Svetovi drugih - zgodbe in kolaži iz Murske Sobote

Gramofon

Sajko in Kara sta v drugo pritisnila na gumb za odhod. Zgodilo se je isto kot prvič. Njiju je transmogrifikator izpljunil v novo podnajemniško stanovanje, gramofon pa je ostal na odskočni platformi.

»Mater iz epruvete!« je zabentila Kara. Odločena je bila, da spravi gramofon v novo stanovanje.

»Daj, Kara, ne se razburjat. Tu sploh ne rabiva gramofona. Glasbo oziroma zvok si lahko predajava kar nezvočno. Mogoče nama bo všeč glasba sosedov, upam da tudi najina njim. Celo stanovanje je treba še zriktat. Pomagaj mi z naravnimi dodatki v kopalnici.«

»Ne razumeš!« mu razburjeno odgovori Kara. »Ta gramofon je moje življenje!«

Sajko je bil do dna duše začuden. S kom živim, si je mislil sam pri sebi.

»Dragica, so ti gumbi na obleki spet preveč elektrike porabili, ko si se znojila, oni pa so odpravljali smrad?«

»Sajko, ne šali se. Moji gumbi niso taki. Take imaš samo ti,« mu hladnokrvno odvrne Kara in se zlekne na mizo iz spominske pene.

»Kara, veseli me, da si končno pozabila na gramofon.«

Kara le rahlo privzdigne glavo in ga jezno pogleda. »Ta gramofon mi je podaril Baltazar, moj bivši s planeta Butan. Z gramofonom sem lahko potovala med svetovi. Se ljubila in parila po lastni želji. In kaj imam sedaj? Le tebe!« je čedalje bolj vpila in ihtela Kara.

Sajko jo je le gledal. Brez še tako minornega čustvenega odziva. Naj se pretvarjam, da sem užaljen, se je spraševal sam pri sebi. Zagotovo ji ne bom izdal, da imam njen gramofon jaz in da ga koristim za zadovoljevanje svojih mesenih užitkov.

 

 

Glas iz radia

Tarzan je odprl oči.

»Prekleto, teleportacija mi vedno pokuri toliko energije. Čita, si v redu?«

Ni se odzvala na njegovo vprašanje niti na suvanje z roko. Obrnil jo je k sebi. Usta so se mu nakremžila, oči zarosile. Čiti je bil v predelu trebuha vsajen radio.

»Prekleto. Že kdaj bi morali ločiti teleportacijo ljudi in predmetov.«

 Iz radia se je zaslišalo hrumenje. Tarzan je iz njega počasi razločil glas. Bil mu je znan, a z mislimi je bil ves pri Čiti.

»Čita,« je zastokal, »reci kaj, karkoli.«

»KARR-KKO-LLLI.«

Tarzan se je zdrznil. Glas, ki ga je oponašal, je prihajal iz radia v Čitinem trebuhu. Ošinil je njene oči. Bile so negibne – tako kot njene ustnice. Pobožal jo je po licu in se sklonil k radiu.

»Čita, si tam notri?«

»NNOT-TTRI je nekdo drug.«

»Kdo drug?«

»JAZZ SEM ČITIN DRUGI JAZZ.«

Čita je še vedno ležala negibno.

Tarzan ni vedel, kaj naj vpraša. Bil je zmeden. »Kako pa ti je ime?« vpraša.

Telo, ki naj bi bilo Čitino, odpre oči.

Tarzana še nikoli ni bilo zares strah, a sedaj ga je zagrabil val strahotnega občutka. Prestrašen je bil do kosti. Dlake so mu stale pokonci. Oči so se razširile, kakor da bi mu v očesno vdolbino padla velika črna žoga.

»Še zadnjič te vprašam, kako ti je ime,« se je delal pogumnega. Opazil je, da mu je začela utripati lučka, vsajeno v noht na njegovi levi roki, saj mu je močno narasel krvni tlak.

»Jaz sem oziroma nisem …« se je oglasil glas iz radia.

»Ne me hecat. Čisto resno mislim. Kako ti je ime?« zakriči Tarzan in napne mišice.

»Moje ime je Čiiita! Sem Čiiiita!« odgovori neznano bitje. Tako groznega glasu Tarzan še ni slišal, zato se približa radiu, a ga ta popolnoma skrči in potegne vase.

Tarzan je izginil. Radio se še enkrat glasno zadere, nato pospravi še opičje telo. Vse, kar ostane, je kamenček, ki rdeče utripa.

 

Piknik

Življenja znotraj sveta smo vsi navajeni. Ne poznamo pa vsi življenja znotraj življenja. Imam namreč prijatelja, ki živi v mojem telesu. Ime mu je Subino. Vsak dan me obišče v možganih in se ustavi v želodcu na soku ali kavi. Nekega jutra, ko sva bila zmenjena, da pride, pa ga ni bilo. Center prevozniških storitev je malce zamujal, zato nikakor ni mogel priti do moje glave. Gripa je divjala po telesu in žile, ki so mu služile kot ceste, so bile neprevozne. Dolgo je sedel in čakal, da bi srce spet zagnalo svojo dejavnost prevažanja rdečih krvničk, ki so jim strokovno rekli eritrociti.

            Najin odnos sva morala prenesti na naslednjo stopnjo. Dogovorila sva se, da najinih srečanj ne bova več skrivala. Tako tudi ne bo potrebe po dobivanju v zakotnih delih telesa. Adijo, slepo črevo! In zakaj ne bi šla kdaj na piknik iz telesa? S Subinom sva si celo izmenjala telefonski. Ko bo na krvni avtocesti spet zastoj, se bova obvestila. Naj živi moderna tehnologija!

            Sredi slavospeva novim tehnologijam mi je zazvonil telefon.

            »Subino!« sem vzkliknil, »greva na piknik?«

         »Čao, stari, sem ti že rekel, da imaš totalno zarjavelo srce? In kdaj misliš popravit to cesto? Kako hudiča naj pridem na obisk?«

          »Ah, Subino, oprosti. Vem, v razsulu sem. Zato te pa raje vabim ven – na piknik zunaj telesa.«

»Ok,« je zavzdihnil Subino. In že sem čutil, kako potuje po vratnih žilah do nosnic. Hop – in že je skočil na mojo dlan.

»Živijo.«

»Zdravo,« odgovorim.

»Kaj je danes na meniju?« vpraša Subino.

»Z moje strani bolj bogo, saj vidiš, da propadam, razpadam. Lahko pa kaj naročiva.«

»Kaj bi ti? Jaz nisem kaj prida lačen.« Subino me pogleda in reče: »Ti rabiš nekaj za prenovo telesa.«

»Res, se to da?« vprašam.

»Ja, tehnologija napreduje,« odgovori Subino.

  

 

Slastna trupelca

Veliki katolik dela paniko in neupogljivi Janezek joka.

Zapriseženi prodajalec kebaba pospravlja sobo in gensko spremenjeni pritlikavec piše esej o zgodovini.

Mentalno sesuta čarovnica se kotalka, kljub temu da neprištevna babica in vnuk kopljeta grob.

Čustveno razrvana čudovita modra gospodična skače in ušiva teta s košarico smrči.

Črnogledi papež zagrenjeno teži, da veseli menih ne obupa.

Prepoteni natakar igra kitaro, čeprav negativno nastrojeni nogometaš razdevičuje nune.

Potetovirani bodybuilder ubija mravlje, ker kosmati mali ubogljivi Gašperček pobira ostanke cigaret.

Impotentni aktivist si trebi zobe, ker pohlepni mladinski klub kroži s kolesom po dvorišču.

Zaspani teolog popravlja kolo, da si pijani spaček striže nohte.

Zmerljiva pikapolonica pljuva, ker silni močerad leti.

Garjavi loverboy sadi črni paradižnik, saj plešasta pevka zbira navlako.

Zlobno Uho zbira sijoče kamenčke ter ušivi zvezdogled dviguje in spušča lesene uteži.

Planet Tutifruti

Po moje se ljudje radi znajdemo na drugih planetih. Že ko gledamo drug drugega, smo različnih videzov. Potem pa želimo biti še drugačni. Planet Tutifruti bi bil videti zanimiv za vse vrste …

            Zagotovo bi lahko na planetu Tutifruti iznašli zdravilo, ki bi nam zameglilo razum in bi drug drugega gledali z enakimi očmi. Zato bi bil Tutifruti zanimiv za vse vrste, pa najsi smo še tako drugačni. Vsakdo bi imel doma svoj stroj, ki bi mu spremenil barvo kože, spremenil frizuro in deformiral telo v želeno obliko. Tako bi Tutifruti postal zanimiv za čisto vse, saj bi bili lahko vsi takšni, kot bi si želeli. Če bi nas motilo, da izgledamo drugače, bi lahko postali isti. Žal ne bi mogli spremeniti svojega mišljenja.

            Tutifruti je v zgodovini slovel po svojih sadovnjakih. Žal so pohlepni kapitalisti zašuštrali vso zgodbo o uspehu z vnašanjem gensko spremenjenih organizmov, ki so sprva obetali veliko, a so se izrodili. Banane so bile istega okusa kot kumarice, breskve kot redkev ..

Seveda je vse to vplivalo na prebivalce planeta Tutifruti. Predvsem na njihovo reproduktivno sposobnost. Ne njem danes živijo samo še pripadnice ženskega spola. Za lažje rokovanje z lokom so si odrezale desno dojko. Tutifruti se danes imenuje Amazonija.

 

            Dokler so na Tutifrutiju živeli tudi moški, je bila največja kazen za neupoštevanje ideologije Razlike ta, da so ti vzeli stroj za spreminjanje v Drugo. Ker so ideologijo Razlike v glavnem kršili prav moški, so na Tutifrutiju počasi ostale samo ženske.

            Imele so se fino: zaradi manjkajoče dojke so imele manj boleče menstruacije in so bolje streljale z lokom. Zaradi manjkajočih moških so raziskovale nove oblike in vrste užitkov druga z drugo. Sprva se jim je zdelo, da v svojih vrstnicah prepoznavajo sebe, da so njihove ljubezni zrcalne, da je – skratka – vse eno in isto. A sčasoma so v tistem, kar se je zdelo identično, začele prepoznavati drobne razlike.

Spremenile so svoje mišljenje, ne svojega videza.

Jutri ob jutranji zarji boš vdahnil/a presenetljivo kapljico.

Dragi/a moj/a, vsak čas boš ujel/a dih jemajoči koktajl.

Verjemi! Čez par minut boš dehidrirala recikliranega mutanta.

Nikoli ne boš prefiltriral/a in estrahiral/a vlažnega maturantskega plesa.

Srečnež/ica, v naslednjem letu boš pojedla/el neustrašni koktajl sreče.

Ne skrbi, ko bo nastopila suša, boš postal/a nepozabno jezero.

Ko bo eksplodiral tvoj genski zapis, boš oklevajoče, a z zadovoljstvom sprejel/a izsušen radioaktivni koktajl.

Na prednovoletnem igranju z biotehnologijo v MIKK-u boš v svojem življenju našel/la spiralno srečo.

Preden umreš, boš ponotranjil/a globalno okno.

Ko bo na Zemlji zavladala lakota, boš zagledal/a vseh devet lun, kako plavajo v mavrici.

Ne pozabi: četudi boš ob jutranji zarji poletel/a na moj planet, boš še vedno iskal/a uteho v navadah starega sveta.

Naslednji mesec se boš pogumno zazrl/a v molekularni trenutek.

Preostanek življenja se boš znanstveno poglabljal/a v tvoje najgloblje prijatelje.

Kmalu boš s svojim umetniškim čutom povezala atomsko vijačnico življenja.

Zdaj zdaj boš mikroskopsko povečal/a zadimljen in pošteno plačan projekt.






































Tomorrow at dawn, you breathe in a drop of surprise.

Tomorrow, you'll live to see a contaminated nucleotide.

My Dear, any second now, you’ll taste a breathtaking cocktail.

Believe! In a few minutes, you are going to dehydrate a recycled mutant.

Lucky you! Soon after New Year’s, you’ll drink the cocktail of fearlessness.

Don’t worry, when the drought occurs, you will turn into a memorable lake.

When your genetic code explodes, you will hesitantly welcome a desiccated radioactive cocktail.

At the Science of Fiction / Fiction of Science playground in MIKK, a spiralling luck will enter your life.

Before you die, you are going to internalize a global window.

If you're not a good girl/boy, you will easily reach whatever you want.

When the famine hits Earth, you are going to see nine moons, swimming in the rainbow.

Do not forget: even if you fly to my planet tomorrow at dawn, you will continue to seek solace in the traditions of the old world.

Think about it: the Great Catholic is in panic, while the indomitable Janez is crying.

Don’t worry, everything is alright. The sworn vendor of kebab is cleaning his room, while the genetically modified midget is writing an essay about history.

The mentally challenged witch is roller-skating, although the incompetent grandmother and grandson are digging her grave. Everything will be just fine.

The tattooed bodybuilder is killing ants, while the gross, little and obedient Gašperček is collecting cigarettes butts. Make sure you do your favourite thing too.

Don’t limit yourself to what you already know. Look at the spitting ladybird, look at the flying salamander.

The Evil Ear is collecting shiny pebbles, while a lousy astronomer is using a ladder. And what do you like to do most?

Next month, you are going to bravely enter a new molecular moment.

Imagine! For the rest of your life, you are going to conduct in depth studies of your deepest friends.

You are about to discover the sweetest drink of all. Enjoy!

Soon, your artistic sense is going to connect the atomic spiral of life.

Any moment now, your microscope is going to enlarge a smoky and fairly well-paid project.