Potujoči otok Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna bo med 14. marcem in 10. majem 2009 zasidran v galeriji Colysée v Lambersartu (Lille) v Franciji. Razstava poteka v okviru projekta Lille3000 - Europe XXL.
Galapaški otok je na tem gostovanju postal bogatejši za še eno živalsko vrsto. Prvi primerek malega rineža (Pulsus minor) sva z ornitologom J. Pirnatom opazila 11. marca. Skrival se je med vrati, ki vodijo k parku in trdnjavi La Citadelle, h kanalu reke la Deule, na čik pavze. Dolgo je mencal med vrati. Nihče ga ni odvračal niti vabil v galerijo, čez čas pa smo ga le prosili, naj se čimprej odloči, saj je skozi priprta vrata vlekel strašen prepih. Ko je sredi galerije zagledal posušeno drevesno vejo, se je (za njegove okorne račje noge dokaj hitro) odgugal v njeno zavetje. Z g. Pirnatom sva po temeljitem pregledu malega rineža lahko potrdila večino ugotovitev, katere je o tej živalski vrsti doslej zabeležila stroka. Njegov spol in razmnoževalne navade pa žal tudi po najinem pregledu ostajajo nejasne.
Mali rinež (levo spodaj).
MALI RINEŽ
Pulsus minor
Habitat: Gozdovi na bregovih sladkovodnih jezer. Celinski podnebni pas.
Posebnosti: Oster kljun, ki plenilskemu malemu rinežu lajša lovljenje večjih rib. Podobno kot piranhe, lovi v jatah. Rineži izberejo plen in se iz globine poženejo v telo večje ribe ali vodnega sesalca. Z ostrimi kljuni se zarinejo v telo, prebijejo kočo ali luske in se z nazobčanim delom kljuna pritrdijo obnje, z zobci pa se dodatno zataknejo pod kožo. Medtem se z nogami odrivajo od vode in prodirajo v meso. Skupinsko, tako kot puščica, prebodejo plen. Ko so z glavo zarinjeni v telo plena, dihajo skozi stok.
Vedenje: Mali rinež pod vodo živi v jatah, ki lahko obsegajo do tristo primerkov. Če jato ogrozi sovražnik, na primer ribiči, ki rineže lovijo z mrežami iz jeklenih vlaken, se posamezne jate združijo v eno. Zavzamejo obliko velikega ostrega kljuna, ki mrežo lahko prebode dovolj, da posamezni primerki izplavajo iz pasti. Na kopnem se mali rinež zadržuje le redko, ker je zaradi zakrnelih kril in ploskih nog okoren. Rineži na kopno prihajajo v manjših skupinah. Posamezni primerki se razporedijo po jezerskem bregu in ob nevarnosti z visokofrekvenčnimi piski drug drugega (in jato, ki se zadržuje v plitvini) opozarjajo na kopenske plenilce. Najnevarnejši plenilec je človek.
Razmnoževanje: V obdobju parjenja jate malih rinežev iščejo zavetje v težje dostopnih tolmunih. Strokovna javnost meni, da fizična nedostopnost in neoporečna voda malim rinežem zagotavljata večji reproduktivni uspeh. V tem času so rineži zelo ranljivi, pri sami združitvi pa pogosto tudi ranjeni. Oster kljun in reža v stoku v času parjenja prevzameta funkcijo spolnih organov. Rineži se v plitvinah tolmunov razvrstijo v velike kroge, ki štejejo tudi do petsto osebkov. V določenem, še neraziskanem trenutku, vsak rinež zarine kljun v režo rineža, ki stoji pred njim. Krog je torej zaključen, ko se prvi mali rinež v vrsti spoji z zadnjim. Ni jasno, če je pogoj za uspešno reprodukcijo prav zaključen krog. Čeprav vrsta še ni povsem raziskana, ornitologi domnevajo, da gre za hermafrodite, saj doslej še niso naleteli na primerke z različnimi spolnimi organi. Gotovo je le to, da nekateri primerki v blatu jezerskih bregov pozno pomladi izležejo od 2 do 3 pegasto-rdeča jajca. Imajo enomesečno valilno dobo. Za hranjenje mladičev, tako kot za lov in reprodukcijo, skrbi celotna jata.
Ornitologa T. Hvala in J. Pirnat s primerkom malega rineža.
Fotografiral Damijan Kracina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar