za prvi januar verjetno še nkol ni blo revolucije. so pa drame. a sinoči, ko sva se s cimrom komi pobrala s toplih kavčev in dek v dnevni, spremenjeni v kino s platnom in pravim saund sistemom, in se spravla v kuhno, kjer so s šampanjcem v zraku že čakale punce, bilo je minuto do ali čez polnoč, sva se na vratih še enkrat zasukala v mir tiste sobe, čudežno lepe s preprogami in dekami in kupi blazin v sijočih rdečih odtenkih.
potem smo obstali na robu smeha, s kozarci na ustnicah, slovesno, kot se spodobi. ko sva se vrnila v dnevno, odmaknjenost, mi je prišlo, da bi odprla vrata. šla sem na balkon in rekla, da je ob takih večerih, na konec leta s koncem polne lune in razlivanjem barv nad bloki, moral obstajat kak tak običaj, da moraš odpret vrata in okna in pustit rečem, da pridejo in grejo. ali ostanejo kjer so, če jim paša.
vrnila sem se pod kovtre. spet mehčala ude. vesela, da smo si pustili dihat. celo punce, ki jim je prvi od mnogih usekal na govorjenje in smeh, so pustile dihat. domače jim je blo, tko so si naredile. jst sem šla vleč tišino nase in naokrog, k ostalim, ki so negovali svoj prostor v metežu besed. ne, za prvi januar zihr še ni blo revolucije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar