"Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov
dogodek, pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko
sklenila, da v ljubljanskem gibanju ni ne feministk ne
lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti. Možnosti,
da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto
slišim, ženske že davno dosegle enakopravnost,
nisem dala priložnosti. Raje sem se spraševala, ali to
pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj
vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne
prioritete, ali da smo feministke in lezbijke nevidne
zato, ker nas je premalo in nismo povezane med sabo?"
Dan po zasedbi ploščadi pred poslopjem Ljubljanske borze sem prispela v
mesto. Aktivistke so pripovedovale o množični udeležbi, o različnosti
ljudi in vzklikov, ki so zaznamovali protest 15. oktobra in o podpori,
na katero je naletela uspešna zasedba prostora, ki je šele s tem postal
javen. Začela sem brskati po spletu za fotografijami, da bi videla, kaj
sem zamudila, in v enem bolj branih medijev naletela na fotografijo
aktivistke, ki pred borzo pometa tla med šotori. Preneseni pomen
fotografije (pometanje pred »tujim« pragom, ki je tuj samo zato, ker nam
je dokončno odtujil presežno vrednost našega dela) sem povsem
spregledala, saj me je bolj zaposlovala misel, da medij na vsak način
želi zmanjšati pomen novega političnega prostora in javnosti v
nastajanju.
Bralcem in bralkam, ki so podobo izenačili z dejansko
delitvijo dela v nastajajočem gibanju, je fotografija potrdila sum, da
ga ne gre jemati resno, saj nekritično povzema vzorce obnašanja, ki kar
kličejo po znamenitem feminističnem grafitu iz socialističnih časov:
»Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice?« Bralke in gotovo tudi
kak bralec, ki nas je fotografija zgolj utrdila v prepričanju, da so
reprezentacije žensk v slovenskih medijih obupne, seveda še naprej
izkazujemo podporo gibanju, ki skuša delovati egalitarno in vključujoče.
Patriarhalna spolna delitev dela, po kateri bi gospodinjsko in
skrbniško delo pripadlo aktivistkam, medtem ko bi aktivisti prevzeli
tehnična in intelektualna opravila, bi gibanje postavila na laž bolj kot to, kar mu ves čas neuspešno očitajo cinični komentatorji; da že
zaradi razprtega imena boj za »ne ve, kaj hoče«. Še nekaj drugega bi
gibanje postavilo na laž: nezmožnost, da ustvari javni prostor, v
katerem se pripadniki spolnih, seksualnih, etničnih, razrednih in drugih
manjšin počutijo varno; torej prostor, kjer se jim – nam – ni treba
bati izključevanja ali/in nasilja.
Vračala sem se pred borzo in videla, da se ženske in moški pri delu
menjajo in družijo: aktivistke so pometale, odpirale konzerve, rezale
zelenjavo, kuhale čaj in ga ponujale mimoidočim, ki so se ustavili, da
bi poklepetali, ali pa tako kot gospa Ana prinesli dve kolebnici (»Da se
boste ogreli, ko vas bo zazeblo.«), svečke (»Za boljši ambient.«) in
pekač domačega štrudla z obljubo, da mu bodo – »če vam bo všeč in zato,
da podpora ne bo samo moralna« – sledili novi. Nekatere aktivistke so
moderirale avtonomne skupščine, predlagale in vodile delavnice,
izdelovale in delile letake, urejale in pisale blog www.15o.si,
prevažale stole iz Metelkove do »bojze«, menjale plinske bombe in
skratka počele (več kot?) vse tisto, kar so počeli bojzi. Kljub vtisu,
da je vse v redu, sem nekaj novih in starih znank vprašala, če se pred
borzo počutijo varno; med njimi študentko sociologije, pisateljico,
zdravnico in umetnico-mati samohranilko, ki je, ne mimogrede, po koncu
prve delovne noči v novem ljubljanskem klubu jokala zaradi nadlegovanja in otipavanja
hostes.* Nekatere so se čudile, zakaj naj
se ne bi počutile varno. Druge niso razumele, kam merim, in rekla sem,
da sem razmišljala, kako je, če si deliš šotor z ljudmi, ki jih ne
poznaš, sploh z moškimi. In o tem, da te noč in dan »pazi« policija.
Dodala sem, da razumem, da je zasedba nekaj posebnega, da si v zanosu,
da revolucijo vohaš tako gotovo kot prihajajočo zimo in ti je že zato
(kao) vse kul.
»Premrzlo je, da bi spala v šotoru,« je rekla prva, »ponoči sem tukaj samo, ko dežuram, in to počnem s svojimi«.
»Policija se ne vmešava – razen takrat, ko piše kazni tipom, ki so se
šli olajšat za vogal,« se je zasmejala druga in dodala, da je bilo na
skupščinah, kar zadeva pravila obnašanja, jasno rečeno, da je spoštljiv
odnos do vseh udeležencev in udeleženk pričakovan, raba alkohola pa
odsvetovana, saj se hočejo izogniti nasilju.
Zanimalo me je, če so se pred borzo že morali soočiti s homofobijo,
seksizmom, rasizmom in napadi na druge manjšine, ki bi zahtevali bolj
ostra pravila. Moje znanke so zmajale z glavo in bila sem vesela, da s
svojimi vprašanji, kar zadeva Ljubljano, streljam mimo.
V torek, 15. novembra, je minil neverjeten mesec boja za. Med
»obmesečnim sprehodom« mimo sodišča, Nove ljubljanske banke in
parlamenta, ki se ga je, tako pravijo, udeležilo okrog sto ljudi, sem
sedela v službi, kjer sem se spomnila na solidarnostno izjavo Angele
Davis, namenjeno aktivistom v New Yorku. Temnopolta aktivistka,
lezbijka, feministka, nekoč članica Črnih panterjev in ameriške KP, ki
danes raziskuje »zaporniško-industrijski kompleks«, ki ga je izkusila na
lastni koži, jim je rekla: »Spreminjate politični prostor. Obudili ste
našo skupno strast. Spomnili ste nas na to, da je še vedno mogoče
graditi skupnosti upora. Predani ste kolektivnemu delu in zavračate
razredne, etnične, spolne in seksualne hierarhije«. Dodala je, da
odločitev za skupen nastop, enoten protest, prinaša veliko odgovornost,
ker je treba najti odgovor na vprašanje, kako združiti sile, ne da bi
zatirali ali poenostavljali zapletena razmerja med posamezniki,
vključenimi v gibanje. Kako torej ustvariti kompleksno in emancipatorno
skupnost? Angela Davis je odgovorila s citatom temnopolte, lezbične in
feministične pesnice Audre Lorde: »Toleranca ne zadošča, razlike moramo
razumeti kot vir neizbežne polarnosti, v kateri se dialektično poraja
naša ustvarjalnost.« Zaključila je, da šele v zapleteni skupnosti lahko
rečemo »ja življenju, ja sreči, ja skupnosti, ja izobraževanju –
brezplačnemu izobraževanju, ja enakopravnosti, ja domišljiji, ja
ustvarjalnosti, ja upanju in ja prihodnosti«.
V arhiv spletne strani 15o.si se je v mesecu dni preselil dolg seznam
izvedenih delavnic in debat ter besedila izjav in javnih pozivov. Med
njimi še vedno pogrešam to, o čemer je govorila Angela Davis (debato o
pasteh poenostavljenih predstav o gibanju kot nečem homogenem), in še
bolj debato o tem, kako prekarizacija dela zadeva ženske, še posebej
starejše ženske, revne ženske, lezbijke in pripadnice etničnih manjšin v
Sloveniji. Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov dogodek,
pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko sklenila, da v ljubljanskem gibanju
ni ne feministk ne lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti.
Možnosti, da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto slišim,
ženske že davno dosegle enakopravnost, nisem dala priložnosti. Raje sem
se spraševala, ali to pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj
vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne prioritete, ali da
smo feministke in lezbijke nevidne zato, ker nas je premalo in nismo
povezane med sabo?
Tudi v mestih, kjer feministične in sorodne skupine soustvarjajo gibanje
(spremljala sem predvsem delovanje ameriških skupin), so se varnosti
vseh udeležencev in udeleženk resneje posvetili šele takrat, ko se je
izkazalo, da jo je na množičnih zasedbah težko zagotoviti, o čemer
pričajo številna poročila o zastraševanju, nadlegovanju in tudi
posilstvih. Nekatera gibanja so dogovor o principih in praksi varnega
zasedništva izglasovala preden je prišlo do spolnih napadov, vendar je
bilo jasno, da še tako dobronamerne izjave ne morejo preprečiti nasilja,
zato so aktivistke organizirale ločene šotore za spanje, v katere moški
nimajo vstopa. Ponekod so k sodelovanju povabile strokovnjakinje, ki so
vodile delavnice o konsenzu, o podpori žrtvam spolnega nasilja in
zlorabe, o soočanju z rasizmom in o načinih, kako se upreti tehnikam
dominacije ter moškemu šovinizmu. Kaj si ameriške aktivistke torej
predstavljajo pod izrazom »varna zasedba«? Skupina Women Occupy iz New
Yorka jo je opredelila kot možnost, da ženske »sprožajo debate o učinkih
socialne neenakosti, v njih sodelujejo, jih usmerjajo in tudi
zaključijo« in »možnost, da vse to počnejo v okolju brez policijskega
nasilja, brez spolnega nadlegovanja in objektiviranja. V boju
potrebujemo ženske,« so sklenile članice skupine, »vendar jim vse
našteto jemlje moč.«
Feministična aktivistka Lucinda Marshall je na spletni strani Occupy
Patriarchy! analizirala odločitve in jezik izjav, s katerimi so se
aktivistični kolektivi odzvali na primere spolnega nasilja v njihovi
sredi. Obravnavala je tudi primer iz Glasgowa na Škotskem, kjer je 25.
oktobra več moških posililo mladoletno dekle. Prva reakcija skupine
Occupy Glasgow? Mladoletnim so prepovedali prenočevanje v zasedenem
parku, kar pomeni, da so raje kaznovali šibkejšega (mladoletne in s tem
posredno tudi žrtev posilstva) kot da bi poskrbeli za varnost vseh
udeležencev. Poleg tega so se aktivisti v svoji prvi izjavi povsem
distancirali od zločina in žrtve. Njen spol sploh ni bil omenjen
(»obžalujemo krivico, ki se je zgodila enemu od ljudi v parku«), namesto
o skupinskem posilstvu pa so pisali o »domnevnem spolnem napadu«. Ob
komentarjih aktivistov, ki so trdili, da gre za osamljen primer, ki ga
ne gre posploševati na celotno gibanje, ni bilo težko skleniti, da je
marsikoga bolj kot zloraba dekleta skrbela okrnjena podobo gibanja. To
izjavo je čez noč zamenjala druga. V njej so zapisali, da so na
skupščini 26. oktobra dolgo debatirali »o tem zaničevanja vrednem,
nedopustnem zločinu in njegovih posledicah«, in da se zavezujejo k
doslednemu upoštevanju varnostih meril, ki so jih določili ob začetku
gibanja. Organizirali so solidarnostno vigilijo za žrtev, lokalne
feministične in LGBTI skupine pa pozvali, da se pridružijo gibanju. To
pomeni, da se omenjene skupine pred tem niso vidno vključevale v gibanje
Occupy Glasgow. Ni mi uspelo izvedeti, zakaj ne, niti, če so se odzvale
na vabilo, ki je moralo zveneti precej grenko, če pomislimo, da so se
aktivisti na manjšino v lastnih krogih spomnili šele takrat, ko so se
morali soočati z brutalnimi posledicami seksizma. »Gibanje, ki dopušča
seksizem,« je sklenila Lucinda Marshall, »ženske odvrača od sodelovanja,
in ko ženske zapustijo gibanje, v njegovem imenu govorijo samo moški –
vključno s seksisti.«
Vemo, kaj sledi: v skupinah, kjer prevladujejo moški, je spolno
nadlegovanje hitro reducirano na »osebni problem« žrtve, upoštevanje
spolne delitve dela v ekonomskih debatah pa je dojeto kot »zastranitev«
ali »partikularizacija« problema, ki je »v osnovi« razreden. V ta rog je
na Wall Streetu trobil tudi Slavoj Žižek, ki je dejal, da je zahodna
levica najprej opustila »tako imenovani esencializem razrednega boja« in
ga zamenjala z množico antirasističnih, feminističnih in drugih bojev,
zdaj pa se je pokazalo, da je »pravo ime« osnovnega problema vendarle
kapitalizem. No, kot vse kaže, bo patriarhat, ki je starejši od
kapitalizma, slednjega preživel brez večjih težav. Če kdo, mu jih bodo
povzročale feministke in druge manjšine, ki ne morejo pristati na
homogenizacijo levice in diktat aktivistične večine.
Za konec velja ponoviti, da se dejanska egalitarnost in odprtost vsake
družbene ureditve, tudi novih političnih gibanj, meri s stopnjo
varnosti, podpore in vključenosti, ki jo občutijo in doživljajo
manjšine, ne večina. Če nočemo, da iz aktivističnega repertoarja
izpadejo vsebine, taktike in prizorišča upora, ki jih
institucionalizirano razumevanje politike tako ali tako izključuje kot
osebne, zasebne, apolitične ali trivialne, potem bo očitno treba
spremeniti tudi razumevanje izraza upor, da ta ne bo zajemal samo
množičnih protestov proti nepravičnosti, temveč tudi voljo do iskanja
alternativnih strategij preživetja in sanjarjenje o na moč zapletenem, a
boljšem svetu za vse.
Prva objava: 24. november 2011, portal Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture).
Ni komentarjev:
Objavite komentar