Pred dvema letoma sem na bolšjem trgu kupila
zbornik, izdan ob 35-letnici ustanovitve delovne organizacije Iskra
Kranj. Kot se pogosto zgodi priložnostnim izdajateljem, so knjigo
pozabili opremiti z letnico izida, a kljub temu ni bilo težko uganiti,
da je zbornik iz socialističnih časov. Skromna naslovnica, jezik
samoupravljanja, zrnate fotografije – vse je dišalo po starem. Najdlje
sem strmela v fotografije delovnih kolektivov. Bilo jih je na desetine
in na vsaki je pod neonsko svetlobo togo pozirala skupina dvajsetih,
tridesetih delavcev, oblečenih v delovne halje. Z gmoto svojih teles so
zakrivali pogled na tekoči trak v ozadju velike hale.
Opomnili so me, da že dolgo nisem videla
skupinske fotografije z dela. V dnevnem časopisju jih preverjeno ni. Na
straneh, posvečenih karieri in zaposlovanju, dandanes pozirajo
samostojni podjetniki, najraje taki, ki so začeli iz nič ali ustvarili
novo tržno nišo. Teamsko delo zastopajo fotografije treh ali štirih
ljudi, ki sedijo ob prenosniku in se sladko smehljajo. Oblečeni so
poslovno: nobenih modrih halj, nobenih delavskih čevljev. In nihče ni
starejši od trideset let. Pomislila sem, da tudi sama nimam nobene
gasilske fotografije z delovnega mesta, čeprav sem jih zamenjala že
veliko – če je izraz delovno mesto sploh primeren za kratkoročna
projektna dela, ki so plačana na študentsko napotnico ali avtorsko
pogodbo.
To, da so fotografije delovnih kolektivov
zamenjale podobe projektnih ekip, me v resnici ne bi smelo čuditi. S kom
se boš slikal, če si pogodbeni delavec in službe (tudi ta beseda se ne
zdi primerna) menjaš kot po tekočem traku? S kom, če se tvoji sodelavci
ves čas menjajo? In s kom, če delaš na domu plačnika ali kar v svoji
sobi? Kadar ne delam sama, skačem med projekti, ki so običajno tako
intenzivni, da ni časa za neformalno druženje s sodelavci, če pa mi ga
kaj ostane, ga niti nočem preživeti z njimi. Zanimivi so, a pri vsakem
projektu se sprašujem, zakaj bi spoznavala vedno nove ljudi, ki bodo po
zaključenem delu, ko se bo skupina razpustila, zopet odšli po svojih
poteh. Če se bomo še kdaj srečali, bodo okoliščine po vsej verjetnosti
enako intenzivne. Vprašali bomo drug drugega, kaj je novega, ne da bi
poznali predzgodbo, ne da bi vedeli, kaj je bilo starega. Ta površnost,
novi začetki, ta tek na mestu – utrujajo.
Z Iskrinim zbornikom v rokah sem si
skušala predstavljati fotografijo, ki bi zajela moje delovne izkušnje.
Ko se mi je prikazala pred očmi, sem zagledala popolno fleksibilno
delavko. Na njej sem bila sama, sedela sem za računalnikom, ki vred s
prenosnim telefonom in staromodno papirnato beležko predstavlja mojo
mobilno pisarno. Obkrožale so me nerazpoznavne sledi ljudi, ki so hiteli
čez kader. Odtisi tistih, ki so se za hip ustavili na klepet, so bili
jasnejši, a še vedno so bili videti kakor duhovi iz elektronske pošte,
ki so se pomotoma znašli v resničnem prostoru.
Sociolog Richard Sennett pravi, da je za
fleksibilne oblike dela, ki so se na zahodu začele uveljavljati v
sedemdesetih letih, v postsocialističnih državah pa v začetku
devetdesetih, značilna kratkoročna usmerjenost (namesto dolgoročne),
spodbujanje tekmovalnosti (namesto solidarnosti) in socialna
izključenost (namesto vključenosti). Tam, kjer si ljudje še delijo
delovni prostor, so ekipe manjše, občutek skupnosti pa je šibkejši že
zaradi nenehnega menjanja delavcev. Za medsebojno zaupanje, lojalnost in
trdnejše vezi je pač potreben čas. Dejstvo, da v istem podjetju ali
javni instituciji delavci enako delo opravljajo pod različnimi pogoji in
za različno plačilo še dodatno zmanjšuje možnost za nastanek
kolektivov, ki bi se s skupnimi močmi lažje uprli pritiskom. Ni si težko
predstavljati, da je najlažje manipulirati z nepovezanimi delavci, ki
vrh vsega tekmujejo med sabo.
Sennett navaja vrsto razlogov, zakaj je
izraz kolektiv v menedžerskih priročnikih in praksi zamenjala
terminologija (ne pa tudi etika), ki je značilna za skupinske športe,
kjer je govora o ekipah, teamih in moštvih. Glavni razlog je seveda
ideološki, saj je deklarirana želja po sodelovanju in kooperativnosti
zgolj kulisa, za katero se skriva zahteva po rivalstvu. Namesto da bi
delavci svoje interese branili pred šefi, se borijo drug proti drugemu.
Tudi nadzor nad učinkovitostjo in discipliniranostjo sodelavcev (podobno
kot nad lastno pridnostjo) po novem izvajamo kar sami.
Kakšnega sodelavca oziroma soigralca torej
zahtevajo fleksibilne delovne ekipe? Pričakujejo človeka z distanco, ki
se zaveda, da je delo začasne narave, zato se posveča samo njemu, ne pa
tudi sodelavcem, s katerimi bi se kaj hitro lahko zapletel v takšne ali
drugačne odnose. Fleksibilen soigralec si ne more privoščiti medosebne
naklonjenosti, kaj šele zamer, izdaj ali nevoščljivosti. Ker do vsega in
vseh goji ironično distanco, lahko dela s komerkoli in se nemudoma
vključi v nov team. Z nasmehom na ustnicah bo prisluhnil in svetoval
vsakemu soigralcu, ki se bo držal omenjenih pravil. Med projekti,
ekipami in posamezniki se premika kakor med okni na računalniškem
ekranu. Ker šteje samo sedanjost, samo vidni rezultati pravkar
opravljenega dela, se dober soigralec ne sklicuje na pretekle izkušnje.
Če to stori, tvega posmeh: kdor ima izkušnje, je gotovo neprilagodljiv
– in star.
Edina veščina, ki jo mora fleksibilen
igralec obvladati, je prenosljiva: kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli
mora znati igrati v skladu z deklarirano športno etiko. Pri tem mora
nositi masko kooperativnosti in masko egalitarnosti, ki naj prikrijeta
dejanska razmerja moči med delavci ter njihovo podrejenost šefu. Slednji
nič več ne ukazuje, temveč zgolj "usmerja" delovni proces. Če so
direktorji nastopali z argumentom moči, vodje projektov in trenerji zdaj
trdijo, da "smo vsi v istem čolnu". Ko se čoln začne potapljati, si
najbolj cinični med njimi tik preden jo popihajo še drznejo reči, da jih
je vihar prizadel v enaki meri kot delavce. Delavec, ki ob tem le
letargično skomigne z rameni in si začne iskati novo službo, uteleša
ideal fleksibilnosti. Naj ga trenerji še tako upogibajo, vedno se bo
pobral. Takšen delavec je igralec v gledališkem, ne v športnem pomenu
besede. Nosi prepričljivo masko, širok nasmeh in - najpomembneje -
molči.
Ne vem, s kakšnim izrazjem so utemeljevali
delovno disciplino v socializmu, a dejstvo je, da je dolgoročna
zaposlitev zagotavljala visoko raven zaupanja in solidarnosti med
delavci, saj jim je nudila varnost in socialno vključenost. Ljudje so
bili lahko ponosni na svoje izkušnje, ker je podjetje dobro opravljeno
delo nagrajevalo, četudi je človek v višje plačilne razrede napredoval
počasi – ali pa sploh ni napredoval. Ker je bil moralni prestiž dela
tako velik, so te tvoji bližnji spoštovali ne glede na to, ali si bil s
svojim delom sam zadovoljen ali ne. Ker so tvoj čas organizirale
institucije, ki so se zdele večne, si v njihov okvir lahko vpel svojo
življenjsko zgodbo, ki so jo osmišljala trajna družbena razmerja.
