Just released! The book also features my text on "new feminism" of the 1980s in Ljubljana.
The Long 1980s. Constellations of Art, Politics and Identity speculates on the significance of the 1980s for
arts and society today. Central to the book is the thesis that the 1980s
brought a fundamental reorientation in the relationship between the
civil society and the state—or governments and their publics—with the
effects of this shift coming to shape our contemporary condition. Art
and culture played a central role in responding, to pre-empting or
articulating these changes.
While the decade recedes into the
past, its influence in terms of establishing the logic of globalization
is still very present. This globalization produced greater inequality
and mixed economic results, yet it also permitted new regional cultural
and activist networks to emerge and intimated the possibility of a new
‘global’ or ‘transnational’ culture. Looking back at texts and artworks
produced at the time will help to understand how this pivotal decade
shaped the imaginative landscape of the 21st century. By telling diverse
microhistories, a plurality of positions can be juxtaposed that allow a
comparison between very different geopolitical situations in Europe and
beyond.
Addressed themes:
1. No Alternative? (on
neoliberalism, counter cultures, alternative forms of organization,
1980s activism and art); 2. Know Your Rights (how civil liberties
shifted, on the upcoming planetary consciousness and new ecologies); 3.
Processes of Identification (gender, sexuality, race, and new
nationalisms); 4. New Order (considering 1989 from a series of new
perspectives, not just the East-West binary).
Introduction (PDF).
Editors: Natasa Petresin Bachelez, Nick Aikens, Beatriz Herraez, Teresa Grandas Sagarra and Nav Haq, and co-editors Adela Zeleznik and Merve Elveren
Contributors: Nick Aikens, Henry Andersen, Zdenka Badovinac, Barış Gençer Baykan, Cristina Cámara Bello, Hakim Bey, Manuel Borja-Villel, Rosi Braidotti, Boris Buden, Jesús Carrillo, Bojana Cvejić, Luc Deleu, Ayşe Düzkan, Diedrich Diederichsen, Nazım Hikmet Richard Dikbaş, Corinne Diserens, Merve Elveren, Charles Esche, Marcelo Expósito, Božidar Flajšman, Annie Fletcher, Diana Franssen, June Givanni, Lisa Godson, Teresa Grandas, Nav Haq, Beatriz Herráez, Lubaina Himid, Lola Hinojosa, Antony Hudek, Tea Hvala, Gal Kirn, Neža Kogovšek Šalamon, Anders Kreuger, Elisabeth Lebovici, Rogelio López Cuenca, Geert Lovink, Amna Malik, Pablo Martínez, Lourdes Méndez, Aleš Mendiževec, Ana Mizerit, Alexei Monroe, Meriç Öner, Nataša Petrešin-Bachelez, Bojana Piškur, Marta Popivoda, Carlos Prieto del Campo, Pedro G. Romero, Rafael Sánchez Ferlosio, Igor Španjol, Chris Straetling, Erman Ata Uncu, Jelena Vesić, Mar Villaespesa, Vladimir Jerić Vlidi, Ana Vujanović.
Strani
▼
4. maj 2018
Predavanje "Varnejši prostori med feministično teorijo in prakso", 22. maj 2018
Tea Hvala
Varnejši prostori med feministično teorijo in prakso
Z izrazom varni prostori za ženske je feminizem drugega vala označil strategijo od države in moških ločenega druženja in (so)delovanja žensk v samoorganiziranih javnih prostorih. A strategija je starejša od feminizma in starejša od kapitalizma; v srednjem veku so se ženske zbirale na gmajnah in tržnicah, kjer so si dialoško izoblikovale svoj pogled na dogajanje v skupnosti, ki se je razlikoval od pogleda moških.
Danes koncept varnejših prostorov najpogosteje udejanjajo feministične in LGBT skupine, kot tehniko ograjevanja od pritiskov kapitala in zahtev po asimilaciji pa jih pod različnimi imeni (zaščiteni prostori, prostori za zatirane, kontrajavnosti, opozicionalni prostori, avtonomni prostori) srečamo v anarhističnih in drugih skupnostih, ki težijo k avtonomiji. Med varnejše prostore spadajo tudi ločena kopališča in savne za ženske, vse naštete, tudi na videz apolitične pobude, pa se soočajo z nerazumevanjem širše javnosti. Ta jim očita »separatizem«, »boječnost«, »omejevanje svobode govora« in celo »diskriminacijo moških«. A medtem ko feministična teorija tovrstne ugovore zlahka zavrne, se je pred težjo nalogo znašla ob vdiranju neoliberalne retorike v samo prakso ločenega delovanja.
Kako nanjo vpliva psihologiziranje političnih razlik in individualiziranje strukturne izključenosti? In kako v dobi »nove brutalnosti«, ko zahodne države v imenu »nacionalne varnosti« ustrahujejo svoje državljane s »teroristi«, ob tem pa z najsodobnejšim orožjem tolčejo po izmišljenih sovražnikih, zagovarjati koncept varnejših prostorov za zatirane, če slednji s pristajanjem na neoliberalno retoriko sami mistificirajo nasilni izvor družbene nepravičnosti? O tem bo govora na primerih iz Jugoslavije, Slovenije, Nemčije in ZDA.
V torek, 22. maja 2018, ob 20.30 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.
FB dogodek.
Predavanje soorganizirata THL in Škratova čitalnica - KUD Anarhiv. Za vabilo se zahvaljujem Katji Čičigoj in Jasmini Založnik.
Varnejši prostori med feministično teorijo in prakso
Z izrazom varni prostori za ženske je feminizem drugega vala označil strategijo od države in moških ločenega druženja in (so)delovanja žensk v samoorganiziranih javnih prostorih. A strategija je starejša od feminizma in starejša od kapitalizma; v srednjem veku so se ženske zbirale na gmajnah in tržnicah, kjer so si dialoško izoblikovale svoj pogled na dogajanje v skupnosti, ki se je razlikoval od pogleda moških.
Danes koncept varnejših prostorov najpogosteje udejanjajo feministične in LGBT skupine, kot tehniko ograjevanja od pritiskov kapitala in zahtev po asimilaciji pa jih pod različnimi imeni (zaščiteni prostori, prostori za zatirane, kontrajavnosti, opozicionalni prostori, avtonomni prostori) srečamo v anarhističnih in drugih skupnostih, ki težijo k avtonomiji. Med varnejše prostore spadajo tudi ločena kopališča in savne za ženske, vse naštete, tudi na videz apolitične pobude, pa se soočajo z nerazumevanjem širše javnosti. Ta jim očita »separatizem«, »boječnost«, »omejevanje svobode govora« in celo »diskriminacijo moških«. A medtem ko feministična teorija tovrstne ugovore zlahka zavrne, se je pred težjo nalogo znašla ob vdiranju neoliberalne retorike v samo prakso ločenega delovanja.
Kako nanjo vpliva psihologiziranje političnih razlik in individualiziranje strukturne izključenosti? In kako v dobi »nove brutalnosti«, ko zahodne države v imenu »nacionalne varnosti« ustrahujejo svoje državljane s »teroristi«, ob tem pa z najsodobnejšim orožjem tolčejo po izmišljenih sovražnikih, zagovarjati koncept varnejših prostorov za zatirane, če slednji s pristajanjem na neoliberalno retoriko sami mistificirajo nasilni izvor družbene nepravičnosti? O tem bo govora na primerih iz Jugoslavije, Slovenije, Nemčije in ZDA.
V torek, 22. maja 2018, ob 20.30 v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.
FB dogodek.
Predavanje soorganizirata THL in Škratova čitalnica - KUD Anarhiv. Za vabilo se zahvaljujem Katji Čičigoj in Jasmini Založnik.