Kratka zgodba City of Boys je prvič izšla v reviji The North American Review leta 1984. V knjižni izdaji je izšla šele leta 1993 v istoimenski zbirki kratkih zgodb. V zgodbi City of Boys se je Beth Nugent posvetila eni sami ljubezni, ki jo zaznamuje revščina. V trenutku, ko bo najemnina postala predraga, bo tudi ljubezni med »milo princeso« in njeno »materjo, očetom, sestro, sestrično, ljubimko«(Op. 1) konec. A avtorica konca ne zapiše – nasprotno: bralki dvojico podari v objemu, v hiši polni ščurkov in podgan v mestu, ki razpada.
» (…) če temu sploh še lahko rečeš mesto; bolje bi bilo reči, da je to le eno od umazanih pristanišč na vzhodu, ki se je omrtvičeno sesulo vase in bo zdaj zdaj pokopalo tudi svoje temno srce. To mesto je polno sob, ki jih lahko najameš za teden, dan ali celo uro in ljudje, ki v njem živijo, bi to tudi storili; tukaj ni družin in ni hiš in kar je še ostalo spodobnih ljudi, se dan za dnem selijo stran, tja, kjer so hiše in družine in spodobne službe in prosti čas; živijo v soseskah, zgrajenih prav zanje, ki se širijo izven mesta kot trosi, ki jih rastlina odvrže. Mesto, ki ga pustijo za seboj, je mesto neprilagojenih, ki se vse bolj prilagaja njihovim neprilagojenim potrebam. To mesto gre h koncu: dovolj je, da greš mimo stavb in že se drobijo; pločniki se lomijo pod tvojim korakom in povsod vidiš obraze pogrešanih oseb. Strmijo vate z letakov, nakupovalnih vrečk ali plakatov, ki plahutajo ob ograjah in z velikimi črkami pod obrazi sprašujejo: SI ME VIDELA? Običajno so to otroci, četudi so nekatere fotografije stare sedem ali osem let, tako dolgo so že pogrešani. Zdaj niso več podobni obrazom na plakatih in tudi če bi se nenadoma vrnili, je minilo že toliko časa, da jih morda nihče več ne išče in ni več nikogar, ki bi jih sploh prišel iskat. In vidi se jim na obrazu, celo najmlajšim, nekakšen občutek, da so vedeli, kaj jih čaka – da bodo izginili, da se bo v nekem trenutku, v njihovi bližnji kratki prihodnosti, tisti, ki bi jih moral paziti, odvrnil stran – morda samo za sekundo ali minuto ali uro – in ne bo jih več. Potem se v mestu te vrste spet pojavijo. Mesta, kot je tole, so Meka za pogrešane ljudi, ki se plazijo drug prek drugega kot mrčes v zaprtem kozarcu, in tukaj imajo vsi enak pogled; obupane, izbuljene oči ljudi, ki so pogrešani ali izginuli ali zapuščeni, ljudi, ki zgolj gledajo, kako se reči godijo, celo takrat, ko se zgodijo njim samim.«(Op. 2)
Odrezavo pisavo Beth Nugent bi slovenski bralec in bralka lahko razumela predvsem kot slog, ki govori s tistim, kar je na ravni zapisa zamolčano. V romanu Live Girls, na primer, je dogajanje v celoti postavljeno v miselni svet, medtem ko iz dialogov v zunanjost kapljajo samo vzdihi in laži. Podobno kot Berta Bojetu v romanih Ptičja hiša in Filio ni doma tudi Beth Nugent s posredovanimi občutji bralca pripne na skelet njenih bolehnih ljudi.
Njen preprost in hladen jezik pa v kontekstu ameriške sodobne proze govori še o nečem drugem – o socialni razliki, izjemno strogi razredni delitvi na revne in bogate, ki je prisotna tudi v literaturi, kar je morda razlog, da kritiki pisavi Beth Nugent v zadregi pripisujejo le dve lastnosti – in tudi te postavijo v navednice. Beth je »surova« in »streetwise«(Op. 3). Slednje bi morda lahko prevedli kot »iznajdljiva«, »z vsemi žavbami namazana«, treba pa je vedeti, da je to v Združenih državah priznanje, ki ga srednji razred izreka revnim, da ne bi bilo treba naštevati vsega, kar jim manjka: recimo manir, izobrazbe in okusa. Ameriško bralko srednjega razreda zgodba City of Boys očitno žali.
Opombe / Viri:
(1) Beth Nugent: City Of Boys v: The Best American Short Stories, Houghton Mifflin Company, Boston, 1985; str. 168
(2) Beth Nugent: Live Girls, Alfred A. Knopf, New York, 1996; str. 29-30
(3) Gail Godwin: Introduction v: The Best American Short Stories, Houghton Mifflin Company, Boston, 1985; str. xvii
Beth Nugent
Mesto dečkov
Srce moje malo, reče in obraz približa dovolj, da vidim nežno mrežo črt, ki so ji kožo izklesale v kamen. Ljubiš me, kajneda, srce malo, moje malo jagnje?
Nisem prepričana, da me še sliši, a vedno odgovorim da, da pravim vedno, da, ljubim te.
Moja mati je, moj oče, moja sestra, brat, sestrična, ljubimka; vse je, kar sem kdaj mislila, da človek v svetu potrebuje. Vse je, le deček ni.
— Dečki, mi prav. Dečki te bodo samo zlomili.
To vem. Gledam jih na vogalih ulic, zbrane pod oblaki modrega dima. Živčni so kot mrčes, kak del njihovih teles je vedno v nesmiselnem, tresočem gibanju; stopalo trza, čeljust melje, prst kroži po stegnu, oči se nemirno, priučeno premikajo od prsi do obraza do nog do prsi. Nikoli ne mirujejo, in ko grem mimo, trznejo in poskočijo, a jih vseeno hočem. Hočem jih na zadnjem sedežu njihovih avtomobilov, hočem jih pod mostom, kjer reka sreča skale na spolzkem kamenju, hočem jih v zadnjih vrstah kina in v grmovju in na klopeh v parku.
— Dečki, reče, ne misli na dečke. Dečki bi te silili, da delaš stvari, ki jih ne znaš, in stvari, ki jih nikoli ne bi hotela delati, če bi vedela zanje. Vem, reče, o dečkih vem dovolj.
Vse mi pomeni. Ni moja mati, a včasih si razkošno dovolim verjeti, da sem njen otrok. Moja mati je v Fairbornu v državi Ohio, kjer skupaj z očetom čaka, da se vrnem domov in poročim dečka in postanem ženska. Verjame, da še ni prepozno. Fairborn je mesto polno dečkov in parkirnih ur in letalskih sil, a bolj kot to je mesto polno moje matere in predstavljam si, kako mu preti kot oblak radioaktivnega prahu. Če se vrnem, se bom vrnila k njej. Nisem odšla zaradi nje, nisem tukaj zaradi nje; ena od stvari, ki sem jih pustila za sabo je, kot vse druge sledi, ki jih puščamo, ko gremo iz kraja v kraj, iz rojstva v rojstvo, iz nastajanja v nastajanje. Le še ena drobtina je, še ena mati v dolgi vrsti mater, ki te pustijo, da greš in postaneš ženska, katera moraš postati. A k njim se vedno vračaš.
Tudi mesto, kjer živim sedaj, je polno dečkov in na poti sem sem šla skozi stotine mest in vsa so bila polna dečkov.
— Dečki, mi pravi, so nezanimivi, in ko odrastejo, postanejo možje in so še bolj nezanimivi.
Tudi to vem. Vidim, kako dečki preživljajo dneve, bodisi postavajo na ulici ali igrajo košarko ali se merijo v neskončnih, tečnih samogovorih in ni mi težko uganiti, o čem govorijo in do kod so sposobni priti, in vidim, kaj cel dan počnejo, a vseeno jih hočem.
Tistikrat, ko sem se pretvarjala, da je deček, je vedela kaj počnem, saj sem zaprla oči in nikoli ne zaprem oči in zamišljala sem si, da to dela deček, mehak jezik med mojimi stegni, in ko mi je prišlo, me je močno udarila.
— Nisem deček, je rekla, zapomni si to. Veš kdo sem in zapomni si, da te ljubim, in da te noben deček nikoli ne bi mogel ljubiti tako kot te jaz.
Verjetno ima prav. Le kateri deček bi me lahko ljubil z njeno spolzko pozornostjo; verjetno noben deček ne bi mogel doseči vsega, kar ona vsak dan, ki pride med naju, izpusti, vsega, kar je izgubila v njeni dolgi zgodovini ljubezni.
Včasih se izmuznem njenemu odsotnemu pogledu. — Kam greš, kaj boš tam počela, mi reče, in predana razkošnemu prepričanju, da sem otrok, ji odgovorim, Nikamor, nič. Čist, brezploden, strupen nesmisel najinih pogovorov ima v sebi več pomena kot ga lahko preneseva, skupaj ali narazen, in danes ga vlačim s sabo po ulicah, dolgo težo, ki mi sledi, ko iščem dečke.
Danes, si rečem, je odličen dan za izgubljanje stvari, ljubezni in nedolžnosti, utvar in pričakovanj; to je dan, v katerem bom hodila in hodila dokler ne najdem odličnega dečka.
Kjer živimo, na obrobju zahodne strani mesta, so ulice polne Portoričanov, moških, ki gledajo ženske. Pazljivo si ogledajo vsako žensko, ki gre mimo, pazljivo jo nosijo v očeh kot da so nekako odgovorni za njen obstoj na tisti ulici. Niti ena ženska ne uide dolgim uzdam njihovih pogledov.
O, pravijo, lej, lej, tssssssssssss. Vse ženske, ki so jih videli iti mimo in kuhati in česati njihove črne lase, so v njihovih očeh; vse ženske, ki so se jih dotaknili z rokami, in vse ženske, ki so jih poznali, živijo v njihovih očeh in sijejo ven iz teme. Njihove oči so narejene samo za gledanje žensk na ulici.
Kjer živimo, na križišču 83. zahodne in Amsterdamske ulice, so ščurki in podgane, a nič ni važno, dokler sva skupaj, rečeva drzno, hrepeneče. Nič ni važno, rečem in pohodim ščurka in nič ni važno, se strinja in z očmi sledi prihuljeni podgani, ki se plazi po dolgem hodniku proti mali sobi za smeti, ki je na nasprotni strani vhoda v naše stanovanje. Nekoč sem rekla skrbniku, da bi moral smeti nositi ven, na ulico, potem bi bilo v stavbi manj golazni. — Kaj je to golazen, je hotel vedeti. — Golazen, sem mu povedala, so podgane in ščurki in ogromni črni hrošči, ki praskajo po dnu školjke, ko ponoči odpreš luč. Golazen je ves nočni hrup, prasketanje, škrebet in cepet v temi. — Podgan ni, je rekel, mogoče kaka miš ali dve in mogoče boš kdaj pa kdaj videla jajčeca tvojih ščurkov, toda tu vzdržujem čistočo. Skupaj sva gledala, kako se nama na steni velik hrošč z rjavim oklepom skuša izmuzniti. Nihče se ni premaknil, da bi ga ubil, a ko se je ustavil in pomigal s tipalkama, je skrbnik s svojo veliko pestjo močno zamahnil proti steni. Hrošča ni niti pogledal, jaz pa nisem mogla odtrgati oči z njega, čisto sploščenega, kot bi ga z valjarjem pritisnil ob njegovo dlan. — Mogoče kak ščurek tu in tam, je rekel in ga frcnil na tla ne da bi ga pogledal, toda tu vzdržujem čistočo. Če bi imela kakega dedca pri hiši, je rekel in skušal pogledati mimo mene v stanovanje, ne bi imela toliko težav z golaznimi.
Pretvarjala sem se, da ne razumem, kam meri, in se umaknila v sobo. V New Yorku nadzor nad najemninami ne bo trajal večno, in ko ga ne bo več, se bodo vsi Portoričani morali preseliti v Bronx, midve pa si bova morali poiskati službe ali iti na ulico, toda dokler sva skupaj, dokler imava druga drugo. — Vedno bova imeli druga drugo, kajneda, reče, ko prižge cigareto in preverja, koliko jih je še ostalo v zavojčku.
— Da, vedno rečem in se sprašujem, če posluša ali je izgubljena v štetju cigaret. Vedno me boš imela, rečem. Razen če, pomislim, razen če me zapustiš, ali če odrastem v žensko, v katero moja mati še vedno verjame.
Danes je dan poln dečkov. Povsod so in vsakega posebej pogledam, dečke na motorjih, v avtomobilih, na kolesih, naslonjene ob zidove, tiste, ki so peš, da bi videla, kateri v tem mestu dečkov je moj.
Nisem tako mlada in ona ni tako stara, toda nadzor nad najemninami ne bo trajal večno in nekoč bom ženska. Noče, si pravim, nič več kot mene. Včasih si mislim, da je nekoč morala biti moja mati, zaradi tega, kako me ljubi, toda ko sem jo vprašala, če je bila kdaj moja mati, se je dotaknila mojih ozkih prsi in rekla, Bi tvoja mati storila to? in z jezikom je spolzela prek moje bradavičke in rekla, Ali to. Bi tvoja mati vedela, kaj hočeš, srce moje? Nisem tvoja mati, je rekla, ukradla sem te z žimnice v središču mesta, takoj za vogalom, kjer ležijo in ščijejo vsi pijanci in kličejo na pomoč in nihče ne posluša. Rešila sem te, reče, a se dobro spomnim poti do sem, avta polnega ljudi polnih droge, večina vsaj, in spomnim se, kako me je našla pred vhodom v porno kino na križišču 98. ulice in Broadwaya in me potegnila proč od pogledov kakih štiristo radovednih Portoričanov. — Mar tvoja mati ve, kje si? je rekla. Zasmejala sem se in rekla, Moja mati ve toliko, kot ji je treba in je rekla, Pridi z mano domov, hočem da nekoga spoznaš. Ko me je pripeljala domov, je velikemu dedcu, ki je ležal na kavču in gledal televizijo rekla, Tito, to je Mila princesa in Tito je dvignil težko glavo s konca kavča in rekel, Princesa pa taka.
Tita nisem imela ravno v čislih in nikoli mu ni pustila, da bi se me dotaknil, čeprav je naše stanovanje v resnici ena sama soba in je trpel od želje po meni. Ponoči, potem ko sta se dala dol tolikokrat, kot se sploh da, so jo male mačje nožice prinesle k meni in zašepetala mi je na uho, Srce moje, ti si moja edina. Ko je Tito že grgral in smrčal v noč, sva se imeli vsaj dvakrat več kot onadva, in zavzdihnila je in rekla, Malo srce moje, ti si edina, ki sem jo vedno želela, tudi če so me ljubili vsi tisti dečki in dekline, sem vedno iskala tebe, vedno hotela tebe.
Take besede me ubijejo, take besede so me osvojile, poleg dejstva, da me je vzela k sebi z neizprosnih ulic polnih dečkov in taksistov in policajev in kamorkoli sem pogledala, so se neizprosne oči nedolžnosti obračale za mano.
Prvo noč z njo sem čutita, da se je moja mati vrnila, se stisnila v klobčič v meni in me rojevala, da sem iz nje prišla v natančno isti sekundi kot sem se pomaknila najbližje v njeno sredico.
Dolg avto zapelje ob pločnik in sklonim se, da bi videla, če so v njem dečki. Polno jih je in tako rečem
— Ej, se lahko zapeljem z vami?
— Ej, rečejo, ej, mlada dama se hoče peljat. Kam, vprašajo.
— Oh, rečem, kamorkoli.
Pogledam, v katero smer so namenjeni; — Ven iz mesta, rečem, in vrata se odprejo na stežaj in zdrsim noter. Najstarejši ima verjetno šestnajst let in je pravkar dobil vozniško in vozi materin avto, velikega Buicka, ali Chevroleja ali Monte Carloja, avto za matere. Vsak deček je drugačen, vendar so si natančno podobni na način, kot so si podobni dečki, in takoj najdem tistega, ki ga hočem. On je tisti, ki me ne pogleda, in najstarejši je, samo nekaj let mlajši od mene in v avtu njegove matere smo.
— Kaj ko bi šli žurat, rečejo, vemo za dober žur na tem koncu.
— Bomo videli, rečem, samo peljimo se ven iz mesta in bo.
Včasih se zbudim in jo vidim, kako na svojih tankih kolenih sloni ob steni, ki se lušči, tako da se vidi groba opeka pod ometom. Sanjam, da moli, da bi me obdržala, toda bojim se, da moli za nekaj drugega, za začetek ali konec ali nekaj, za kar ne vem. Nekoč je prišla v posteljo in obraz položila k mojim prsim in čutila sem odtis opeke na nežni koži njenega čela.
Sama ni ravno verna, vseeno pa stanovanje smetijo ostanki svetnikov – svete relikvije te ali one sorte; pramen las sina božjega Kristusa, delček Pavlovega nohta, kos blaga z devičinega ogrinjala. To so Titovi ostanki, zbira svete relikvije tako kot nekateri ljudje zbirajo kovance za srečo ali škatlice od vžigalic, kot neke vrste varovalo proti neki neizrekljivi slutnji nesreče. A tu, kjer živimo, v tem malem stanovanju, so samo smeti, zato sem ji nekoč predlagala, da jih vrževa. Pobrala je šop suhe trave iz vrta Getsemani in rekla, Mislim, da niso najine, da bi jih midve metali iz hiše. Tito jih je našel, in če jih odvrževa, kdo ve, kaj se mu lahko zgodi. Hočem reči, da mogoče delujejo, je rekla, mislim, da skeptičnost prav glede vsega duhovno ni najbolj varčna reč.
Ko je Tito odšel in relikvije zamenjal za neko novo upanje, je bila dan ali dva depresivna, a je rekla, da je tako najbolje za vse, posebej za naju, edino resničnost, katero sta najini življenji dojemali. Tito je rekel, da ima počasi dovolj lezbijk, ki ves čas sanjarita druga o drugi, a mislim, da je bil le jezen, ker mu ni pustila, da bi se me dotaknil. Zato sem prišla v to mesto, da bi se me dotikal nekdo kot Tito, nekdo, komur dotik predstavlja vso resničnost bivanja, nekdo, ki se ne ljubi v kleteh in potem misli, da te mora zato poročiti, nekdo, ki se da dol in ne misli na veličastnost ljubezni. Tega ni hotela. Če se me kdaj dotakne, je rekla, me bo poslala nazaj na 98. ulico pred porno kino in pustila Portoričanom, da iz mene naredijo pretlačen fižol, kar pa se tiče Tita, se lahko vrne k Rosi, njegovi ženi v Queensu in se vrne v službo pretovarjat časopise za Daily News in se vsak dan vozi s podzemno in potem gre domov in posluša Roso, kako se cele noči pogovarja po telefonu, namesto, da bi visel na vogalu ulice in igral karte z možmi pred šolskim igriščem. Ker, je rekla, ker ona plačuje najemnino in dokler bo v New Yorku še veljal nadzor nad najemninami, jo bo tudi plačevala in lahko bo živela sama čisto srečno in zadovoljno dokler ne bo našla primernega sostanovalca; takega, je rekla in prst naperila v Titovo satenasto srajco, ki plačuje najemnino.
Tako se je Tito začel držati zase in naju obe naredil bolni od njegovega hotenja, in ko je končno nehala spati z njim v postelji in se mi pridružila na žimnici na tleh, je tudi Tito uvidel, da se bo moral prav kmalu sam preseliti tja. Da bi se temu izognil, je nekega dne rekel, da je v tej bajti boljkone peto kolo, hm, in da je našel prijazno portoriško družino, ki potrebuje dedca pri hiši, in si je rekel, da se bržkone lahko tja kar preseli. A mislim, da je bil to samo izgovor, saj se je lepega dne, ko je šla po cigarete, dvignil s kavča in stran od televizije in mi rekel, Veš, prej je bila poročena, veš.
— Vem, sem rekla, vse vem. Najemnino plačuje z izplačili, ki še vedno prihajajo od njenega zakona in o tem vem vse in Tito mi ni povedal ničesar, kar ne bi že vedela, zato sem se spet ozrla v revijo, ki sem jo brala, in čakala, da se vrne k televiziji.
Še naprej me je gledal, zato sem vstala in pogledala skozi okno, da bi videla, če se vrača, in če ima tudi zame kaj.
— Kar hočem reči, je rekel, kar ti hočem dopovedati je, da nisi edina, ne ti. Tudi jaz sem bil nekoč edini, tisti, ki ga je iskala vsa ta leta; jaz sem bil edini pred tabo in ti si samo edina pred nekom drugim.
Videla sem jo, kako je zavila krog vogala 83. ulice in Broadwaya, in videla sem, da ima nekaj v vrečki, krofe ali kaj drugega zame. Nič nisem rekla, le gledala sem skozi okno in štela korake do naše stavbe. Malce se je opotekala in se nagibala k steni in uganila sem, da je morala v baru, kjer vedno kupuje cigarete, zvrniti nekaj kozarcev. Ko sem slišala njen ključ, ki se obrača v vhodnih vratih, sem šla k vratom stanovanja, da jih zanjo odprem, in Tito me je zgrabil za roko in rekel, Poslušaj, samo poslušaj. Nihče ni nikoli edini za nikogar, ne imej se za norca.
Odtegnila sem se in ji odprla vrata in prišla je, mrzle kože in mokra in položila sem obraz v njene lase in vdihnila vonj gina, cigaret in ves smisel mojega življenja.
Dan zatem je Tito odšel, a ni šel daleč, ker ga vidim, kako visi na vogalu. Zdaj so vse ženske, ki jih je poznal, v njegovih očeh, toda večinoma je tam ona, in ko me pogleda, je ne prenesem, izgubljene v tisti temi. Vsakič, ko grem mimo, rečem
— O, Tiiiiiiiito, lej, lej, a? in vsi njegovi prijatelji se zarežijo, medtem ko se Tito dela, da je to nekaj, kar je načrtoval sam, kot da mi je to opazko on položil v usta.
Sklepam, da bo nekega dne Tito uporabil ključ, ki ga je pozabil vrniti, in se pritihotapil k meni in me prekril s svojo pojemajočo željo, ugašajočim obžalovanjem in razočaranji in ona bo šla dalje, stran od mene; a nadzor nad najemninami v New Yorku ne bo trajal večno in ne morem misliti na začetke in konce, za katere moli.
Dečki v avtomobilu slonijo drug na drugem in se režijo in trzajo kot mučen mrčes in izmenjujejo poglede, za katere mislijo, da so preveč prefinjeni, da bi jih razumela, a sem prišla predaleč iskat preveč, da bi hotela kaj zamuditi. Prehitro brzimo ob Riversidu in v trenutku se lepe soseske spremenijo v slume polne žensk na oknih in barvitih oblačil na požarnih stopnicah in salsa lega prek gostega mestnega zraku kot svojstvena plast zraku. Tako kot črički, ki cvrčijo v poletnih nočeh Ohia, določa pogoje za vse.
— Tako, mi reče eden od njih, kam greš potem.
— No, rečem, no. Mislila sem, da bi šla v botanični vrt v Bronx. Botanični vrt v Bronxu res ni kraj, kamor bi hotela iti, a zdi se mi pomembno ohraniti, saj v njihovih očeh, nekakšno utvaro cilja. Če bi bila bolj prepričana vase, bi predlagala, da s trajektom gremo na Staten Island in se damo dol v parku. Potem bi lahko mislila nanjo. Ko sva šli na Staten Island, je bilo hladno in sivo in vetrovno; prišli sva tja in ugotovili, da tam ni ničesar, kar bi hoteli videti, da biti na Staten Islandu ni nič kaj drugače kot je biti v New Yorku. — Ali kjerkoli drugod, je rekla in z ulice gledala v ozek prehod zapuščenih trgovin z oblačili in zavarovalniških pisarn. Nedelja je bila in vse je bilo tesno zaprto in nikogar ni bilo na ulici. Končno sva našli kavarno blizu postaje, kjer sva pili kokakolo in kavo in kadila je cigarete, medtem ko sva čakali, da pride trajekt.
Lezbači, je mož za blagajno rekel drugemu, ki je sedel ob pultu in jedel krof. Kaj hočeš stavit, da sta lezbači.
Možakar s krofom se je obrnil, si naju ogledal in rekel
— Nista bogvekaj, ni ju škoda.
Nasmehnila se je in za trenutek podržala dlan ob mojem licu; dim cigarete, ki jo je držala, se je dvignil prek mojih oči v moje lase.
— Kak trenutek, je rekla, ne gre ga pozabiti.
Nazaj grede sem gledala, kako je veter izbičal z njenega obraza vse poteze, ki jih poznam, in ko sem ujela pogled nekih dečkov na trajektu, je rekla, ne gledaš vame, ne da bi oči premaknila iz betonskih naborkov ob dnu ogrinjala Kipa svobode na najini levi strani. Kar počneš, je tvoja stvar, a ne pričakuj, da te bom ljubila večno, če boš počela take reči. Nisem, je rekla in me pogledala naravnost v obraz, tvoja mati, veš. Vse kar sem, je tvoja ljubimka in nič ni večno.
Ko sva prišli s trajekta, sem rekla, ne pričakujem, da me boš ljubila večno in rekla je, da spim z vsemi in iščem prepir, in ko je šla proti postaji podzemne, je prižgala cigareto. Gledala sem jo, ko je hodila, in zazdelo se mi je, da jo prvič vidim v hrbet, ko me zapušča in za sabo pušča dolgo struno modrega dima.
Z dečki se nekaj dogaja, nekaj se je spremenilo na njihovih obrazih, način, kako držijo cigarete, kako se suvajo s komolci. Ko luči pojenjajo, se nekaj spremeni in eden od njih mi reče
— Tu blizu imamo svoj klub, hočeš z nami?
— Kakšen klub, vprašam, kaj delate tam?
— Pijemo viski, rečejo, in se zadevamo in gledamo televizijo.
Moj deček, tisti, ki sem ga izbrala iz celega mesta dečkov, strmi skozi okno, žveči zobotrebec, ki ga ima zataknjenega nekje globoko v čeljusti in s prstom povleče prek spolzke plastike volana. Ker me noče nič vprašati, sklepam, da hoče, da pridem.
To, da greš v njihov klub, je najbrž način kako prideš v sredino dečkov. Dečki so tolpna bitja in vedno ustanavljajo klube; kot da si ne morejo pomagati. To je edini zakon narave, ki sem ga opazila v svoji omejeni izpostavljenosti svetu, in ki se ponavlja s preprosto, brezumno doslednostjo: kjer so dečki, tam so klubi, in kjerkoli je klub, je gotovo poln dečkov, ki iščejo zabavo, za katero zadostuje, da si deček.
— Lahko grem zraven? vprašam. To ji lahko prinesem, cigarete in klub dečkov; to, da sem bila v središču dečkov in sem se vrnila kot ženska in šla spet k njej, jo bo pridržalo za vedno.
— No, rečejo in se posmehnejo in zarežijo in se praskajo, No, najprej je na vrsti krst.
Najstarejši od dečkov je mlajši od mene in kljub temu, kot dečki povsod, mislijo, da ne vem niti približno toliko kot oni, kot da to, da sem ženska izključi mojo dojemljivost. Mislijo, da govorijo jezik, ki ga lahko razumejo samo dečki, a razumevanje njihovega jezika je ključno za moj uspeh in tako rečem, ne bom fukala z vsemi, niti posamič niti skupaj.
Moj deček se ozre k meni in si dovoli hladen nasmešek in zoprno mi je, da me zdaj bolj upošteva samo zato, ker poznam jezik, ki se ga lahko nauči vsak idiot.
Med nama ni malih trenutkov; sploh ne govoriva ali pa govoriva vse. Ko sva skupaj, računom za ogrevanje, zobni pasti in večerji in vsem vsakdanjostim življenja ni dano govoriti.
Zavedam se, da tako napetost ni mogoče ohraniti za dolgo, in da vsaka mala odsotnost v najinih dneh označi enega najinih koncev. Govori mi, da je nikoli ne smem zapustiti, a vem, da me bo lepega dne pustila s polno pestjo denarja za najemnino, ki bo trajal vse dokler jih v New Yorku še nadzorujejo, in videla jo bom hoditi po ulicah, videla v naročju drugega, in včasih, ko ponoči puha obroče dima proti mojim prsim, ji rečem, ne zapusti me, nikoli nikoli nikoli me ne pusti.
— Življenje, mi reče, je dolgo poslavljanje. Ne imej se za norca, pravi, norica, in se smeji. Sploh pa si moje malo srce in kako naj te kdaj zapustim in kako bi lahko zapustila tole – nežen dotik kože – in tole in tole.
Ve, da me to vsakič ubije.
Njihov klub je umazan in nepospravljen in povsod so žimnice in prazne steklenice in mcdonaldsove vrečke in v tej zmešnjavi cepeta več ščurkov kot sem mislila, da jih lahko živi v enem prostoru, več ščurkov kot je v tem mestu dečkov, več ščurkov kot je na svetu trenutkov ljubezni.
Dečki pomembno vstopajo: to je njihov klub, so mestni dečki iz New Yorka in zadevajo se in imajo klub in gledam, kako se razkropijo na stole in žimnice in prižgejo televizor. Stojim v vratih in nagnem se, da bi ujela konec jopiča, ki ga nosi moj deček. Obrne se in rečem
— Kaj ko bi šla na zrak?
— Daj, da se najprej zadenem, reče in gre do stola in se usede in izvleče svoj pribor in skuha svojo dozo in si zaveže roko in porabi dobri dve minuti za iskanje vene, ki se bo nabreknila.
Povsod po dlaneh in rokah in verjetno nogah in stopalih in trebuhu so znaki propadanja kot bi bilo njegovo telo ustvarjeno za en sam namen in je porabil dejaven del življenja za dosledno uničevanje dobrih mest za fiks.
Gledam ga medtem ko drugi dečki pripravljajo svoj hors ali zvijajo svojo travo ali jejo svoje tablete in tudi meni ponudi; rečem ne, raje bi imela trezno glavo in kaj ko bi šla na zrak.
Nočem, da zaspi preden se je karkoli sploh zgodilo, a moja izkušnja z džankiji je že taka, da se umaknejo iz vsake situacije preden je sploh postala situacija.
— Greva z avtom, reče.
Ti si moje srce, reče, in če me zapustiš, se boš celo življenje vračala k meni. Z jezikom in besedami in tihimi gibi dlani prek moje kože je zarisala meje mojega življenja in moje ljubezni. To je ljubezen, ki me je ustvarila in me vsebuje, in če bi jo zapustila, bi bila osamljena in raje kot to bi spala na ulici z njeno roko večno med mojimi nogami.
V avtu dečkova dlan zdrsi med moje noge in potem jo spet položi na volan. Hlad v zraku, prazne ulice in pozno je. Vsaka sekunda me vodi dlje v noč, dlje od nje; vsaka sekunda me vodi domov. Peljeva se do parka Inwood in preplezava ograjo, tako da sva le par korakov stran od reke Hudson.
— Nič ni podobno Ohiu, mu rečem in prižge cigareto in reče
— Kje je Ohio?
— Ne hodiš v šolo? ga vprašam; nimate zemljepisa?
— Vem vse, kar moram vedeti, reče, in seže k meni, da bo odpel gumbe na moji srajci. Z džankiji je tako, da vedo, da nimajo dosti časa, in z dečki je tako, da vedo, kako ga ne zapraviš.
— Kako romantično, rečem, ko s prsti kot kos ledu trči ob moji bradavici; prideš večkrat sem?
Pri tem dečku mi je všeč, da ga vtakne naravnost noter. Vtakne ga kot bi to počel ves čas, kot da mu ga sicer ni treba voditi skozi prste ali grobe ustnice njegovih prijateljev; samo noter ga vtakne in pride mu kot mokro milo ustreli iz pesti in to sem hotela. To sem hotela in čez njegova ramena gledam Hudson, kako teče; to sem hotela, a vse, na kar lahko mislim, sva midve; to sem hotela, a vse kar lahko vidim, je njen obraz, ki pluje z reko, njene oči kot kaplje mesečine ujete v vodi.
