Togi nasmehi

Pred dvema letoma sem na bolšjem trgu kupila zbornik, izdan ob 35-letnici ustanovitve delovne organizacije Iskra Kranj. Kot se pogosto zgodi priložnostnim izdajateljem, so knjigo pozabili opremiti z letnico izida, a kljub temu ni bilo težko uganiti, da je zbornik iz socialističnih časov. Skromna naslovnica, jezik samoupravljanja, zrnate fotografije – vse je dišalo po starem. Najdlje sem strmela v fotografije delovnih kolektivov. Bilo jih je na desetine in na vsaki je pod neonsko svetlobo togo pozirala skupina dvajsetih, tridesetih delavcev, oblečenih v delovne halje. Z gmoto svojih teles so zakrivali pogled na tekoči trak v ozadju velike hale. 

Opomnili so me, da že dolgo nisem videla skupinske fotografije z dela. V dnevnem časopisju jih preverjeno ni. Na straneh, posvečenih karieri in zaposlovanju, dandanes pozirajo samostojni podjetniki, najraje taki, ki so začeli iz nič ali ustvarili novo tržno nišo. Teamsko delo zastopajo fotografije treh ali štirih ljudi, ki sedijo ob prenosniku in se sladko smehljajo. Oblečeni so poslovno: nobenih modrih halj, nobenih delavskih čevljev. In nihče ni starejši od trideset let. Pomislila sem, da tudi sama nimam nobene gasilske fotografije z delovnega mesta, čeprav sem jih zamenjala že veliko – če je izraz delovno mesto sploh primeren za kratkoročna projektna dela, ki so plačana na študentsko napotnico ali avtorsko pogodbo.

To, da so fotografije delovnih kolektivov zamenjale podobe projektnih ekip, me v resnici ne bi smelo čuditi. S kom se boš slikal, če si pogodbeni delavec in službe (tudi ta beseda se ne zdi primerna) menjaš kot po tekočem traku? S kom, če se tvoji sodelavci ves čas menjajo? In s kom, če delaš na domu plačnika ali kar v svoji sobi? Kadar ne delam sama, skačem med projekti, ki so običajno tako intenzivni, da ni časa za neformalno druženje s sodelavci, če pa mi ga kaj ostane, ga niti nočem preživeti z njimi. Zanimivi so, a pri vsakem projektu se sprašujem, zakaj bi spoznavala vedno nove ljudi, ki bodo po zaključenem delu, ko se bo skupina razpustila, zopet odšli po svojih poteh. Če se bomo še kdaj srečali, bodo okoliščine po vsej verjetnosti enako intenzivne. Vprašali bomo drug drugega, kaj je novega, ne da bi poznali predzgodbo, ne da bi vedeli, kaj je bilo starega. Ta površnost, novi začetki, ta tek na mestu – utrujajo.

Z Iskrinim zbornikom v rokah sem si skušala predstavljati fotografijo, ki bi zajela moje delovne izkušnje. Ko se mi je prikazala pred očmi, sem zagledala popolno fleksibilno delavko. Na njej sem bila sama, sedela sem za računalnikom, ki vred s prenosnim telefonom in staromodno papirnato beležko predstavlja mojo mobilno pisarno. Obkrožale so me nerazpoznavne sledi ljudi, ki so hiteli čez kader. Odtisi tistih, ki so se za hip ustavili na klepet, so bili jasnejši, a še vedno so bili videti kakor duhovi iz elektronske pošte, ki so se pomotoma znašli v resničnem prostoru.

Sociolog Richard Sennett pravi, da je za fleksibilne oblike dela, ki so se na zahodu začele uveljavljati v sedemdesetih letih, v postsocialističnih državah pa v začetku devetdesetih, značilna kratkoročna usmerjenost (namesto dolgoročne), spodbujanje tekmovalnosti (namesto solidarnosti) in socialna izključenost (namesto vključenosti). Tam, kjer si ljudje še delijo delovni prostor, so ekipe manjše, občutek skupnosti pa je šibkejši že zaradi nenehnega menjanja delavcev. Za medsebojno zaupanje, lojalnost in trdnejše vezi je pač potreben čas. Dejstvo, da v istem podjetju ali javni instituciji delavci enako delo opravljajo pod različnimi pogoji in za različno plačilo še dodatno zmanjšuje možnost za nastanek kolektivov, ki bi se s skupnimi močmi lažje uprli pritiskom. Ni si težko predstavljati, da je najlažje manipulirati z nepovezanimi delavci, ki vrh vsega tekmujejo med sabo.

Sennett navaja vrsto razlogov, zakaj je izraz kolektiv v menedžerskih priročnikih in praksi zamenjala terminologija (ne pa tudi etika), ki je značilna za skupinske športe, kjer je govora o ekipah, teamih in moštvih. Glavni razlog je seveda ideološki, saj je deklarirana želja po sodelovanju in kooperativnosti zgolj kulisa, za katero se skriva zahteva po rivalstvu. Namesto da bi delavci svoje interese branili pred šefi, se borijo drug proti drugemu. Tudi nadzor nad učinkovitostjo in discipliniranostjo sodelavcev (podobno kot nad lastno pridnostjo) po novem izvajamo kar sami.

Kakšnega sodelavca oziroma soigralca torej zahtevajo fleksibilne delovne ekipe? Pričakujejo človeka z distanco, ki se zaveda, da je delo začasne narave, zato se posveča samo njemu, ne pa tudi sodelavcem, s katerimi bi se kaj hitro lahko zapletel v takšne ali drugačne odnose. Fleksibilen soigralec si ne more privoščiti medosebne naklonjenosti, kaj šele zamer, izdaj ali nevoščljivosti. Ker do vsega in vseh goji ironično distanco, lahko dela s komerkoli in se nemudoma vključi v nov team. Z nasmehom na ustnicah bo prisluhnil in svetoval vsakemu soigralcu, ki se bo držal omenjenih pravil. Med projekti, ekipami in posamezniki se premika kakor med okni na računalniškem ekranu. Ker šteje samo sedanjost, samo vidni rezultati pravkar opravljenega dela, se dober soigralec ne sklicuje na pretekle izkušnje. Če to stori, tvega posmeh: kdor ima izkušnje, je gotovo neprilagodljiv – in star.

Edina veščina, ki jo mora fleksibilen igralec obvladati, je prenosljiva: kjerkoli, kadarkoli in s komerkoli mora znati igrati v skladu z deklarirano športno etiko. Pri tem mora nositi masko kooperativnosti in masko egalitarnosti, ki naj prikrijeta dejanska razmerja moči med delavci ter njihovo podrejenost šefu. Slednji nič več ne ukazuje, temveč zgolj "usmerja" delovni proces. Če so direktorji nastopali z argumentom moči, vodje projektov in trenerji zdaj trdijo, da "smo vsi v istem čolnu". Ko se čoln začne potapljati, si najbolj cinični med njimi tik preden jo popihajo še drznejo reči, da jih je vihar prizadel v enaki meri kot delavce. Delavec, ki ob tem le letargično skomigne z rameni in si začne iskati novo službo, uteleša ideal fleksibilnosti. Naj ga trenerji še tako upogibajo, vedno se bo pobral. Takšen delavec je igralec v gledališkem, ne v športnem pomenu besede. Nosi prepričljivo masko, širok nasmeh in - najpomembneje - molči.

Ne vem, s kakšnim izrazjem so utemeljevali delovno disciplino v socializmu, a dejstvo je, da je dolgoročna zaposlitev zagotavljala visoko raven zaupanja in solidarnosti med delavci, saj jim je nudila varnost in socialno vključenost. Ljudje so bili lahko ponosni na svoje izkušnje, ker je podjetje dobro opravljeno delo nagrajevalo, četudi je človek v višje plačilne razrede napredoval počasi – ali pa sploh ni napredoval. Ker je bil moralni prestiž dela tako velik, so te tvoji bližnji spoštovali ne glede na to, ali si bil s svojim delom sam zadovoljen ali ne. Ker so tvoj čas organizirale institucije, ki so se zdele večne, si v njihov okvir lahko vpel svojo življenjsko zgodbo, ki so jo osmišljala trajna družbena razmerja.

