Kultura strahu

V petek, 14. oktobra, smo se v uredništvu portala Spol.si odzvali na predvajanje videa »Čudež življenja« na pročelju frančiškanske cerkve v Ljubljani. Ker v tem primeru ponavljanje ne škodi, našo skupno izjavo ponovno objavljam na tem mestu.


Kultura strahu

V preteklem tednu je Zavod Živ!m s predvajanjem videa »Čudež življenja« na Prešernovem trgu v Ljubljani vznemiril javnost in – pomembneje – poskušal ustrahovati ženske. Nekatere mu je uspelo raniti.

Zavod na svoji spletni strani trdi, da »aktivno gradi kulturo življenja«, s čimer najbrž prevaja izraz »pro-life«, ki ga v ZDA zase uporabljajo nasprotniki splava. Toda z vidika žensk, ki so iz različnih razlogov postavljene pred izredno težko odločitev, ali naj nosečnost prekinejo ali ne, Zavod Živ!m aktivno širi predvsem kulturo strahu. Kdor želi drugim omejiti (ustavno zagotovljeno!) možnost izbire, ne more biti za karkoli, še najmanj za »življenje«; lahko je samo proti oziroma »anti-choice«.

Vznemirjenje je upravičeno. Video, ki se je vrtel na pročelju frančiškanske cerkve, je namreč podprla Slovenska škofovska konferenca z izjavo, da se tudi sama zavzema za »ničelno toleranco do nasilja do nerojenih otrok«. Ob lansiranju čustveno manipulativnega izraza »nerojeni otroci«, s katerim želijo cerkev in konservativni katoliški aktivisti in aktivistke zamenjati nevtralni izraz človeški zarodek ali embrio, se sprašujemo, zakaj se nikoli ne angažirajo v boju proti veliko pogostejšemu nasilju nad (rojenimi) otroki, ženskami in marginaliziranimi skupinami ljudi. Le zakaj hoče cerkev (znova in znova) strahovati ženske in jih pri tem mimogrede še reducirati na maternice?

Zavod Živ!m v svojem širjenju katoliške propagande proti ustavno zagotovljeni pravici do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ni osamljen. Tu je še Zavod Božji otroci, znan po svojih rednih molitvah »40 dni za življenje« oziroma #40 dnevnem nadlegovanju žensk pred Ginekološko kliniko v Ljubljani. Posebno dejavne pa so organizacije proti izbiri na spletu. Tako dejavne, da se, ko v slovenski Google vtipkaš geslo »splav«, med prvimi zadetki zvrstijo izključno organizacije proti splavu, ki so katoliške in naklonjene slovenski RKC. Ker so tovrstni spletni portali kakovostno izdelani, je očitno, da so vložki financerjev v spletno komuniciranje veliki. Vprašanje, kdo financira katoliško propagando proti reproduktivnim pravicam žensk, žal še ni raziskano.

Na tem mestu opozarjamo na drugi problem – na nedopustno potvarjanje medicinskega diskurza in prirejanje medicinskih ugotovitev, ki se v argumentaciji cerkve in omenjenih zavodov pojavljata vse pogosteje. Cerkev je po jeziku znanosti segla v trenutku, ko je ugotovila, da ji s kampanjo proti možnosti umetne prekinitve nosečnosti javnosti ne bo uspelo prepričati, če se bo sklicevala le na teološke argumente o svetosti življenja. Naj dodamo, da je dogma o svetosti življenja dokaj nova – rimskokatoliška cerkev jo je dokončno sprejela šele v 19. stoletju, danes pa se izraža v stališču, da je abortus enako moralno sporen kot umor. To pojasni, od kod spletnemu portalu Zavoda za družino in kulturo življenja, znanega kot 24Kul.si, ideja, da so zagovornice reproduktivnih pravic (in slovenske ustave) »morilke«. Toda takšni zdrsi so redki. Konservativni katoliški aktivisti in aktivistke v Sloveniji danes raje uporabljajo prijaznejšo retoriko o »kulturi življenja«, pri čemer se javno sprenevedajo, da niso proti pravici do prekinitve nosečnosti, temveč »le« častijo očetovstvo, materinstvo in (heteronormativno) družino.

Da bi prepričali javnost, še posebno ženski del javnosti, se zatekajo k psevdoznanstvenim in psevdomedicinskim argumentom. Umetno prekinitev nosečnosti tako opisujejo kot krvavo in nevarno. Dejstvo je, da splav – tako kot številni drugi medicinski posegi – pomeni določeno tveganje, vendar zanemarljivo majhno, sploh v zelo zgodnji nosečnosti. Tudi zapleti po splavu so redkejši od zapletov ob porodu in po njem.[1] Veliko se piše tudi o duševni motnji, t. i. postabortivnem stresu (PAS), ki ga je večina raziskav ovrgla kot izmišljotino.[2] Učinek fabriciranja najverjetneje neobstoječih psiholoških bolezni lahko ženski, ki je splavila, umetno vzbudi občutek nelagodja in krivde: če ne občuti simptomov, ki naj bi spremljali PAS, če torej pričakuje nelagodje, a ga ne doživi, se lahko začne spraševati, kaj je z njo narobe. Nekatere spletne strani, ki nasprotujejo pravici do izbire, pišejo celo o korelaciji med splavom in rakom dojke, čeprav so rezultati raziskav o tej korelaciji za zdaj protislovni.[3] Žensk torej od prekinitve nosečnosti ne poskušajo odvrniti z apeliranjem na njihovo versko prepričanje, temveč z vzbujanjem strahu pred samim posegom.

Čeprav so psevdomedicinski argumenti proti splavu novi, sledijo zelo stari taktiki zastraševanja žensk. Ta taktika računa na vzbujanje občutka krivde, ki ženskam onemogoči ali vsaj oteži svobodno sprejemanje odločitev, saj se svobodno lahko odločamo samo takrat, ko smo ustrezno informirani. Zato ponavljamo, da cerkev in katoliški zavodi, ki nasprotujejo prekinitvi nosečnosti, ne širijo kulture življenja, temveč s svojimi pozivi h krčenju reproduktivnih pravic in možnosti širijo kulturo strahu.

_____________________________________________
[1] »Na svetovni ravni so težave v zvezi z reproduktivnim zdravjem glavni vzrok obolevnosti in smrti žensk v rodni dobi. Vsako leto zaradi vzrokov, povezanih z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem (tj. maternalne umrljivosti), umre 287.000 žensk. Glavne vzroke maternalnih smrti, kot so krvavitve, infekcije, splave, visok krvni tlak in zaustavljen porod, je v veliki meri mogoče preprečiti ali zdraviti z ustrezno nego in zdravili. Zato je največ maternalnih smrti med mladimi in revnimi ženskami v slabem socialnem položaju, ki nimajo dostopa do osnovne zdravstvene oskrbe. … Vsaka sedma ženska doživi pri porodu življenjsko nevarne zaplete, velik delež žensk pa nima niti osnovne zdravstvene oskrbe, ki bi jim rešila življenje in zagotovila preživetje njihovim novorojenčkom. Na vsakih 100.000 živorojenih otrok v svetu letno umre približno 200 mater. … V Sloveniji je bilo … v obdobju 2004–2008 zabeleženih 11 maternalnih smrti ali 11,4 na 100.000 živorojenih otrok; maternalna smrt je torej redek pojav. V zadnjem desetletju prevladujejo težje preprečljive, kasne maternalne smrti, ki so v veliki meri odvisne od osveščenosti in socialno-ekonomskega položaja žensk in dostopa do zdravstvene oskrbe. … V državah v razvoju … vsako leto opravijo 19 milijonov splavov (od tega tri milijone pri ženskah, starih 15–19 let), za posledicami katerih umre 47.000 žensk, na milijone pa jih ima kasneje zaradi zapletov pri splavu zdravstvene težave.« V Sloveniji je bilo leta 2010 »opravljenih nekaj več kot 4.300 splavov, od tega 8 % po desetem tednu nosečnosti. Število splavov na 1.000 žensk v rodni dobi od leta 1982 v Sloveniji upada, zadnja maternalna smrt kot posledica dovoljenega splava pa je bila zabeležena leta 1986.« Vir: Barica Razpotnik, Svetovni dan prebivalstva 2012, Statistični urad RS, http://www.stat.si/StatWeb/glavnanavigacija/podatki/prikazistaronovico?IdNovice=4835 (13. 10. 2016).

[2] Linda Gordon, The Moral Property of Women: A History of Birth Control Politics in America, University of Illinois Press, Champaign, 2007.

[3] V zadnjih dveh desetletjih je veliko zanimanje zbudilo vprašanje o morebitnem prispevku spontanega, predvsem pa umetnega splava k ogroženosti z rakom dojk, vendar o tem še ni dokončnega soglasja. Nekatere študije so pokazale, da umetni ali spontani ali obe vrsti splava povečata nevarnost za raka dojk, nekatere, da jo zmanjšata, ponekod, da nimajo nobenega vpliva, spet drugje, da je za raka dojk pomemben le splav pred prvim porodom (Robertson et al., 2001). Vir: Pacientke z rakom dojk – trendi in novosti. 40. strokovni seminar, Ljubljana, 7. junij 2013, ur. Miladinka Matković, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v onkologiji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Ljubljana, 2013.