Feministična teorija na prostem trgu

Leta 2006 je osem evropskih univerz, na katerih potekajo študije spolov, podpisalo sporazum o postopnem približevanju učnih programov in izmenjavi študentk in študentov, katerim se magisterij prizna tako na matični kot gostujoči univerzi. Od slovenskih fakultet se je v dvoletni program GEMMA (Joint European Masters Degree in Gender Studies) vključila ljubljanska fakulteta za podiplomski humanistični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, na kateri poteka program Antropologija spolov. V Ljubljani se je na vprašanja, ki zadevajo spole, na podiplomski ravni sicer mogoče osredotočiti še na Filozofski fakulteti (Ženske študije in feministična teorija) in Fakulteti za družbene vede. Tam se v sklopu magistrskega študija sociologije letos izvaja smer Seksizem kot (sodobna) tradicija. 

Na univerzah, ki so vključene v program GEMMA, bi feministično teorijo zaman iskali pod tem imenom, čeprav je naziv vsebinsko natančnejši od tistih v splošni rabi, ker v nasprotju z ženskimi študijami in študijami spolov raje poudarja pristop kot vsebino. Tako sebi dopušča možnost, da se posveča širšemu polju tem, drugim pa, da se spolom in ženskam posvečajo z lastnih gledišč. Na primer, z vidika lezbičnih in gejevskih študij ter njihovega nejevernega, „izkrivljenega“ in levo usmerjenega nasledstva, ki sliši na še neprevedeno ime queer teorija. Čeprav si queer teorija, podobno kot mnoge feministične teorije, prizadeva za dekonstrukcijo dualizmov, vpetih v jezik, zakone in vsakdanje življenje, ji evropske teoretičarke večinoma odrekajo status teorije, s tem pa tudi lastno akademsko sobo. Pri tem je pomenljivo, da so v preteklosti prav gejevske in lezbične študije v akademski feminizem, ko se je ta osamosvajal od aktivizma, vnesle svežino. In širino. Posebej pri vprašanjih, ki zadevajo spolnost, njeno regulacijo in reprezentacije, so gejevske in lezbične študije – gotovo prav zaradi vztrajanja pri neločljivosti teorije in delovanja – feminizem v zgodnjih devetdesetih pošteno radikalizirale. 

Je mogoče, da queer teoriji feministične teoretičarke v Evropi danes odrekajo metodološko in vsebinsko specifičnost zato, ker obljublja ponovno radikalizacijo feminizma? Ali ker gre, kot pravi Rosi Braidotti, predstojnica oddelka za študije spolov na Univerzi v Utrechtu, kjer sem bila na polletni GEMMA izmenjavi sama, za dve nezdružljivi paradigmi? Se ponavlja zgodba o znanstvenih revolucijah, v katerih do sprememb lahko pride šele, ko stara paradigma pade v dovolj globoko krizo, da je pripravljena poslušati, kaj ji ima povedati nova? Kot je v Strukturi znanstvenih revolucij ugotovil Thomas S. Kuhn, v kriznih prehodih odločilno vlogo igrajo psihološki in socialni dejavniki, ne znanje in argumenti... A morda je bolj kot zgornja velikopotezna spekulacija na tem mestu zanimivo vprašanje, zakaj bi queer teorija sploh želela vstopiti na univerzo, ko pa, ponovimo, tam niti feministične teorije ne najdemo pod lastnim imenom. Je mogoče, da na večini evropskih univerz magisterij iz feministične teorije ne obstaja zato, ker stigmatizacija feminizmov, ki obvladuje vsakdanji medijski diskurz, straši celo v predavalnicah, predvsem pa na upravah posameznih fakultet?  

Da straši zunaj univerze, je preverjeno. Sošolke so v Utrechtu ob družabnih priložnostih zvedava vprašanja o tem, kaj študirajo, najraje kar preslišale. Feminizem je na Nizozemskem preziran; sicer v manjši meri kot v Sloveniji, a vendarle. Izenačen je s sovraštvom, katerega naj bi do moških gojile feministke, v najboljšem primeru pa je dojet kot preživeta politika ekonomske emancipacije, ki je z izenačitvijo plač med nekaterimi ženskami in moškimi na Nizozemskem dosegla svoj cilj – in izgubila smisel. Da dominantni diskurz v Sloveniji obvladujeta predvsem prezir in nevednost, je pokazala lanskoletna anketa, v kateri so predstavniki „slovenske inteligence“ feminizem izenačili s „femi-fašizmom“ (Miša Molk), feministke pa ozmerjali z „nepofukanimi ženskami“ (Tone Fornezzi) in nečem, kar je „podobno klerikalcem“ (Marko Crnkovič). Po mnenju Jerce Legan se je feminizem izpel zato, ker so feministke „nagovarjale ženske, da so izgubile svojo ženstvenost“*.

V sorodni anketi si nihče od vprašanih ni upal reči, da „homoseksualca“ ne bi imel za soseda, zanimivo pa je, da jim enakega vprašanja o feministkah novinarka sploh ni postavila. Res, kje in kdo sploh so feministke? Če bi se v Sloveniji feminizem kaj lahko naučil od gejevskega, predvsem pa lezbičnega gibanja, so to načini, kako izstopiti iz klozeta nevidnosti. Queer teorija bi mu vedela povedati še besedo ali dve o tem, kako se posledic strukturne neenakosti, ki ne zadeva vseh žensk in še manjše število moških, zadeva pa vse tiste ljudi, ki so bili iz različnih razlogov postavljeni na rob normalnosti, feministke in feministi lahko lotijo skupaj z geji in lezbijkami – in še kom, ki naj bi „pomenil“ vse tisto, za kar v družbi povprečij ne sme biti prostora. 

In če se za hip vrnemo v predavalnico: ali gre razlog za politično korektnost in depolitizacijo študija iskati v dejstvu, da programa GEMMA Evropska komisija ne bi financirala v enaki meri, ko bi ta poleg enakih ekonomskih možnosti zagovarjal še pravico do nezaslišane raznolikosti na drugih področjih življenja? In se ob tem, ponovno s pomočjo queer teorije, obregnil tudi ob ekonomsko-politično ureditev, ki socialne razlike potrebuje za lasten obstoj, spolna neenakost pa ji pri njihovem vzdrževanju pride še prav? Ali pa je danes, ko je bolonjski proces v polnem teku, le preveč naivno pričakovati, da bo univerza ob učinkovitem in unovčljivem znanju še naprej p(r)odajala tudi tako nesmotrno in potratno vednost kot je feminizem? Čemu?

Velja pripomniti, da sta bolonjski proces (z uvajanjem šolnin) in država (s sofinanciranjem „javno-zasebnih“ izobraževalnih ustanov) začela uresničevati to, k čemur se je 152 držav, vključno s Slovenijo, posredno zavezalo že s podpisom Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami (GATS), ki je leta 1994 nastal na pobudo Svetovne trgovinske organizacije. V sporazumu je bil kot pogoj za prosto trgovanje z visokošolskim izobraževanjem naveden prav začetek trženja izobraževanja na nacionalni ravni. Kljub Praškemu komunikeju iz leta 2001, v katerem so ministri za šolstvo držav Evropske unije s precejšnjo zamudo ugotovili, da je znanje vendarle javna dobrina, bo, kot kaže, razmerje med „povpraševanjem“ in „ponudbo“ v univerzitetnih podjetjih kmalu prišlo na svoj račun. Ali pa vsaj do kredita ...  

... tako kot študentke in študenti, ki so bili v tekočem šolskem letu vključeni v študijske izmenjave v okviru programa GEMMA. Zaradi trimesečne zamude pri izplačilu štipendij so se morali zadolžiti pri gostujočih univerzah ali, če to ni šlo, pri banki, starših, prijateljih. Študentke iz novih držav članic Evropske Unije, ki so šle na izmenjavo v katero od zahodnoevropskih držav, so se morale „znajti“ v vsakem primeru, saj mesečna štipendija znaša 300 €, lastno sobo pa je na Nizozemskem nemogoče najeti za manj kot 370 € mesečno. Večina študentk in študentov iz madžarskega, slovaškega, poljskega, slovenskega, pa tudi portugalskega, španskega in drugih obrobij, se v Utrechtu ni srečevala le v predavalnicah, ampak tudi v tovarnah na robu mesta. Fleksibilizacija študija se preveč dobro ujema s fleksibilizacijo dela, da tega ne bi izkoristili! 

Morda se v teh razmerah feministične teorije – in drugih potencialno prevratniških idej – na univerzi sploh ne da misliti. Lahko se jo poučuje, vendar se je ne da misliti na načine, ki bi omogočali radikalne prelome. Pestrost študijskih programov, vključenih v program GEMMA, pa tudi druge akademske feministične mreže, resda odseva teoretsko razvejanost sodobnih feminizmov, vprašanje pa je, kaj je tem pristopom skupnega na politični ravni. Če je to imunost na spremembe v samem delovanju univerz in slepota za svet izven akademskih okopov, potem se je morda (spet) treba vprašati, kaj se s feministično teorijo da početi zunaj univerze ...

* Alenka Kavčič: Moja dežela, št. 14, 1.9.2008

Kolumna bo v krajši obliki objavljena v spletnem časopisu slovenskih nevladnih organizacij, cNVOs.info (rubrika Izpostavljeno).

More Shameless Selfpromotion

This interview about Rdeče zore festival was made during this year's fest in Ljubljana by Debi and Red for their really informative Grassroots Feminism online archive.

Galapagos v Franciji

.
Potujoči otok Galapagos Damijana Kracine in Vladimirja Lebna bo med 14. marcem in 10. majem 2009 zasidran v galeriji Colysée v Lambersartu (Lille) v Franciji. Razstava poteka v okviru projekta Lille3000 - Europe XXL.

Galapaški otok je na tem gostovanju postal bogatejši za še eno živalsko vrsto. Prvi primerek malega rineža (Pulsus minor) sva z ornitologom J. Pirnatom opazila 11. marca. Skrival se je med vrati, ki vodijo k parku in trdnjavi La Citadelle, h kanalu reke la Deule, na čik pavze. Dolgo je mencal med vrati. Nihče ga ni odvračal niti vabil v galerijo, čez čas pa smo ga le prosili, naj se čimprej odloči, saj je skozi priprta vrata vlekel strašen prepih. Ko je sredi galerije zagledal posušeno drevesno vejo, se je (za njegove okorne račje noge dokaj hitro) odgugal v njeno zavetje. Z g. Pirnatom sva po temeljitem pregledu malega rineža lahko potrdila večino ugotovitev, katere je o tej živalski vrsti doslej zabeležila stroka. Njegov spol in razmnoževalne navade pa žal tudi po najinem pregledu ostajajo nejasne.

Mali rinež (levo spodaj).

MALI RINEŽ
Pulsus minor

Opis: Ptica. Hidrodinamično telo. Izjemen plavalec. Odrasla žival meri do 40 cm, doseže težo 30 dag. Zakrnela krila. Oči, skrite za kožno gubo. Dolg, oster in čvrst kljun. Dolg gibljiv jezik. Izbočen ovalen trup. Izražen stok. Vitke in prožne noge s plavalno kožico in zadnjim opornim prstom.

Habitat: Gozdovi na bregovih sladkovodnih jezer. Celinski podnebni pas.

Posebnosti: Oster kljun, ki plenilskemu malemu rinežu lajša lovljenje večjih rib. Podobno kot piranhe, lovi v jatah. Rineži izberejo plen in se iz globine poženejo v telo večje ribe ali vodnega sesalca. Z ostrimi kljuni se zarinejo v telo, prebijejo kočo ali luske in se z nazobčanim delom kljuna pritrdijo obnje, z zobci pa se dodatno zataknejo pod kožo. Medtem se z nogami odrivajo od vode in prodirajo v meso. Skupinsko, tako kot puščica, prebodejo plen. Ko so z glavo zarinjeni v telo plena, dihajo skozi stok.

Vedenje: Mali rinež pod vodo živi v jatah, ki lahko obsegajo do tristo primerkov. Če jato ogrozi sovražnik, na primer ribiči, ki rineže lovijo z mrežami iz jeklenih vlaken, se posamezne jate združijo v eno. Zavzamejo obliko velikega ostrega kljuna, ki mrežo lahko prebode dovolj, da posamezni primerki izplavajo iz pasti. Na kopnem se mali rinež zadržuje le redko, ker je zaradi zakrnelih kril in ploskih nog okoren. Rineži na kopno prihajajo v manjših skupinah. Posamezni primerki se razporedijo po jezerskem bregu in ob nevarnosti z visokofrekvenčnimi piski drug drugega (in jato, ki se zadržuje v plitvini) opozarjajo na kopenske plenilce. Najnevarnejši plenilec je človek.

Razmnoževanje: V obdobju parjenja jate malih rinežev iščejo zavetje v težje dostopnih tolmunih. Strokovna javnost meni, da fizična nedostopnost in neoporečna voda malim rinežem zagotavljata večji reproduktivni uspeh. V tem času so rineži zelo ranljivi, pri sami združitvi pa pogosto tudi ranjeni. Oster kljun in reža v stoku v času parjenja prevzameta funkcijo spolnih organov. Rineži se v plitvinah tolmunov razvrstijo v velike kroge, ki štejejo tudi do petsto osebkov. V določenem, še neraziskanem trenutku, vsak rinež zarine kljun v režo rineža, ki stoji pred njim. Krog je torej zaključen, ko se prvi mali rinež v vrsti spoji z zadnjim. Ni jasno, če je pogoj za uspešno reprodukcijo prav zaključen krog. Čeprav vrsta še ni povsem raziskana, ornitologi domnevajo, da gre za hermafrodite, saj doslej še niso naleteli na primerke z različnimi spolnimi organi. Gotovo je le to, da nekateri primerki v blatu jezerskih bregov pozno pomladi izležejo od 2 do 3 pegasto-rdeča jajca. Imajo enomesečno valilno dobo. Za hranjenje mladičev, tako kot za lov in reprodukcijo, skrbi celotna jata.

Ornitologa T. Hvala in J. Pirnat s primerkom malega rineža.

Fotografiral Damijan Kracina.

Nedualistična misel Eve Kosofsky Sedgwick

.
Eve Kosofsky Sedgwick
Dotik občutka: Afekt, pedagogika, performativnost
Prevod Tanja Velagić, spremna beseda Marina Gržinić, Zavod Emanat, zbirka Prehodi, Ljubljana, 2007

Eve Kosofsky Sedgwick poleg Judith Butler velja za najvplivnejšo ameriško teoretičarko s področja queer teorije. Obe avtorici sta leta 1990 nastopili proti esencialističnim teoretskim obravnavam spolov in spolnih usmeritev: prva v še neprevedeni literarni študiji Epistemology of the Closet, druga pa v delu Težave s spolom, ki je v prevodu Suzane Tratnik izšlo leta 2001. V ta namen sta se obe avtorici naslonili na poststrukturalizem, posebej derridajevsko dekonstrukcijo, Foucaultova zgodnejša dela in prvi del Zgodovine seksualnosti, nelacanovsko psihoanalizo in Austinovo (lahko bi rekli tudi Škrabčevo) teorijo o govornih dejanjih ali performativih.

Judith Butler je v Težavah s spolom koncept performativnosti iz specifičnih govornih dejanj prenesla na kategorije biološkega spola, družbenega spola in seksualnosti rekoč, da jih naturalizira šele vztrajno ponavljanje ali uprizarjanje stiliziranih telesnih dejanj – tistih, ki so znotraj regulativnih diskurzov dovoljena, ker pričajo o koherentnosti omenjenih kategorij, denimo o domnevnem sovpadanju ženskega telesa z ženstveno vlogo in heteroseksualnostjo. Predvsem v zunajakademskih krogih je njena teza naletela na veliko odobravanje, saj je z navajanjem primerov parodičnega uprizarjanja spolov iz ameriške lezbične in gejevske kulture spodbudila navdušene interpretacije, ki so zanemarile njen foucaultovski uvid. Teorijo o “uprizarjanju spolov” so pogosto razumeli potrošniško: kot zagovor poljubne zamenljivosti “fluidnih” spolnih identitet in seksualnih praks, katerih po tej utopični razlagi ne omejuje niti umeščenost posameznika v eno samo telo niti vpetost v heteronormativni sistem (samo)nadziranja in kaznovanja tistih “čudakov”, ki si domišljajo, da se nadzoru lahko izognejo. Judith Butler je tovrstna branja zavrnila v študiji z zgovornim naslovom Bodies That Matter: On the Discursive Limits of “Sex” (1993). Enako zgovorno je dejstvo, da v kasnejših delih performativnosti ni povezala s spoli in seksualnostjo, temveč je koncept vrnila tja, od koder je prišel: v jezikoslovje.

Eve Kosofsky Sedgwick je v literarni študiji Epistemology of the Closet jezik in govorico razumela kot primarni teren za protiesencialistično raziskovanje zaradi njunega vpliva na zunajbesedilno, materialno resničnost, študijo pa lahko beremo kot “dopolnilo” k prvemu delu Foucaultove Zgodovini seksualnosti, saj avtorica iz ameriške in evropske literature fin de siecla izlušči epistemologijo “klozeta” ali skrivanja, ki je veljala vsaj do Stonewalla: torej načine, kako so se lezbijke in geji medsebojno prepoznavali še preden je obstajala možnost – in politika – javnega razkritja. Nadaljuje, da je neizprosna ločnica med skrivanjem in razkritjem odgovorna za izmuzljivost oznake “homoseksualnost”, ki nikoli ni bila enosmiselna, ker izbira istospolnega objekta po eni strani označuje prehajanje med spoli, po drugi strani pa odseva separatistični impulz, ki obstaja znotraj vsakega posameznega družbenega spola in ni vedno povezan s političnim separatizmom.

Enako velja za opredeljevanja razlik med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo: po eni strani, ugotavlja Eve K. Sedgwick, velja, da opredelitev zadeva samo omejeno, specifično in bolj ali manj nespremenljivo manjšino, po drugi strani pa definicija vpliva na cel spekter ljudi in njihovih seksualnih praks – ne nazadnje vseh tistih, ki se “skrivajo” za oznako “heteroseksualnost”. Študijo sklene z nedualističnim sklepom: ne opredeli se za to ali ono definicijo, temveč vztrajala pri tem, da se mora anglo-ameriški kulturni prostor soočiti z vsemi omenjenimi opredelitvami, saj pogojujejo tako razumevanje seksualnosti kot drugih identitetnih kategorij, ki so prav tako ujete v dvo(s)polno logiko izključujočih nasprotij.

Tudi študija Epistemology of the Closet je na buren odziv naletela predvsem zunaj akademskega sveta. Njen jezik, tako kot jezik Težav s spolom, je težko dostopen in na ta način dovzeten za vrsto interpretacij, ki bolj ali manj odstopajo od želene. Ker je Eve K. Sedgwick epistemologijo skrivanja navezala na konkreten kontekst in specifično skupnost, je njeno razumevanje performativnosti vseeno sprožilo manj utopične posplošitve kot delo Judith Butler. A ne glede na avtoričino namero lahko rečemo, da je tako delo Eve K. Sedgwick kot delo Judith Butler v tistem delu ameriškega gibanja LGBTIQ, ki je posvojilo nekoč slabšalni izraz “queer” kot zase primernejšo, v političnem smislu pa eksplicitno levo opredelitev, naletelo na odobravanje, ker je nastopilo proti esencializmom, si prizadevalo za dekonstrukcijo dualizmov vpetih v falogocentrično védnost, in zagovarjalo spolno in seksualno raznolikost ter igrivosti kot potencialno učinkoviti orodji za aktiviste, ki želijo opustiti politiko identitet in graditi politiko solidarnosti ali multitud.

Po drugi strani je izjemna popularizacija queer teorije v družbah poznega kapitalizma sovpadla s pospešenim proizvajanjem kupljivih identitet. V tem ironičnem zasuku jo je danes dejansko mogoče razumeti kot novo legitimacijo identitetnih politik. Teresa de Laurentis se je terminu kmalu odpovedala prav zaradi takojšnjega “mainsteaminga”, v Evropi pa feministične teoretičarke, ki prav tako izhajajo iz poststrukturalizma (denimo Rosi Braidotti), queer teoriji odrekajo status teorije, saj menijo, da nima izdelane metodologije in lastnih konceptov. Še več, omenjeni deli Judith Butler in Eve K. Sedgwick bi zaman iskali na seznamih literature, predpisane za študije spolov na evropskih univerzah, čeprav je njun vpliv mogoče zaznati posredno: v dejstvu, da se feministična teorija v zadnjem desetletju ukvarja predvsem s telesom; z utelešanjem spolne razlike in umeščenostjo teles v prostor in čas, od koder izpeljuje možnosti in omejitve subjektivitet, ki se, tako kot queerovske identitete, ozirajo k politiki solidarnosti.

Študiji Epistemology of the Closet je sledila knjiga Tendencies (1993), v kateri je Eve K. Sedgwick izraz “queer” opredelila kot “pojem, ki se med drugim lahko nanaša na razprto mrežo možnosti, vrzeli, prekrivanj, neubranosti in sozvočij, spodrsljajev in pomenskih presežkov takrat, ko konstitutivni elementi nekega spola, neke seksualnosti ne ustrezajo (ali ne morejo ustrezati) enosmiselni označitvi”. Če dodam, da je avtorica to ohlapno definicijo umestila v hibridno “fiktokritiško” pisavo, v kateri se kritiški diskurz prepleta z literarnim in avtobiografskim, teoretsko pa črpa iz kritične in literarne teorije, psihoanalize (teorije objektnih odnosov Melanie Klein), lingvistike (Austinove teorije govornih dejanj), psihologije (Tomkinsove teorije afektov) in foucaultovske »hermenevtike sumničenja« (ter iz angleških prevodov in interpretacij budističnih besedil), je mogoče razumeti, zakaj njeno delo velja za dober primer queerovske akademske prakse, ki razvija lastno, “reparativno” epistemologijo, na kateri temelji tudi zbirka esejev Dotik občutka: Afekt, pedagogika, performativnost (v angleškem izvirniku je izšla leta 2003).

V Dotiku občutka so prenovljeni in vnovič objavljeni eseji iz osemdesetih, za katere avtorica meni, da ponujajo “obetavna orodja in tehnike za nedualistično misel in pedagogiko”. Združitev akademskega diskurza z avtobiografsko refleksijo, budizmom in avtoričino umetniško (poezija) in nebesedno dejavnostjo (tkanje) nakaže težave, na katere je Eve K. Sedgwick naletela pri poskusu, da bi nedualistično misel uveljavila znotraj obstoječega akademskega diskurza. Pravi, da se je morala odpovedati občutku poklicanosti za interveniranje v omenjeni diskurz, vanj vpeljati teorijo afektov in se dodatno opreti na nebesedno delovanje, da bi bilo to sploh mogoče. Da je mogoče, dokaže prav v Dotiku občutka. Ta intertekstualna zbirka zastavlja vrsto na videz nepovezanih vprašanj, denimo: kako izkušnja bolezni (metastazirani rak) vpliva na pedagoško in akademsko delo; je seksualnost bližje afektu ali gonu; kako lahko sram postane vzvod queerovske politike, performansa in ugodja; je paranoidno branje dandanes edina legitimna epistemologija, in kako vzpostaviti drugačno, reparativno branje.

Natančneje, Eve K. Sedgwick v Dotiku občutka premišlja o performativnosti in performansu (v drugem poglavju tako primerja reprezentacije meščanske poroke in suženjstva kot dveh različic mobilnega gledališča ali “potujočega proscenija” v pripovedništvu 19. stoletja), povezavah med sramom, teatralnostjo in queerovsko performativnostjo v The Art of the Novel Henryja Jamesa, posledicah toposa globine ali skritosti (kateremu sledi drama razkritja), queer aktivizmu v ZDA (v povezavi z ozaveščanjem o aidsu, gibanjem žrtev incesta, nasprotovanjem smrtni kazni, gibanjem za nadzor nad prodajo orožja itn.), pojmu teksture in afekta (poudari čutilo za tip, ki “hitreje in neposredneje kot drugi zaznavni sistemi razveljavi vsako dualistično razumevanje delovanja in nedelovanja”) in “psevdodihotomiji med zatiranjem in osvobajanjem”, ki bistveno določata zahodni akademski in politični diskurz.

Ker avtorica vztraja pri pozornosti na “posebne drobnarije govorice”, ki lahko “sorazmerno ublažijo epistemološka prizadevanja za doseg esencialne resnice”, dejstvo, da posameznih ugotovitev ne posplošuje, ne preseneča. V tem smislu njeno delo gotovo ni ustaljeno pedagoško (o smislu in pomenu drugačnih pedagoških pristopov beremo v zadnjem delu knjige, posvečenem pedagogiki zenovskega budizma). Bralko in bralca, ki od vplivne queer teoretičarke pričakujeta enosmiselno pojasnilo o tem, kaj queer teorija je in koga naslavlja, bo zbirka Dotik občutka zato bržkone razočarala.

O queerovstvu kot posebnem načinu doživljanja identitet in želje Eve K. Sedgwick piše v eseju Sram, teatralnost in queerovska performativnost: Umetnost romana Henryja Jamesa. V prvem delu po Silvanu Tomkinsu in Franzu Baschu sram opredeli kot temeljni afekt, ki ni posledica prepovedi ali zatiranja (kot pri Freudu), temveč izhaja iz izgube povratne informacije. Zardevanje in odmikanje pogleda je po tej interpretaciji posebna oblika komunikacije, ki “kaže na težave v komunikaciji in željo po obnovitvi medsebojnega stika z drugim”. Ker se sram (v nasprotju s krivdo) ne navezuje na neka predhodna dejanja, temveč je v sami izkušnji sramu, označuje performativni afekt. Kot druga plat ponosa, dostojanstva, ekstravertiranosti in ekshibicionizma je sram svojevrstna oblika teatralnega izvajanja.

Tej uvodni razlagi sledi zelo partikularna in drzna teza, da je Jamesov odnos do pisanja mogoče vzporejati z njegovim odnosom do analne erotike, natančneje: fistinga. Analiza je osredotočena na etimološke izvore in večpomenskost besed, s katerimi je Henry James v spremni besedi k Newyorški izdaji opisal svoje poglede na roman in ovrednotil svoje preteklo delo. V “nerodnem, ljubečem” branju, potrebnem za “vpeljavo teoretskega odklona”, avtorica tako izpostavi Jamesovo prizadevanje, da bi sprejel in vzljubil svoja pretekla dela, kljub temu, da se mu zdijo nedorasla, pošastna, celo pohabljena. Trenutek, v katerem se sram spremeni iz zaviralnega afekta v produktivno, ljubečo prakso, je za Eve K. Sedgwick queerovski, Jamesovo “uspešno integracijo sramu” pa označi za primer queerovske performativnosti, ki širi prostor identitete, ne da bi za to potrebovala esencialno oporo.

Čeprav avtorica v zaključku poglavja opozarja, da teze o Jamesovi performativnosti ni mogoče enačiti s teorijo o homoseksualnosti (teze iz Epistemology of the Closet so pogosto naletele na prav takšno branje), si vseeno dovoli previdno posplošitev. Pravi, da je za identiteto določenih queerov sram najbolj določujoč, po drugi strani pa specifične oblike političnega boja, kreativnosti in užitka, ki bi temeljile na sramu, še ne obstajajo. Prav zato naj bi se sram v povezavi s queerom dandanes v veliki meri prekrival s pojmom “odraščujočega, adolescentnega 'gejevstva'” in z oblikami izražanja, ki so zaradi svoje “čezmernosti” in “aktivizma” povezane z lezbično in gejevsko kulturo. Kot primere navaja parade ponosa, držo možač, dragovstvo, sadomazohizem, fisting, kult dive, transvestitski kabaret, izumetničenost – skratka, vse tisto, kar spada v kulturo campa.

Za Eve K. Sedgwick parodično uprizarjanje spolnih vlog torej ni edina queerovska ali potencialno nesramna in subverzivna taktika (ta očitek pogosto in ne povsem upravičeno leti na Težave s spolom Judith Butler), četudi trdi, da obstoječe oblike političnega boja, ki se zavzemajo za odpravo individualnega ali skupinskega sramu, tega ne morejo doseči. In čeprav nadaljuje, da imajo parade ponosa in drugi boji za dostojanstvo marginaliziranih skupin drugačne učinke, da na primer spodbujajo postopno preobražanje ali transfiguracije samih akterjev, prevlada vtis, da Eve K. Sedgwick trdi, da so obstoječe oblike političnega delovanja neučinkovite in nemočne zato, ker predstavljajo nekakšno “adolescentno fazo” queerovskega gibanja, ki naj bi se na tej točki soočalo predvsem z zaviralnimi učinki sramu. Je zato “politiko solidarnosti in istovetenja lažje razumeti skozi prizmo izmuzljive dinamike sramu”? Ker avtorica odkrito podpira aktivizem LGBTIQ, je ta razorožujoči sklep le malo verjeten, navajam pa ga, ker ga njena izmuzljiva pisava ne izključuje.

Besedilo Paranoidno branje in reparativno branje oziroma: tako zelo si paranoičen, da si verjetno misliš, da je ta esej o tebi je prvič izšlo leta 1997 kot uvod k zborniku Novel Gazing: Queer Readings in Fiction. V pričujoči izdaji se esej ne navezuje zgolj na literarno teorijo, temveč podrobno razdela lastnosti veliko bolj razširjene kritiške navade, katero je Paul Ricoeur poimenoval “hermenevtika sumničenja”, Eve K. Sedgwick pa “paranoidno branje”. Gre za anticipativni, refleksivni, mimetični in večinoma tavtološki diskurz, ki “zasleduje, ujame in razpostavi, pridobiva novo védenje o tem, kar že vemo”. Po Tomkinsu ga umesti med pisanje, ki se zanaša na negativne afekte (sovraštvo, zavist, tesnobo) in kot “močna teorija” teži k generalizaciji. Paranoidno branje postane problematično, ko se iz ene od možnosti spremeni v imperativ, ki zaradi vere v moč demistifikacije in razkritja določenega pojava kot problema predpostavlja, da ima intelektualec “kruto in omalovažujočo” pravico zahtevati od (drugih) ljudi, naj ozavestijo svojo bolečino ter od tod črpajo moč za upor proti zavajanju, zatiranju in revščini. Vprašanje reprezentacije in hegemoničnih impulzov v zahodnih diskurzih, ki se najbolj polemično zastavlja v postkolonialnih študijah, Eve K. Sedgwick torej kritično osvetli s pomočjo koncepta paranoidnosti kot temeljne značilnosti epistemologije sumničenja.

Paranoidnemu branju zoperstavi reparativno branje ali “proustovsko epistemologijo”, v kateri ni potrebno, da resnica, če naj jo kot takšno prepoznamo, “boli”, temveč se lahko utemeljuje tudi v veselju. Čeprav sta oba pristopa tavtološka, avtorica meni, da je vednost, ki stremi k ugodju, manj tavtološka od vednosti, ki želi preprečevati boleča presenečenja, saj v nasprotju z njo ne teži k posploševanju. Reparativno branje torej zagovarja drugačno etiko, ki omogoča tudi preučevanje tistih mehanizmov nadzorovanja, ki so očitni, a jih paranoidno branje zapostavlja zaradi njihove “banalnosti”. Po drugi strani omogoča raziskovanje širokega področja med “zatiranjem” in “osvobajanjem”, ki za paranoidni pogled ni relevantno, saj je usmerjeno na ugodje (“zgolj estetsko”) ali pa si odkrito želi izboljšav (“le reformatorsko”).

Na tej točki se Eve K. Sedgwick vrne k Foucaultu in prvemu zvezku Zgodovine seksualnosti. Pravi, da sta ugodje in želja po izboljšavah obstoječega v zahodnem kulturnem prostoru tako ničeva, ker je “konceptualna zanka”, značilna tudi za Foucaultovo analizo dihotomije med zatiranjem in osvobajanjem, pogosto pripeljala do interpretacij, ki so dvopólni red ponovno vzpostavile v “še abstraktnejši obliki postvaritve hegemonega in subverzivnega. Navidezna etična nujnost takšnih têrminov (...) preobrazi 'hegemono' v drugo ime za status quo (tj. v vse, kar je), medtem ko 'subverzivno' čedalje bolj opredeljuje v izključno negativnem odnosu do hegemonega”. Posledica tega dejanja za “srednja, vmesna področja delovanja” je, da se mora odnos posameznika do obstoječega, če noče postati reaktiven in razcepljen, spremeniti v odnos potrošnika: posameznikove izbire se zožijo na “sprejemanje ali zavračanje (kupiti ali ne kupiti) ene ali druge pojavnosti obstoječega, ki prikazujeta le dve skrajnosti, prisilo in prostovoljnost”. Eve K. Sedgwick zaključi, da samo “srednja, vmesna območja lahko ponudijo prostor za učinkovito ustvarjalnost in spremembo”, pri čemer opozarja, da tudi queer teorija pogosto favorizira tiste oblike družbenega delovanja oziroma aktivizma, ki so že prepoznane kot “relevantne”.

Eseji v Dotiku občutka ne pozivajo k novim revolucionarnim teoretskim ali aktivističnim praksam, temveč vztrajajo pri politiki, ki deluje ob že obstoječih praksah. To (ob)robno ali vmesno pozicijo Eve K Sedgwick izrazi s prislovom “zraven” zaradi njegove “ireduktibilne prostorske umeščenosti” in zato, ker dopušča nedualistične, protislovne in nevzročne izpeljave. “Zraven obsega širok razpon želja, istovetenja, predstavljanja, odklanjanja, primerjanja, razločevanja, rivalstva, naslanjanja, obračanja, posnemanja, umikanja, privlačevanja, napadanja, izkrivljanja ter drugih odnosov,” to relacijsko perspektivo pa v študiji Queer Phenomenology: Orientations, Objects, Others (2006) na drugačen način zagovarja tudi Sara Ahmed. Pojem spolne usmeritve razume dobesedno in prostorsko: kot telesno umeščenost v določen prostor in čas, v katerem se posameznik “znajde” ali orientira samo, če se v njem počuti domače ali pa ima možnost vzpostaviti razmere domačnosti. Če se družbeni odnosi vzpostavljajo po ustaljenih poteh, v queer fenomenologiji prednjači koncept “dezorientacije”, ki dane odnose moti in preureja, saj išče nove poti in nove prostore domačnosti. Tako Sara Ahmed kot Eve K. Sedgwick torej razmišljata o načinih queer pozicioniranja, ki so poleg obstoječega redu in ne v utopičnem prostoru onstran heteroseksualne matrice.

“Odprta intelektualna drža” Eve K. Sedgwick, “ki ne samo, da veliko ve, ampak je tudi nekonvencionalna” (tako njeno pisavo v spremni besedi označi Marina Gržinić), seveda ne trdi, da je reparativno branje boljše od paranoidnega, zagovarja pa tolikšno razširitev intelektualnega prostora, da bosta v njem lahko soobstajala oba. Na tem mestu je treba dodati, da njeno lastno vztrajanje pri protislovjih in dvoumnostih, združevanje konceptov iz skrajno različnih teoretskih smeri in ne nazadnje njen izmuzljivi slog, ki marsikatero primero pusti nedokončano, dodatno zapletejo razumevanje Dotika občutka. Avtoričina odprtost bralki in bralcu ne omogoča vedno vpogleda v to, ali je opravila svoje konceptualno delo ali pa je predvsem elegantno zaključila svoj tavtološki argument, ki je sicer (deskriptivno in terminološko) nedvomno natančen. Slednje velja tudi za prevod Tanje Velagić, s pomočjo katerega bo branje pričujoče zbirke esejev v užitek tudi tistim bralcem, katere argumentativna moč Eve Kosofsky Sedgwick zanima v enaki meri kot njen slog.

Queer teorija se je, podobno kot postkolonialne študije, v ZDA razvijala na naprednejših univerzitetnih oddelkih za literarno teorijo, medtem ko se slovenski oddelki obema teoretskima pristopoma zaenkrat dokaj uspešno izogibajo. K spremni besedi Marine Gržinić, ki kritizira nedostopnost queerovskih študij v slovenščini, in pravi, da bi afekt sramu v tem primeru koristil državnim mehanizmom za podeljevanje sredstev za humanistiko, ni odveč dodati, da je za politiko molka v enaki meri odgovoren tudi univerzitetni sistem. Možnost, da se v slovenskem prostoru, ki ima svojo lastno queerovsko predzgodovino in sedanjost, razvijajo študije queera, tako zaenkrat ostaja odvisna od avtoric in avtorjev, ki delujejo zunaj institucij, ameriških teoretskih virov in prevodne dejavnosti manjših založb, ki so, tako kot Emanat, prepoznale njihov potencial.

Ocena knjige Dotik občutka je izšla v zadnji številki revije Borec (LX/2008, št. 652-656, str. 338-347) poleg eseja Eve K. Sedgwick Paranoidno branje in reparativno branje oziroma: tako zelo si paranoičen, da si verjetno misliš, da je ta esej o tebi.

10th Rdeče zore / Red Dawns festival

Festival program & blog
Luca Donnini's photos
Ruzgar Gözum's & Jasmina Klančar's photos