Danes vlogo značajskega preizkusa igra pripravljenost na tveganje. Četudi veš, da so tvoje možnosti, da te bodo izbrali med stotinami kandidatov, ki so se prijavili na isto delovno mesto, zelo majhna, te vsi spodbujajo k temu, da vedno znova poskušaš. Vedno ko sem zavrnila ponudbo za projektno delo, ki je bilo bolj prestižno od dela, ki ga opravljam sicer, a je bilo obljubljeno plačilo zanj manjše in še bolj nezanesljivo, se je našla ta ali ona dobronamerna znanka, ki mi je začudeno rekla: "Lahko bi vsaj poskusila, zaslužiš si več!" Zaman sem ji razlagala, da mi ponujajo mačka v žaklju, da gre za čisto loterijo. Bolj pomembno je bilo, da se "premaknem naprej", pa čeprav bi to pomenilo, da pristajam na slabše pogoje dela. Če se oklepaš dela, ki velja za slabo plačano ali dolgočasno, si skratka dolgočasnež in neumnež, ki si ne želi sprememb in uspeha. Misel, da bi bil nekdo zadovoljen s tem, kar ima, je nesprejemljiva.

Ko sem listala po Iskrinem zborniku, se je bilo zaradi vsega naštetega težko upreti želji po idealiziranju delovnih pogojev v socializmu. Boljšega prostora kot je bolšji trg si za to res ne bi mogla izbrati. Po kaj hodim tja, če ne po obliže za nostalgijo? No, nekoliko težje je bilo romantizirati ceno, ki so jo delavci v državnem socializmu morali plačati za dolgoročno varnost: Sennett trdi, da je bilo v ta namen treba žrtvovati bodisi svobodo bodisi individualnost; da je bil "železni oklep" velikih, zapletenih in rigidnih institucij obenem ječa in dom.

Delavci na skupinskih fotografijah so res delovali uniformno in togo. Sprva sem videla samo gmoto teles, oropano individualnosti in intimnosti. Ko sem ju začela iskati, sem ju seveda našla. Najprej sem opazila delavki na fotografiji iz predilnice (do druge svetovne vojne je bila Iskra tekstilna tovarna, ki je zaposlovala povečini ženske). Očitno sta si bili blizu: sproščeno sedita na tleh in se naslanjata druga na drugo. Neko drugo fotografijo z istega oddelka diagonalno preči dolg pogled. Delavki na skrajnih koncih skupine si molče izmenjujeta skrivnost, ki draži. Na fotografiji iz sukalnice so me presenetile punce s protopankovskimi frizurami. V fotografa zrejo tako ponosno in jezno, da sem odmaknila oči. Na fotografiji z vsaj petdesetimi ljudmi izstopa ženska v prvi vrsti. S prstom kaže na resnobnega moškega ob sebi in se porogljivo smeji. Na neki drugi fotografiji je opazna razlika med ženskami, ki sedijo stisnjenih nog, z rokami, sklenjenimi v naročju, in delavko, ki sedi "po moško". Tu je še dekle, ki se je pritihotapilo v kader: medtem ko kolektiv zbrano pozira, kuka izza neke naprave in se pači. Neko drugo dekle je videti tako nesrečno, da si želim, da bi ga nekdo odpeljal iz tovarne in mu plačal šolanje, da bi si kot odrasla ženska lahko privoščila najlonke, ki zdaj bežijo pred njo – dela na tekočem traku v predilnici sintetike. Ob njej stoji suhljat fant, ki se trudi, da bi deloval možato: stoji zravnano, z razkrečenimi nogami in rokami, uprtimi v ozke boke.

Dlje sem strmela v fotografije, več je bilo podrobnosti, več zgodb in povezav med neznanimi obrazi. Na izmišljeni fotografiji mojih delovnih izkušenj ni bilo detajlov. Tudi ozadja ne. Vi, sem sklenila na bolšjem trgu, boste moj zgodovinski spomin, moje ozadje za skupinsko fotografijo, ki je ne morem posneti. Če mi bo kdaj resnično hudo, bom svoj obraz izrezala iz fotografije brez ozadja in ga prilepila med vaše. Naredila bom črnobelo fotokopijo, da se bo moj barvni obraz zlil z vašimi.

Gospo, ki je prodajala zbornik, sem vprašala za ceno. Ni bil poceni, zanj je hotela imeti pet evrov. Začela sem barantati, rekoč da ga bom tako ali tako razrezala za kolaže. To ji ni bilo prav nič všeč. Rekla je, da to ni katerakoli knjiga; v njej je na sliki njen oče, ki je vse življenje delal v Iskri. Iz zadrege sem se skušala izvleči s prošnjo, naj mi pokaže njegovo fotografijo. Pričakovala sem, da se bo zbornik sam od sebe odprl na pravi strani, a je gospa dolgo listala, preden jo je našla. Njen oče ni poziral v kolektivu, na fotografiji je bil sam. Pravzaprav ni poziral, slikali so ga med delom ob stroju, kar je bila druga najpogostejša vrsta portretov, ki so se začeli pojavljati šele v drugi polovici zbornika, posvečeni sedemdesetim in uvajanju novih tehnologij. Če so na starejših fotografijah delavci pustili delo, da bi lahko pozirali po gasilsko, so na novejših delavce ob strojih slikali kar med delom – v hrbet ali s profila. Ne vem, če je bilo tako zato, ker je bilo takrat fotografiranje že nekaj povsem običajnega in se delovni proces pač ni smel ustaviti zaradi vsake neumnosti, a v trenutku, ko mi je gospa pokazala fotografijo svojega očeta, je vame namesto njega pogledal njegov stroj; tisti stroj, ki ga je najbrž čez nekaj let odpravil kot "tehnološki višek".

Nisem imela srca, da bi spet začela barantati. Tudi poguma, da bi zavrnila nekaj tako osebnega, ne. Šele doma sem pomislila, da je čudno, da je gospa knjigo sploh prodajala. Če bi bila nanjo resnično navezana, je ne bi. Očitno je imela na zalogi še goro izvodov. Ali pa je bila ponosna na dejstvo, da se je njen oče, navaden manualni delavec, pojavil v čisto pravi knjigi? Bolj sem razmišljala, bolj jasno mi je bilo, da sem v resnici kupila obliž za svojo lastno nostalgijo. Gospa je ceno postavila mojim, ne svojim čustvom. S tega vidika, sem se prepričevala, je bila knjiga pravzaprav dokaj poceni.

Pred kratkim, ob branju Sennettove Kulture novega kapitalizma (2008), se je Iskrin zbornik ponovno znašel v mojih rokah. Tokrat sem sklenila, da gospa pri relativno visoki ceni ni vztrajala zaradi svoje navezanosti na zbornik ali očeta, temveč zaradi pomena, ki ga je svoji delovni identiteti pripisoval on. Delovna identiteta se je v njegovih časih skladala z najboljšimi značajskimi potezami, vključevala je odgovornost in požrtvovalnost, skrb za druge, solidarnost s sodelavci, lojalnost podjetju in sposobnost načrtovanja lastne prihodnosti. Pomislila sem, da je malo verjetno, da njegova petdesetletna hčerka naštete vrednote, če so to zanjo vrednote, danes lahko združi z zahtevami svojega delovnega okolja. Fleksibilno delo, če ga sploh ima, ji zapoveduje površnost, distanco, tveganje, mobilnost. Zato se ji takrat, ko si zaželi varnosti, zdi, da je stara. Ko si zaželi trajnih odnosov in stalnosti, se ji zdi, da je strahopetna. Ko se povsem preda delu, obvelja za naivno, ko se potrudi bolj kot bi bilo treba, dobi občutek, da ravna neumno. Ko iz neštetih drobcev skuša sestaviti svojo življenjsko zgodbo, se ji zdi, da je nima na kaj opreti. Včasih se ji zdi, da sploh ne obstaja. Kako naj se spopade z vso to negotovostjo? Naj se zateče v intimnost?

Sprašujem se, če se mora tudi gospa z bolšjega trga truditi, da ne bi idealizirala tistih fotografij, pa čeprav se ji zdijo bolj utesnjujoče kot so se zdele ljudem na fotografijah. 

Prvič objavljeno na portalu Življenje na dotik (EPK Maribor 2012) 29. junija 2012.