Kar mislim, da je res, to ni več pomembno; kar mislim, da je narobe, to ni več pomembno. Kar sploh mislim, ni več pomembno, samo ona je; kot podoba poveznjena prek mojega uma prekrije vsako misel, ki jo imam. Sedi ob oknu in gleda na 83. zahodno ulico kot bi nekaj čakala, čakala, da se konča nadzor nad najemninami, ali čakala, da se začne kaj drugega. Sedi ob oknu in čaka na nekaj in skozi prste vleče dolgo nit. V soju luči v oknu vidim vsako kost v njeni dlani; bele in izpostavljene ustvarijo nežen vzorec, ki ponikne v meso in kost njenega zapestja.
— Nikoli se ne spremeni, ji rečem, nikoli nikoli se ne spremeni.
Nasmehne se in pusti, da tanka nit visi z njenega zapestja.
— Nič nikoli ne ostane isto, reče. Dovolj si stara, da bi to vedela, kajneda, srce moje? Stalnost, reče, ni nič drugega kot želja, da bi stvari ostale iste.
Vem.
— Življenje je težko, reče deček. Kaj bom z njim počel? Cele dneve visim naokrog ali se vozim z materinim avtom. Življenje je tako težko. Zame bo v tem mestu vedno vse isto; pojedlo me bo in me izpljunilo in vseeno bi bilo, če nikoli ne bi živel. Zasanjano gleda prek reke.
— Hotela sem dečka, rečem, ne pesnika.
— Nisem noben pesnik, reče. Samo džanki sem in ti nisi nič drugega kot kurba. Lahko se spraviš domov.
Nič ne rečem in gledam Hudson, kako teče mimo.
— Oprosti, reče. Pa kaj. Sem pač džanki in ti si kurba, pa kaj. Nič se nikoli ne spremeni. Poleg tega, ker sem pri telovadbi najhitrejši, moj oče hoče, da bi postal tekaška zvezda. To pravi.
— No, sliši se obetavno, rečem, čeprav že vidim trenerjevega tiča, ki pritiska na njegovo vrečasto trenirko, ko gleda mojega dečka in mu predlaga trening po koncu pouka. Zakaj ne greš v to?
— Moral bi pustiti kajenje, reče, in hors.
Skupaj gledava Hudson, kako se vali mimo in končno reče
— Skrajni čas je, da vrnem materin avto domov.
— To je to? ga vprašam.
— Kaj si drugega pričakovala? reče. Samo džanki sem. V dveh letih se mi verjetno niti dvignil ne bo več.
— Glej, rečem, ko vstopim in grem tja, kjer ob oknu sedi. Glej, zaznamovana ženska sem. Med mojimi nogami je kri in ni tvoja.
Pogleda me, potem vrne pogled k tistemu, kar je počela preden sem prišla, puha obroče dima, ki se sploščijo ob umazanem oknu.
— Si mi prinesla cigarete, reče in svojo ugasne v pepelniku, ki leži na okenski polici.
— Zaznamovana ženska, rečem. Ne vidiš krvi?
— Ničesar ne vidim, reče, in ne bom pogledala, dokler ne prižgem cigarete. Dam ji zavojček, ki sem ga ji kupila. Celo takrat, ko sem postajala ženska, sem se spomnila na njeno zadovoljstvo. Prižge in vdihne dim in ga potem počasi izdihne skozi nos in usta obenem. Ve, da me to ubije.
— Ne vidiš? vprašam.
— Ničesar ne vidim, reče, in ne razumem, zakaj si morala to storiti.
Vstane in reče, zdaj grem spat. Cel dan in celo noč sem bila pokonci in utrujena sem in hočem zaspati preden se dvigne sonce.
— Zaznamovana ženska sem, rečem, ko ležim ob njej, ne čutiš?
— Ničesar ne čutim, reče, a me prime in skupaj potrpežljivo čakava svetlobo. Vse mi pomeni. V otrplem jutru preden na naju pade poln sij mestne svetlobe, se obrnem k njenemu obrazu, polnemu senc.
— Zdaj sem zaznamovana ženska, rečem, sem.
— Tiho, reče in nežno položi dlan prek mojih ust, potem jo prek mojega grla vodi na vzpetino mojih prsi. Tega nihče v mestu ne opazi, ko to naredi, se nikjer nič ne spremeni.
— Tiho, reče. Tesno pritisne dlan ob moje srce in primakne obraz k mojemu in me vzame s sabo v osirotel obrat noči. Tukaj se vsi trenutki ustavijo, prvi in zadnji je, in edino meso je njeno, edini dotik je v njeni dlani. Ničesar drugega ni in skupaj se zasučeva pod trepetom lune in ječanjem zvezd in vse je, kar bom kdaj postala, in skupaj postaneva vsak spomin, ki je bil kdaj poznan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar