Nova Gender-Apokalipsa ob stoletnici rojstva Alice B. Sheldon

 

Izšla je nova številka revije Gender-Apokalipsa, posvečena feministični znanstveni fantastiki.

Revija je bolj po naključju kot načrtno izšla ob stoti obletnici rojstva Alice Bradley Sheldon (1915 - 1987), ameriške pisateljice, ki je v začetku sedemdesetih s svojimi zgodbami in romani močno vplivala na epistemološki in kasneje feministični obrat v znanstveni fantastiki. Takrat se je tematski poudarek od strojev, potrebnih za kolonizacijo vesolja, postopoma prenesel na vprašanja o možnosti sobivanja z drugačnimi, moškim tujimi bitji. Ontološka vprašanja, ki so se v klasični ali "trdi" znanstveni fantastiki iz petdesetih let porajala ob srečevanju Zemljanov z drugimi civilizacijami (kdo smo in kaj je resničnost), so takrat dopolnila vprašanja o obsegu in omejitvah človekove zaznave - še posebej tiste, ki je vpeta v patriarhalno (literarno) tradicijo.

V veselje in čast mi je, da sem za Gender-Apokalipso lahko prevedla njeno kratko zgodbo Ki so me zbudile, da sem znašel se pod hribom hladnim iz leta 1972 - ne le zato, ker gre za prvo objavo njenega dela v slovenščini, temveč tudi zato, ker je Alice Sheldon danes žal bolj kot po svojih zgodbah znana zaradi svojega "dvojnega življenja" oziroma zajebavanja s spolom.

Alice Sheldon je večino svojih del objavila pod psevdonimoma Raccoona Sheldon in James Tiptree ml. Moški psevdonim je bil v preteklosti za ženske v intelektualnih poklicih dokaj običajen, saj jim je dajal legitimnost in olajšal pot do objav. Ko je leta 1976 neki bralec izbrskal podatek in razširil vest, da je James Tiptree ml. "v resnici" ženska, je sprožil pravo apokalipso v grškem pomenu besede. Razkritje Tiptreejevega "pravega spola" je namreč razkrilo kopico pričakovanj, ki jih bralke, kritiki, feministke, seksisti in še kdo investiramo v domnevno razliko med moško in žensko pisavo. 

Alice B. Sheldon

Komaj leto dni pred razkritjem je Robert Silverberg v svojem predgovoru k Tiptreejevemu romanu Warm Worlds and Otherwise (1975) zapisal, da je njegovo delo "nezmotljivo moško", ker se "ukvarja (...) z vprašanjem poguma in absolutnih vrednot; s skrivnostmi in strastmi življenja in smrti, ki jih sprožijo preizkušnje telesne vzdržljivosti, bolečina, trpljenje in izguba«. Tudi nominacijo za nagrado Nebula za zgodbo The Women Men Don't See (1974) si je Tiptree prislužil s podobnimi argumenti.

Zaradi silne zadrege in burnih debat ob spoznanju, da je vse tiste "nezmotljivo moške" zgodbe napisala ženska, je Ursula K. Le Guin v svojem predgovoru k Tiptreejevi zbirki kratkih zgodb Star Songs of an Old Primate (1978) - Alice Sheldon ga je kljub razkritju podpisala s psevdonimom - zapisala: "Kaj pomeni, če rečemo, da je 'Tiptree v resnici Sheldon'? Kaj pa, če rečemo, da je 'James Tiptree ml. v resnici ženska'? Nisem prepričana. Vem le to, da je to dober primer pasti, ki se skrivajo v angleškem glagolu 'biti'. Lahko ga zaobrneš in rečeš: 'Ženska je James Tiptree ml.' To pa pomeni nekaj povsem drugega".

Danes se po Jamesu Tiptreeju ml. imenuje nagrada za najboljše feministično znanstvenofantastično literarno delo, zgodba The Women Men Don't See pa velja za prelomno besedilo. Z njim je leta 2002 razpravljala tudi ameriška pisateljica Karen Joy Fowler v zgodbi Česa nisem videla (2002) in tudi to zgodbo sem z velikim veseljem prevedla za Gender-Apokalipso. Manja Balek Jurjavčič je prevedla esej "Drugačne dragocenosti", v katerem pisateljica L. Timmel Duchamp s pomočjo obeh zgodb oriše spremembe, do katerih je v znanstveni fantastiki prišlo zaradi tridesetih let feminizma; feminizma, ki povezuje "ženske, ki jih moški ne vidijo," s sodobno pripovedovalko. Ta kljub svoji emancipiranosti "nečesa ni videla".

Dr. Ana Makuc, urednica tematskih strani nove Gender-Apokalipse, je poskrbela za izbor in prevode zgodb Brezmadežna (1991) kiberfeministke Storm Constantine in Žene (1979) Lise Tuttle ter satiričnega eseja Joanne Russ "Kaj naj junakinja počne? Ali - zakaj ženske ne morejo pisati". Skupaj sva prevedli intervju s Karen Joy Fowler.

V reviji je objavljena tudi moja kratka zgodba Ansibel. 

Kazalo 192. št. revije Gender-Apokalipsa: