Strani

5. mar. 2006

Prilika o glasu

ali Kako je neka učiteljica letos praznovala mednarodni dan žena

Prišli so ravno 8. marca – na mednarodni dan žena. S povešenimi nageljni pripetimi na prsi so prišli in rekli, da je bilo njeno ravnanje nedopustno. Matere deklice brez posluha ni videla, le njen podpis je ob petindvajsetih drugih podpisih kričal v njen obraz z zahtevo za odpust. Prijelo jo je, da bi v odgovor kričala tudi sama, a je v zadrgnjenem grlu čutila samo vse večji nagelj, ki jo je dušil in utišal.


Pogovarjala sem se z učiteljico glasbenega pouka, ki je po pouku na osnovni šoli vodila tudi otroški pevski zbor. V zboru so prevladovale deklice. Rekla je, da ni težko opaziti, kako so nekatera dekleta k zboru prisiljena hoditi zaradi ambicioznosti njihovih očetov in mater. Poleg zborovskega petja, ki dandanes ni ravno popularna prostočasna dejavnost, morajo hoditi tudi v glasbeno šolo in h gledališkemu krožku. Tiste, ki res nimajo sreče, vse ostale popoldneve pišejo domače naloge in zrejo skozi okno pri dobesedno podaljšanem bivanju. Mislila sem na deklico, ki pisalo in trikotnik pospravi v puščico šele takrat, ko njena mama zaključi delo. Materin delovni dan sicer traja osem ur, a se neredko zgodi, da v pisarni ostane dlje časa. Ko se pozimi vračata domov, je že temno in naslednje jutro vstaneta pred zoro. Stanovanje zapustita skupaj, mala ima za vsak slučaj okrog vratu obešene ključe in v šolski torbi ima prenosni telefon, a premajhna je, da bi hodila po mestu in v stanovanje prihajala sama in tako je pri desetih letih že navajena na delavsko življenje njene mame samohranilke. Nič ne reče. Hodi k pevskemu zboru in k gledališčnikom in pri podaljšanem bivanju zre v grmičevje pod oknom, ki z letnimi časi spreminja barvo in obliko in, tako si misli, gotovo tudi zven.

Ve, da nima posluha. Ko z drugimi dekleti stoji na rdečih tapeciranih stopničkah v glasbeni učilnici in z očmi spremlja melodijo, ki jo po zraku riše zborovodja, se trudi, da bi jo ujela in se zlila v eno z drugimi glasovi. Njen glas je nizek in večinoma drži en sam ton ali dva, da sošolke, ki zmorejo višje, nadenj lahko naslonijo svoje žvrgolenje. Bilo bi ji lažje, če bi si lahko zatisnila ušesa in odmislila njihovo vsiljivo spevno melodijo, a potem ne bi slišala punc, ki se z enako težavo borijo in s pogledi bodrijo poleg nje. Odpira usta in iz zlogov sestavlja besede, a poje potiho. Ne samo, da je njen glas bolj nizek od ostalih, huje je, da venomer sili po svoje in moti ubranost. Zborovodja nič ne reče. Deklico vaje vsakič povsem izmučijo. Včasih v mislih ali zares naglas zakriči – to pomaga.

Njena učiteljica in zborovodja je ostala brez službe. Nadomeščala je nosečo učiteljico. Ravnateljica je nadomestno učiteljico prosila naj odide preden je stalno zaposlena gospa rodila. Starši so s peticijo zahtevali njen odhod. Ne morem si misliti, kaj bi bil razlog, saj imam vtis, da je odgovorna, razumevajoča, morda tudi nekoliko stroga učiteljica, ki pravi, da se najbolje počuti ob glasbi, z otroki. »Učila sem jih peti napačne pesmi,« zavzdihne in prižge novo cigareto. Deklice je učila peti partizanske pesmi in starši so protestirali rekoč, da v demokratičnih časih ne sme širiti komunistične propagande, saj so ti časi za vedno minili. »Desetletni otroci ne vejo za komunizem. Morda vedo za bivšo Jugoslavijo, od nekod jim je znana zaprašena retorika o bratstvu in enotnosti, a nanjo ne mislijo, spomnili se je bodo kasneje, samo nekateri, tisti, ki se bodo naenkrat zavedli, da ne poznajo lastne zgodovine. Redki,« reče odstavljena učiteljica. Z glasom, ki ne skriva sarkazma, jo vprašam, zakaj je otroke sploh učila partizanske pesmi, ko pa imamo Janeza Bitenca in toliko lepih ljudskih pesmi. Nasmehne se in pove, da je otroke naučila samo pesem Kovači smo, za več niti ni bilo časa. Deklicam je bil všeč enostaven in udaren ritem koračnice, všeč jim je bila melodija in hitro so si zapomnile besedilo. Niso ga v celoti razumele. »In iskra svetla izpod kladiva prižgala bo svobode luč – z nikomer se niso pogovarjale o tem, kaj pomeni beseda svoboda, ne vejo, kaj natančno ima kladivo opraviti z iskrami in kaj kladivo s kovačem,« se nasmehne učiteljica.

Predstavljam si zborovodjo, kako grize spodnjo ustnico in razmišlja, kako naj dekletom razloži verz. Odloči se in reče dekletom, da bo takoj nazaj. Njeni koraki odmevajo po dolgem šolskem hodniku in stopnicah, ki vodijo k hišnikovi čumnati. Prosi ga za kladivo in železno palico ter se vrne v razred. Pogled na njeno sloko postavo v črno-rdečem kostimu je nenavaden in med deklicami završi, ko vidijo tako moško orodje v njenih rokah. Obkrožijo jo in med šepetom in smehom ji dve učenki pridržita konce železne palice. Učiteljica zamahne s kladivom in dekleta odskočijo, ko se težka klada odbije od železa. »Nič se ni iskrilo,« pravi učiteljica, »udarila sem premalo ali pa je bilo kladivo enostavno premajhno.« A dekleta so razumela in všeč jim je bila tako praktična razlaga. »Dobre vaje smo imele, sprostile so se in pozabile, da so pri zboru zaradi staršev in njihovih ambicij – ali razočaranj,« reče učiteljica in potem obmolkne ob misli na starše. Misli na mamo deklice brez posluha, ki je teden dni po vajah s pesmijo Kovači smo romala od razredničarke do ravnateljice in drugih ogorčenih staršev, da bi s skupnimi močmi izbrisali spomin na lastno preteklost. Čudila se je in čakala, da jo plaz demokratičnega besa, morda celo sovraštva, doseže in pokoplje pod sabo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar