Nevihta

Napisala Tea Hvala
Ilustriral Jakob Klemenčič

Po kosilu in kratkem počitku sva s staro mamo zopet stali pred hišo. Z rokami uprtimi v boke sva stali in gledali rjaste kose pleha, zasilno pločevinasto streho, ki je po včerajšnjem razdejanju obležala v travi. Prejšnji dan je bil sončen in vroč, vendar je nad planoto že zgodaj popoldne legla sopara, za njo je prišel težak, temen veter z juga in z njim naliv, ki je prerešetal celo vas. Mamino hišo, ki se gola, brez drevja, izpostavlja na robu planote, še toliko bolj: po pobočju je pridivjal močan sunek, v hipu prevrnil vse rože, raznesel perilo in dvignil strešnike, da so s truščem pristali na dvorišču. Zjutraj, med pospravljanjem, se je nad nama sprenevedalo jasno nebo.

Tudi premočena polena sva pobrali in zložili že dopoldne, pred kosilom sva se lotili zlaganja strešnikov in ostalo nama je še za slabe pol ure dela. Nadela sem si rokavice in se vzpela na lestev. Stara mama mi je podala nov kos pločevine. Povlekla sem ga k sebi, premerila razdaljo in ga s težavo zalučala k ostalim. Vlažna rjasta površina je polzela iz rok, tanka kovina se je upogibala pod lastno težo in ob vsakem zamahu sem tudi sama vzvalovila nad tlemi. Delala sem brez volje, prepričana, da bo pločevino in obtežilne deske že naslednja nevihta spet vrgla v travo. Ko sva bili pri koncu, sem mami le rekla, da bi bilo bolje, če bi namesto kolov uporabili kaj težjega.

“Ja,” je rekla, “streho bi lahko prevezali s štrikom,” a namesto da bi, kot ponavadi, brž stekla za mislijo, se je zazrla v smer proti privozu. Počasi je pokimala moškemu, ki je v pozdrav dvignil roko in stopil korak bliže. V drugi roki je držal usnjeno aktovko in nasploh deloval dokaj fino, preveč, da bi od hiše do hiše prodal meglo.

“Nisem Vas hotel presenetiti, da se Vam ne bi kaj zgodilo,” je rekel in se rokoval z mamo. Ni se predstavil, le nasmihal se je in gledal v obe hkrati, čeprav sem še vedno stala vrh lestve. Končno se mi je posvetilo, da škilil, in da kljub izgledu verjetno vseeno prodaja meglo.

“Kaj ste nam lepega prinesli,” sem se bila rezka, a me je preslišal. Obrnil se je k stari mami in rekel, da vidi, da je bilo tudi pri nas včeraj hudo.

Poslala bi ga k hudiču, a mu je mama že pravila, da se nevihta v teh krajih niti ni tako razdivjala, huje da je bilo na tolminskem in idrijskem koncu, umrl je otrok! Akviziter je sočustvoval, kako ne. Potem je odložil aktovko in suknjič ter mi v beli srajci podal desko. Stara mama mu je vsa vznemirjena hitro rekla, naj vendar pusti, da se ne bo umazal, on pa jo je pomiril in miril za vsak kol posebej. Nisem imela izbire, prijemala sem, vse dokler nismo obtežili cele strehe. Stara mama se je prebrisancu zahvaljevala za pomoč in vedela sem, da moram čimprej dol, stopiti mednju, reči besedo ali dve o vremenu in mu dopovedati, da ne kupimo – preden ga mama povabi v hišo. A medtem je že vprašal, kje si lahko umije roke...

V kuhinji je stopil k pomivalnemu koritu in menda kar tako, zavoljo pogovora vprašal, kje so pri tej hiši vsi moški. Zasmejala sem se in vprašala, če jih pogreša. Oplazil me je z enim samim očesom.

“Živiš tukaj?” je vprašal.

“Po potrebi,” sem se skušala izmotati, a je bilo že prepozno; obrnil se je k stari mami in ponovil vprašanje. Slepa in gluha za najin boj je začela pripovedovati, da živi z možem, ki je trenutno odsoten, a je sicer kar doma, upokojen je, zidar in mizar. Čakala sem, da bo naivno dodala, da ima čez dvorišče delavnico, ki ni prijavljena, a tako ali tako dela samo za ljudi, ki ga poznajo, in ni nevarnosti, da bi ga kdo prijavil, čeprav je treba biti previden, ker v teh časih res nikoli ne veš, s kom imaš opravka. Pa ni rekla ničesar. Stala je ob štedilniku, škilavi je postaval ob jedilni mizi in imel je vsaj toliko pameti, da si brez povabila ni drznil sesti. Jaz sem zasedla skrinjo ob vratih in iz žepa povlekla cigareto, čeprav še nikoli prej nisem kadila v hiši. Škilavi je odprl aktovko, na mizo je odložil kompas in dve palici, kovinski, v obliki črke L. Prižgala sem. Oplazil me je z levim očesom in staro mamo vprašal, kje spi. Živčno se je prestopila.

“Tam,” je rekla in oči uprla v strop. “Pa ne od zmeraj.”

“Pa spite z glavo obrnjeno proti severu?”

“Ne,” je rekla, “tja sem obrnjena.” Pokazala je na jablano pod balkonom in škilavi se je moral posvetovati s kompasom.

“Veste,” je rekel, “to ni najboljše za Vaše zdravje. Že dolgo spite tam?”

“Ne,” je rekla, “v to vas sem se poročila. Prej sem živela v vasi na hribu tam preko. Vidi se jo iz tega okna.” Vpričo tujca ni izrekla imena. Rojstni kraj je bil svetejši od kuhinje, v kateri je delala in jedla že štirideset let. Še kar je strmela skozi okno, zato sem akviziterju jaz rekla, naj vendar že sede.

“Ne smem,” je pohitel, “radiestezist, ki sede, preden opravi svoje delo, ni pravi.” Škilavi je bil bajaličar, zato vsa nadležna vprašanja in palice! Kar padlo je iz mene: “Zakaj? So Vaši podplati na sevanje morda manj občutljivi kot Vaša tazadnja?” Stara mama je poskočila, pogledala me je z nekakšnim strahom in planila k možaku. Opravičila se je za mojo nesramnost in najraje bi zarjula od besa in bede. Ko bi se človek že končno pobral, ko sploh ne bi bil prišel! Z vrvjo ali žico, s koli, vseeno mi je bilo s čim, bi z mamo utrjevali plehasto streho, zdaj pa… Prižgala sem nov čik. Bajaličar je prijel palici in se postavil na sredo kuhinje: čas je bil za predstavo. Stara mama se je sesedla na stol in premetenec je vedro začel razlagati, kako da je človekovo naravno stanje bodisi pokončno ali ležeče, medtem ko je sedenje nenaravno, saj je hrbtenica pokrčena, ‘sile’ v telesu pa so ovirane. Daljši konici palic je usmeril k tlom, počakal, da sta se umirili in ju nato dvignil pravokotno na tla. Palici sta se lenobno razprli in ostali v tem položaju, dokler ju ni ponovno povesil.

“Sevanje bi moral izmeriti v vsakem prostoru posebej. Čeprav je Vaša spalnica, kot pravite, nad kuhinjo, to ne pomeni, da so sile zgoraj enako močne kot v pritličju,” je bil pameten. Z razprtima palicama se je odpravil k meni. Med hojo sta vztrepetali in se začeli zbliževati. Trdneje sem sedla na leseno skrinjo, v kateri je bil samo suh les: trske, žaganje in papir, ki, kolikor vem, sevajo samo toploto in svetlobo. Mogoče je bilo dno, če ga je ta prastara skrinja sploh imela, okovano z železom, a mogoče to zdaj, ko je radiestezist stal odločno preblizu, sploh ni bilo važno. Njegovi palici sta bili naperjeni vame, z desno je ciljal naravnost v moje oko in me zraven škilavo buljil.

“Vidiš,” je ugotovil, “tukaj je sevanje zelo močno, pa še kadiš.” Nisem vprašala, kaj naj bi s tem imel čik, izmaknila sem se in stekla k mami. Še vedno je stal ob skrinji. Vprašal je, če se kje v bližini nahaja tekoča voda.

“Ja, se,” sem pohitela, “vodovod ste zgrešil za slabe tri metre!”

“Govorim o podtalnici,” je odvrnil, “podtalnica oddaja magnetno sevanje, ki neugodno vpliva na počutje in dolgoročno povzroča bolezni. Gospa,” je nagovoril mamo, “mar niste prej omenili, da imate težave z zdravjem?” Le kdo jih pri njenih letih nima, sem godrnjala pri sebi, stara mama pa je s hvaležnostjo začela naštevati ščitnico, ledvice, pritisk, a jo je gospod doktor nesramno prekinil in ugotovil, da sta njeno oprsje in vrat gotovo že dolgo izpostavljena sevanju.

“Saj tako ali tako ne bom več dolgo,” je razočarano zavzdihnila, škilavi pa se je po službeni dolžnosti razburil.

“Gospa, nikar tako. Mladi ste še. Moji materi, ki je gotovo starejša od vas, sem rekel, da vsako leto pomeni, če nič drugega, dvanajst penzij več. Dvanajst! Paziti morate nase. Ko bo nastopila bolezen, bo že prepozno.” Poiskal me je z iztirjenim očesom.

“Bolezen je kot podtalnica. Najprej teče globoko pod zemljo, nenadoma pa izbruhne na plano. Razumeš?” Nasmehnila sem se in skomignila z rameni.

“Veste, gospod, v teh krajih so tla porozna, apnenčasta, in voda tu običajno res teče pod zemljo, potem pa ponikne še globlje.” Stara mama se je namuznila in zdelo se mi je, da se je bajaličar pravkar predal. Zavzdihnil je in počasi prikimal, odložil je palici in končno sedel za mizo. Odkorakala sem h koritu in mu natočila kozarec vode.

