Strani

27. nov. 2011

Varnost v na moč zapletenem gibanju

"Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov
 dogodek, pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko
 sklenila, da v ljubljanskem gibanju ni ne feministk ne
 lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti. Možnosti,
 da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto
 slišim, ženske že davno dosegle enakopravnost,
 nisem dala priložnosti. Raje sem se spraševala, ali to
 pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj
 vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne
 prioritete, ali da smo feministke in lezbijke nevidne
 zato, ker nas je premalo in nismo povezane med sabo?"

 
Dan po zasedbi ploščadi pred poslopjem Ljubljanske borze sem prispela v mesto. Aktivistke so pripovedovale o množični udeležbi, o različnosti ljudi in vzklikov, ki so zaznamovali protest 15. oktobra in o podpori, na katero je naletela uspešna zasedba prostora, ki je šele s tem postal javen. Začela sem brskati po spletu za fotografijami, da bi videla, kaj sem zamudila, in v enem bolj branih medijev naletela na fotografijo aktivistke, ki pred borzo pometa tla med šotori. Preneseni pomen fotografije (pometanje pred »tujim« pragom, ki je tuj samo zato, ker nam je dokončno odtujil presežno vrednost našega dela) sem povsem spregledala, saj me je bolj zaposlovala misel, da medij na vsak način želi zmanjšati pomen novega političnega prostora in javnosti v nastajanju.

Bralcem in bralkam, ki so podobo izenačili z dejansko delitvijo dela v nastajajočem gibanju, je fotografija potrdila sum, da ga ne gre jemati resno, saj nekritično povzema vzorce obnašanja, ki kar kličejo po znamenitem feminističnem grafitu iz socialističnih časov: »Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice?« Bralke in gotovo tudi kak bralec, ki nas je fotografija zgolj utrdila v prepričanju, da so reprezentacije žensk v slovenskih medijih obupne, seveda še naprej izkazujemo podporo gibanju, ki skuša delovati egalitarno in vključujoče. Patriarhalna spolna delitev dela, po kateri bi gospodinjsko in skrbniško delo pripadlo aktivistkam, medtem ko bi aktivisti prevzeli tehnična in intelektualna opravila, bi gibanje postavila na laž bolj kot to, kar mu ves čas neuspešno očitajo cinični komentatorji; da že zaradi razprtega imena boj za »ne ve, kaj hoče«. Še nekaj drugega bi gibanje postavilo na laž: nezmožnost, da ustvari javni prostor, v katerem se pripadniki spolnih, seksualnih, etničnih, razrednih in drugih manjšin počutijo varno; torej prostor, kjer se jim – nam – ni treba bati izključevanja ali/in nasilja.

Vračala sem se pred borzo in videla, da se ženske in moški pri delu menjajo in družijo: aktivistke so pometale, odpirale konzerve, rezale zelenjavo, kuhale čaj in ga ponujale mimoidočim, ki so se ustavili, da bi poklepetali, ali pa tako kot gospa Ana prinesli dve kolebnici (»Da se boste ogreli, ko vas bo zazeblo.«), svečke (»Za boljši ambient.«) in pekač domačega štrudla z obljubo, da mu bodo – »če vam bo všeč in zato, da podpora ne bo samo moralna« – sledili novi. Nekatere aktivistke so moderirale avtonomne skupščine, predlagale in vodile delavnice, izdelovale in delile letake, urejale in pisale blog www.15o.si, prevažale stole iz Metelkove do »bojze«, menjale plinske bombe in skratka počele (več kot?) vse tisto, kar so počeli bojzi. Kljub vtisu, da je vse v redu, sem nekaj novih in starih znank vprašala, če se pred borzo počutijo varno; med njimi študentko sociologije, pisateljico, zdravnico in umetnico-mati samohranilko, ki je, ne mimogrede, po koncu prve delovne noči v novem ljubljanskem klubu jokala zaradi nadlegovanja in otipavanja hostes.* Nekatere so se čudile, zakaj naj se ne bi počutile varno. Druge niso razumele, kam merim, in rekla sem, da sem razmišljala, kako je, če si deliš šotor z ljudmi, ki jih ne poznaš, sploh z moškimi. In o tem, da te noč in dan »pazi« policija. Dodala sem, da razumem, da je zasedba nekaj posebnega, da si v zanosu, da revolucijo vohaš tako gotovo kot prihajajočo zimo in ti je že zato (kao) vse kul.

»Premrzlo je, da bi spala v šotoru,« je rekla prva, »ponoči sem tukaj samo, ko dežuram, in to počnem s svojimi«.

»Policija se ne vmešava – razen takrat, ko piše kazni tipom, ki so se šli olajšat za vogal,« se je zasmejala druga in dodala, da je bilo na skupščinah, kar zadeva pravila obnašanja, jasno rečeno, da je spoštljiv odnos do vseh udeležencev in udeleženk pričakovan, raba alkohola pa odsvetovana, saj se hočejo izogniti nasilju.

Zanimalo me je, če so se pred borzo že morali soočiti s homofobijo, seksizmom, rasizmom in napadi na druge manjšine, ki bi zahtevali bolj ostra pravila. Moje znanke so zmajale z glavo in bila sem vesela, da s svojimi vprašanji, kar zadeva Ljubljano, streljam mimo.

V torek, 15. novembra, je minil neverjeten mesec boja za. Med »obmesečnim sprehodom« mimo sodišča, Nove ljubljanske banke in parlamenta, ki se ga je, tako pravijo, udeležilo okrog sto ljudi, sem sedela v službi, kjer sem se spomnila na solidarnostno izjavo Angele Davis, namenjeno aktivistom v New Yorku. Temnopolta aktivistka, lezbijka, feministka, nekoč članica Črnih panterjev in ameriške KP, ki danes raziskuje »zaporniško-industrijski kompleks«, ki ga je izkusila na lastni koži, jim je rekla: »Spreminjate politični prostor. Obudili ste našo skupno strast. Spomnili ste nas na to, da je še vedno mogoče graditi skupnosti upora. Predani ste kolektivnemu delu in zavračate razredne, etnične, spolne in seksualne hierarhije«. Dodala je, da odločitev za skupen nastop, enoten protest, prinaša veliko odgovornost, ker je treba najti odgovor na vprašanje, kako združiti sile, ne da bi zatirali ali poenostavljali zapletena razmerja med posamezniki, vključenimi v gibanje. Kako torej ustvariti kompleksno in emancipatorno skupnost? Angela Davis je odgovorila s citatom temnopolte, lezbične in feministične pesnice Audre Lorde: »Toleranca ne zadošča, razlike moramo razumeti kot vir neizbežne polarnosti, v kateri se dialektično poraja naša ustvarjalnost.« Zaključila je, da šele v zapleteni skupnosti lahko rečemo »ja življenju, ja sreči, ja skupnosti, ja izobraževanju – brezplačnemu izobraževanju, ja enakopravnosti, ja domišljiji, ja ustvarjalnosti, ja upanju in ja prihodnosti«.

V arhiv spletne strani 15o.si se je v mesecu dni preselil dolg seznam izvedenih delavnic in debat ter besedila izjav in javnih pozivov. Med njimi še vedno pogrešam to, o čemer je govorila Angela Davis (debato o pasteh poenostavljenih predstav o gibanju kot nečem homogenem), in še bolj debato o tem, kako prekarizacija dela zadeva ženske, še posebej starejše ženske, revne ženske, lezbijke in pripadnice etničnih manjšin v Sloveniji. Ker se na skupščinah od tistega, ki predlaga nov dogodek, pričakuje tudi (so)izvedbo, bi lahko sklenila, da v ljubljanskem gibanju ni ne feministk ne lezbijk, ki bi bile o tem pripravljene govoriti. Možnosti, da je feminizem pri nas odveč, ker smo, kot pogosto slišim, ženske že davno dosegle enakopravnost, nisem dala priložnosti. Raje sem se spraševala, ali to pomeni, da gibanje 15o kljub vsemu ni dovolj vključujoče, ali da imajo druge aktivistke drugačne prioritete, ali da smo feministke in lezbijke nevidne zato, ker nas je premalo in nismo povezane med sabo?

Tudi v mestih, kjer feministične in sorodne skupine soustvarjajo gibanje (spremljala sem predvsem delovanje ameriških skupin), so se varnosti vseh udeležencev in udeleženk resneje posvetili šele takrat, ko se je izkazalo, da jo je na množičnih zasedbah težko zagotoviti, o čemer pričajo številna poročila o zastraševanju, nadlegovanju in tudi posilstvih. Nekatera gibanja so dogovor o principih in praksi varnega zasedništva izglasovala preden je prišlo do spolnih napadov, vendar je bilo jasno, da še tako dobronamerne izjave ne morejo preprečiti nasilja, zato so aktivistke organizirale ločene šotore za spanje, v katere moški nimajo vstopa. Ponekod so k sodelovanju povabile strokovnjakinje, ki so vodile delavnice o konsenzu, o podpori žrtvam spolnega nasilja in zlorabe, o soočanju z rasizmom in o načinih, kako se upreti tehnikam dominacije ter moškemu šovinizmu. Kaj si ameriške aktivistke torej predstavljajo pod izrazom »varna zasedba«? Skupina Women Occupy iz New Yorka jo je opredelila kot možnost, da ženske »sprožajo debate o učinkih socialne neenakosti, v njih sodelujejo, jih usmerjajo in tudi zaključijo« in »možnost, da vse to počnejo v okolju brez policijskega nasilja, brez spolnega nadlegovanja in objektiviranja. V boju potrebujemo ženske,« so sklenile članice skupine, »vendar jim vse našteto jemlje moč.«

Feministična aktivistka Lucinda Marshall je na spletni strani Occupy Patriarchy! analizirala odločitve in jezik izjav, s katerimi so se aktivistični kolektivi odzvali na primere spolnega nasilja v njihovi sredi. Obravnavala je tudi primer iz Glasgowa na Škotskem, kjer je 25. oktobra več moških posililo mladoletno dekle. Prva reakcija skupine Occupy Glasgow? Mladoletnim so prepovedali prenočevanje v zasedenem parku, kar pomeni, da so raje kaznovali šibkejšega (mladoletne in s tem posredno tudi žrtev posilstva) kot da bi poskrbeli za varnost vseh udeležencev. Poleg tega so se aktivisti v svoji prvi izjavi povsem distancirali od zločina in žrtve. Njen spol sploh ni bil omenjen (»obžalujemo krivico, ki se je zgodila enemu od ljudi v parku«), namesto o skupinskem posilstvu pa so pisali o »domnevnem spolnem napadu«. Ob komentarjih aktivistov, ki so trdili, da gre za osamljen primer, ki ga ne gre posploševati na celotno gibanje, ni bilo težko skleniti, da je marsikoga bolj kot zloraba dekleta skrbela okrnjena podobo gibanja. To izjavo je čez noč zamenjala druga. V njej so zapisali, da so na skupščini 26. oktobra dolgo debatirali »o tem zaničevanja vrednem, nedopustnem zločinu in njegovih posledicah«, in da se zavezujejo k doslednemu upoštevanju varnostih meril, ki so jih določili ob začetku gibanja. Organizirali so solidarnostno vigilijo za žrtev, lokalne feministične in LGBTI skupine pa pozvali, da se pridružijo gibanju. To pomeni, da se omenjene skupine pred tem niso vidno vključevale v gibanje Occupy Glasgow. Ni mi uspelo izvedeti, zakaj ne, niti, če so se odzvale na vabilo, ki je moralo zveneti precej grenko, če pomislimo, da so se aktivisti na manjšino v lastnih krogih spomnili šele takrat, ko so se morali soočati z brutalnimi posledicami seksizma. »Gibanje, ki dopušča seksizem,« je sklenila Lucinda Marshall, »ženske odvrača od sodelovanja, in ko ženske zapustijo gibanje, v njegovem imenu govorijo samo moški – vključno s seksisti.«

Vemo, kaj sledi: v skupinah, kjer prevladujejo moški, je spolno nadlegovanje hitro reducirano na »osebni problem« žrtve, upoštevanje spolne delitve dela v ekonomskih debatah pa je dojeto kot »zastranitev« ali »partikularizacija« problema, ki je »v osnovi« razreden. V ta rog je na Wall Streetu trobil tudi Slavoj Žižek, ki je dejal, da je zahodna levica najprej opustila »tako imenovani esencializem razrednega boja« in ga zamenjala z množico antirasističnih, feminističnih in drugih bojev, zdaj pa se je pokazalo, da je »pravo ime« osnovnega problema vendarle kapitalizem. No, kot vse kaže, bo patriarhat, ki je starejši od kapitalizma, slednjega preživel brez večjih težav. Če kdo, mu jih bodo povzročale feministke in druge manjšine, ki ne morejo pristati na homogenizacijo levice in diktat aktivistične večine.

Za konec velja ponoviti, da se dejanska egalitarnost in odprtost vsake družbene ureditve, tudi novih političnih gibanj, meri s stopnjo varnosti, podpore in vključenosti, ki jo občutijo in doživljajo manjšine, ne večina. Če nočemo, da iz aktivističnega repertoarja izpadejo vsebine, taktike in prizorišča upora, ki jih institucionalizirano razumevanje politike tako ali tako izključuje kot osebne, zasebne, apolitične ali trivialne, potem bo očitno treba spremeniti tudi razumevanje izraza upor, da ta ne bo zajemal samo množičnih protestov proti nepravičnosti, temveč tudi voljo do iskanja alternativnih strategij preživetja in sanjarjenje o na moč zapletenem, a boljšem svetu za vse.

Prva objava: 24. november 2011, portal Življenje na dotikPerspektive in refleksije (Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture).

Ni komentarjev:

Objavite komentar