Danes vlogo značajskega preizkusa igra
pripravljenost na tveganje. Četudi veš, da so tvoje možnosti, da te bodo
izbrali med stotinami kandidatov, ki so se prijavili na isto delovno
mesto, zelo majhna, te vsi spodbujajo k temu, da vedno znova poskušaš.
Vedno ko sem zavrnila ponudbo za projektno delo, ki je bilo bolj
prestižno od dela, ki ga opravljam sicer, a je bilo obljubljeno plačilo
zanj manjše in še bolj nezanesljivo, se je našla ta ali ona dobronamerna
znanka, ki mi je začudeno rekla: "Lahko bi vsaj poskusila, zaslužiš si
več!" Zaman sem ji razlagala, da mi ponujajo mačka v žaklju, da gre za
čisto loterijo. Bolj pomembno je bilo, da se "premaknem naprej", pa
čeprav bi to pomenilo, da pristajam na slabše pogoje dela. Če se oklepaš
dela, ki velja za slabo plačano ali dolgočasno, si skratka dolgočasnež
in neumnež, ki si ne želi sprememb in uspeha. Misel, da bi bil nekdo
zadovoljen s tem, kar ima, je nesprejemljiva.
Ko sem listala po Iskrinem zborniku, se je
bilo zaradi vsega naštetega težko upreti želji po idealiziranju
delovnih pogojev v socializmu. Boljšega prostora kot je bolšji trg si za
to res ne bi mogla izbrati. Po kaj hodim tja, če ne po obliže za
nostalgijo? No, nekoliko težje je bilo romantizirati ceno, ki so jo
delavci v državnem socializmu morali plačati za dolgoročno varnost:
Sennett trdi, da je bilo v ta namen treba žrtvovati bodisi svobodo
bodisi individualnost; da je bil "železni oklep" velikih, zapletenih in
rigidnih institucij obenem ječa in dom.
Delavci na skupinskih fotografijah so res
delovali uniformno in togo. Sprva sem videla samo gmoto teles, oropano
individualnosti in intimnosti. Ko sem ju začela iskati, sem ju seveda
našla. Najprej sem opazila delavki na fotografiji iz predilnice (do
druge svetovne vojne je bila Iskra tekstilna tovarna, ki je zaposlovala
povečini ženske). Očitno sta si bili blizu: sproščeno sedita na tleh in
se naslanjata druga na drugo. Neko drugo fotografijo z istega oddelka
diagonalno preči dolg pogled. Delavki na skrajnih koncih skupine si
molče izmenjujeta skrivnost, ki draži. Na fotografiji iz sukalnice so me
presenetile punce s protopankovskimi frizurami. V fotografa zrejo tako
ponosno in jezno, da sem odmaknila oči. Na fotografiji z vsaj
petdesetimi ljudmi izstopa ženska v prvi vrsti. S prstom kaže na
resnobnega moškega ob sebi in se porogljivo smeji. Na neki drugi
fotografiji je opazna razlika med ženskami, ki sedijo stisnjenih nog, z
rokami, sklenjenimi v naročju, in delavko, ki sedi "po moško". Tu je še
dekle, ki se je pritihotapilo v kader: medtem ko kolektiv zbrano pozira,
kuka izza neke naprave in se pači. Neko drugo dekle je videti tako
nesrečno, da si želim, da bi ga nekdo odpeljal iz tovarne in mu plačal
šolanje, da bi si kot odrasla ženska lahko privoščila najlonke, ki zdaj
bežijo pred njo – dela na tekočem traku v predilnici sintetike. Ob njej
stoji suhljat fant, ki se trudi, da bi deloval možato: stoji zravnano, z
razkrečenimi nogami in rokami, uprtimi v ozke boke.
Dlje sem strmela v fotografije, več je
bilo podrobnosti, več zgodb in povezav med neznanimi obrazi. Na
izmišljeni fotografiji mojih delovnih izkušenj ni bilo detajlov. Tudi
ozadja ne. Vi, sem sklenila na bolšjem trgu, boste moj zgodovinski
spomin, moje ozadje za skupinsko fotografijo, ki je ne morem posneti. Če
mi bo kdaj resnično hudo, bom svoj obraz izrezala iz fotografije brez
ozadja in ga prilepila med vaše. Naredila bom črnobelo fotokopijo, da se
bo moj barvni obraz zlil z vašimi.
Gospo, ki je prodajala zbornik, sem
vprašala za ceno. Ni bil poceni, zanj je hotela imeti pet evrov. Začela
sem barantati, rekoč da ga bom tako ali tako razrezala za kolaže. To ji
ni bilo prav nič všeč. Rekla je, da to ni katerakoli knjiga; v njej je
na sliki njen oče, ki je vse življenje delal v Iskri. Iz zadrege sem se
skušala izvleči s prošnjo, naj mi pokaže njegovo fotografijo.
Pričakovala sem, da se bo zbornik sam od sebe odprl na pravi strani, a
je gospa dolgo listala, preden jo je našla. Njen oče ni poziral v
kolektivu, na fotografiji je bil sam. Pravzaprav ni poziral, slikali so
ga med delom ob stroju, kar je bila druga najpogostejša vrsta portretov,
ki so se začeli pojavljati šele v drugi polovici zbornika, posvečeni
sedemdesetim in uvajanju novih tehnologij. Če so na starejših
fotografijah delavci pustili delo, da bi lahko pozirali po gasilsko, so
na novejših delavce ob strojih slikali kar med delom – v hrbet ali s
profila. Ne vem, če je bilo tako zato, ker je bilo takrat fotografiranje
že nekaj povsem običajnega in se delovni proces pač ni smel ustaviti
zaradi vsake neumnosti, a v trenutku, ko mi je gospa pokazala
fotografijo svojega očeta, je vame namesto njega pogledal njegov stroj;
tisti stroj, ki ga je najbrž čez nekaj let odpravil kot "tehnološki
višek".
Nisem imela srca, da bi spet začela
barantati. Tudi poguma, da bi zavrnila nekaj tako osebnega, ne. Šele
doma sem pomislila, da je čudno, da je gospa knjigo sploh prodajala. Če
bi bila nanjo resnično navezana, je ne bi. Očitno je imela na zalogi še
goro izvodov. Ali pa je bila ponosna na dejstvo, da se je njen oče,
navaden manualni delavec, pojavil v čisto pravi knjigi? Bolj sem
razmišljala, bolj jasno mi je bilo, da sem v resnici kupila obliž za
svojo lastno nostalgijo. Gospa je ceno postavila mojim, ne svojim
čustvom. S tega vidika, sem se prepričevala, je bila knjiga pravzaprav
dokaj poceni.
Pred kratkim, ob branju Sennettove Kulture
novega kapitalizma (2008), se je Iskrin zbornik ponovno znašel v mojih
rokah. Tokrat sem sklenila, da gospa pri relativno visoki ceni ni
vztrajala zaradi svoje navezanosti na zbornik ali očeta, temveč zaradi
pomena, ki ga je svoji delovni identiteti pripisoval on. Delovna
identiteta se je v njegovih časih skladala z najboljšimi značajskimi
potezami, vključevala je odgovornost in požrtvovalnost, skrb za druge,
solidarnost s sodelavci, lojalnost podjetju in sposobnost načrtovanja
lastne prihodnosti. Pomislila sem, da je malo verjetno, da njegova
petdesetletna hčerka naštete vrednote, če so to zanjo vrednote, danes
lahko združi z zahtevami svojega delovnega okolja. Fleksibilno delo, če
ga sploh ima, ji zapoveduje površnost, distanco, tveganje, mobilnost.
Zato se ji takrat, ko si zaželi varnosti, zdi, da je stara. Ko si zaželi
trajnih odnosov in stalnosti, se ji zdi, da je strahopetna. Ko se
povsem preda delu, obvelja za naivno, ko se potrudi bolj kot bi bilo
treba, dobi občutek, da ravna neumno. Ko iz neštetih drobcev skuša
sestaviti svojo življenjsko zgodbo, se ji zdi, da je nima na kaj opreti.
Včasih se ji zdi, da sploh ne obstaja. Kako naj se spopade z vso to
negotovostjo? Naj se zateče v intimnost?
Sprašujem se, če se mora tudi
gospa z bolšjega trga truditi, da ne bi idealizirala tistih fotografij,
pa čeprav se ji zdijo bolj utesnjujoče kot so se zdele ljudem na
fotografijah.
Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (EPK Maribor 2012) 29. junija 2012.