“Ste že slišali za Šumečo skalo,” ga je vprašala stara mama. “Veste, doma, v vasi, so pravili, da je v gozdu velika skala, v kateri šumi. Kdor je prislonil uho, je slišal šumenje, kot bi v kamnu ali pod zemljo tekla reka. Nekoč se je skala preklala na pol. Nastala je tako velika luknja, da bi vanjo lahko stopil cel človek. Iz razpoke je pritekla pitna voda, ker je bil v skali resnično izvir. Samo tam tla niso iz apnenca…”

“Gospa, vrh Brkinov sem naletel na podvodne izvire in reke, a mi ljudje niso verjeli. Tako kot Vi so me prepričevali, da je to v tako kamnitem svetu nemogoče. A prav tam sem srečal tudi ljudi, ki so z bajalico sami iskali vodo in jo našli. Niso vedeli, kako zadeva deluje, a videli so, da dela, in to jim je zadostovalo.” Počakal je, da besede naredijo primeren vtis, in ponovil, da pod hišo, blizu skrinje za drva, gotovo teče podtalnica.

“Ne vem,” je rekla mama, “vsi izviri so na drugi strani vasi, tam, kjer se konča apnenec in začne tisti zeleni kamen. Ko še ni bilo napeljave, smo hodile po vodo tja, k vodnjaku. Tam je voda, strašno mrzla voda,” je dodala.

“Je, pravim vam, da je,” je vztrajal, “samo ne vem, kje izvira, in težko ocenim, kako globoko pod zemljo teče.” Izpil je do konca in odložil kozarec, oči so mu ušle k aktovki. Segel je po palicah.

“Lahko poskusim,” sem pohitela, “saj jih ne bom razmagnetila ali kaj?”

“Kar,” je zavzdihnil, “primi jih, niso magnetne, iz kroma so. Nič posebnega niso.” Pokazal je na krajši konec, ročaja, ki sta bila vstavljena v kovinska tulca tako, da je med bajanjem vrtljivi del ostajal prost. Prijela sem ju in pazljivo sedla na skrinjo, saj sta palici že ob najmanjšem premiku zanihali semtertja. Zravnala sem hrbet in se razkoračila. Ročaja sem trdno stisnila in povesila konici. Počakala sem, da sta se povsem umirili, potem sem ju, tako kot malo prej on, zasukala navzgor. Gledali sta proti njemu, nato se je leva konica zares premaknila in takoj za njo je v nasprotno smer zanihala tudi desna. Zajela sem sapo in še bolj stisnila. Razmik med konicama se je še kar povečeval, gledali sta vsaka po svoje, tvorili sta ravno črto, potem pa je leva v eni sami potezi zanihala za devetdeset stopinj in se ustavila na mojih prsih. Ne ena, obe sta strmeli vame!

“Kaj je s tabo,” sem zaslišala radiestezista, “saj jih ni treba tako stiskati, jaz jih nikoli ne stiskam. Spusti jih!”

Saj bi, vendar so se dlani, kot bi ne bile moje, samo še bolj oklenile ročajev. Čutila sem, kako pritisk iz pesti potuje proti ramenom in vratu ter me vse bolj veže, drži v primežu. V trebuhu sem čutila drugačen pritisk, nekakšno ščemenje, ki je pritiskalo ob želodec, mehur in črevesje. Prijelo me je, da bi stekla na stranišče, vendar ni šlo, obsedela sem na skrinji in še vedno stiskala palici. Komaj sem ju razločila od rok in tal, tako iznenada se je stemnilo. Kam je šla stara mama? Namesto nje sem v daljavi zagledala nekakšno vrtinčenje, kresnice ali zvezde, ki so plesale v krogih. Rojile so in migetale, me vlekle in srkale k sebi, in če sem se nagnila v temo, se mi je zdelo, da je pritisk manjši. Še bolj sem se nagnila in potem sem padla naravnost v vrtinec. Ujelo me je in zasukalo in pritisk je v trenutku popustil. Pomislila sem, da je zdaj čisto zares vsega konec, a je telo postalo še preveč stvarno in moje v trenutku, ko sem se oprla na roke in pogledala okrog sebe. Sedela sem – na tleh, poleg skrinje. Tam sta bili tudi prekleti palici. Kar naj ležita, sem se bodrila, jaz sem tista, ki mora na noge. Oprla sem se ob skrinjo in vstala. Počasi sem odkrevsala proti veži in že v vratih sem videla, da stara mama in bajaličar stojita pred hišo. Strmela sta v kup drv, ki je bil še pred pol ure pokrit. Zakaj so plehnate plošče ležale na tleh?

“Kaj se je zgodilo,” sem vprašala in mamo tako presenetila, da jo je kar zasukalo.

“Bog pomagaj,” je rekla in se mimo mene zrinila v kuhinjo. Vrnila se je s palicama in ju brez besed dala radiestezistu. Bajalici je spravil v torbo in šel, ne da bi pozdravil ali vprašal, kaj sta medtem, ko je pleh frčal po zraku, palici počeli z mano... jaz z njima? Stara mama ga je spremljala s pogledom, dokler ni izginil za ovinkom. Potem mi je rekla, naj se čimprej spravim na lestev.

 
Zgodba je bila objavljena v Stripburgerju št. 48.