videl samo belo. Belo, ti rečem! Usekalo ga je v križu in obležal je za cel mesec, na Komunali pa so godrnjali, češ, ravno med kosovnim ga je moralo usekat. Peter ni prišel nazaj, kaj bi, ko ne sme dvigovat težkih reči. Komunala pa še zmeraj ni našla zamenjave zanj.« Viktor se je zasmejal in rekel: »No, zdaj bodo lahko iskali dve!«

»Se pravi, da ne greš zaradi smradu?«

»E, bravo. In še to ti povem: nisem jezen na Komunalo, da se obnaša, kot se. Vodovod je konec koncev ista firma. Bolj sem jezen na Rejca in ostalo bando kamionarsko. Vsako zimo, ko plužijo, smetnjake nalašč zasujejo s celo goro snega, da potem mi lahko v tistem mrazu ob šestih zjutraj z ročajem lopate razbijamo led, ki čez noč primrzne pokrove h kantam. Nalašč,« je ponovil in zmajal z glavo. »Čudno, da Petra ni usekalo že prej!«

Res.

»Za Rejca je to pač dober štos, samo na moj račun se ne bo več smejal.«

Rejc je moral biti tudi šofer, ki je Viktorja priganjal, da je tisto jutro tekel za kamionom. Vprašal sem ga, če je takrat, ko sva prvič govorila, vozil Rejc, pa je odkimal. Spomnil sem se, da je moralo biti spomladi, ker so povsod ležali kupi pohištva, udrte žimnice in rumen papir, pa tudi bolj zanimive reči, posebej tiste, ki jim nisem vedel imena. V šolo sem se namenoma odpravljal bolj zgodaj, ubiral sem ovinke in med brskanjem po zaprašenih škatlah, kovčkih in vrečkah že razmišljal, kje neki se bodo kupi začeli pojavljati v naslednjih dneh. Važno je bilo, da pridem prvi, ali imam vsaj občutek, da se vrečk še nihče ni dotaknil. Pozabil sem, zakaj je bilo to tako važno, sploh če pomislim, da so tam ležale že tisočkrat pretipane in uporabljene stvari; stvari, ki so nekoč nekomu pripadale in so jih zamenjali z novimi, takšnimi, ki se jih res ni nihče dotaknil. Že dolgo nisem brskal... Vem pa, da takrat nisem iskal stvari, ki bi jih hotel obdržati ali popraviti in potem prodati naprej, tako kot so to počeli možakarji, ki so me vsakič prehiteli. Prišli so z belim kombijem in zbirali železo. Nek starec je prihajal s čudaško čelado in doma sestavljenim motorjem, ki je imel ob strani pritrjen voziček, v njem pa je imel torbo z orodjem, ki jo je na kosovcu spet napolnil z žicami in vijaki.

Sem se jih bal? Zavidal sem jim njihovo skrivnost, saj so očitno bolje kot jaz znali uganili pravi čas in kraj. Čakal sem dokler niso vsega naložili. Šele ko so se premaknili k naslednjemu kupu, sem stopil v sredo med škatle, počepnil in začel brkljati: najprej sem pregledal najmanjše škatle, iz katerih so se sipale stare pratike in revije, včasih pa tudi fotografije in razglednice s pozdravi v slovenščini in drugih jezikih, napisane z bledo, zavito pisavo, ki je največkrat nisem uspel razbrati. A pozabil sem, zakaj sem moral biti prvi. Takrat, ko je Viktor tekel za tovornjakom, sem stekel za njim, ker sem mislil, da on ve, kdaj in kje bodo naslednjič pobirali smeti. Viktor me je opazil šele, ko so smeti grmele v kamion, in čez trušč mi je pomignil naj pristopim. Zakričal sem, nerodno, da moram za celo Idrijo vedeti, kdaj bodo odvažali kosovne odpadke. Zasmejal se je, z roko pokazal nase in na kup ob cesti. To mi ni prav nič pomagalo, a za več takrat ni bilo časa, voznik je že pognal kamion k naslednjemu kupu in Viktor se je odpeljal z njim. A kako –

»Res, kako sva prišla do sem?«

»Hitra sva,« je odgovoril Viktor, »vsak čas bova na Bledu.«

Dobro je povedal, to smetarsko prijateljstvo se je zgodilo samo od sebe; kdo bi se spomnil. Dolgo se nisva videla, kaj šele, da bi šla na izlet. Ni čudno, da me je njegov vonj po tolikem času zmotil. Spet sem prižgal, potem pa globoko zajel sapo, se prijel za nos, izbočil lica in mu tak, ves izbuljen, podal cigareto. Hkrati sva prasnila v smeh. Podžgalo me je, da sem se nagnil čez okno, udaril po vročem plehu in se drl: »Ne čaaakaj pomlaaadi, ne čaaakaj na maaaj, kosovcaaa pobiraaamo – zdaaaj!«

Krohotal sem se in kričal v veter, da sem bil že ves solzan. Potem sem raje zamižal in poslušal Viktorja, kako še kar vleče mojo trapasto pesem. Petka se je nagnila v desno in pod kolesi je zahreščalo kamenje. Počasi sva jo drobila med sencami, dokler ni ustavil pod veliko krošnjo. Slišal sem, kako se je zbor čričkov zlil s šelestenjem. Viktor je šaril po vrečki. Odprl je pločevinko, jo nagnil k ustom in zavzdihnil. Zarožljal je s ključi in zaloputnila so vrata. Približali so se koraki in ob licu sem začutil mlačno pivo. Nagnil sem, potem sem nakremžen pogledal Viktorja, ki je slonel ob vratih, in zazehal.

»To je to,« je rekel. »Samo kremšnit nimajo.«

»Bo,« sem prikimal. Slekel sem preznojeno majico in se vrgel v travo. Tik preden me je zmanjkalo, sem še slišal, kako se nadme spušča črn roj mušic.