Društvo Mesto žensk v sodelovanju z Oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravlja cikel dogodkov, namenjenih študentkam_om in širši javnosti. Sodelovanje želi vzpodbuditi izmenjavo znanj, metodologij, pristopov in orodij raziskovalnega dela na dveh različnih poljih - v umetnosti in v znanosti, ter razpreti vprašanje odnosov do raziskovalnega subjekta. Potekalo bo v obliki predavanj, pogovorov, intervencij in delavnic.
Tea Hvala: Delo na spolu
Sreda, 25. maj ob 11.20 v predavalnici EIKA P4 (Zavetiška 5)
Prvo predavanje Tee Hvala z naslovom Delo na spolu izhaja iz njenega članka objavljenega v zborniku Performative Gestures Political Moves, ki je izšel leta 2014 kot nadaljevanje istoimenskega simpozija (v organizaciji Mesta žensk na ZRC SAZU, 2010) pri Red Athena University Press, založniškem projektu Centra za ženske študije Zagreb in transjugoslovanskih feminističnih akademkinj.
Tea Hvala bo v predavanju Delo na spolu razpravljala o burlesknih in kabaretskih predstavah, ki so nastale v Ljubljani med letoma 2011 in 2014: Cirkus Kabare, Fem TV, Rdeči kabaret, Cabaret Lounge Rouge, Tatovi podob in Somrak bleščečih sprevržencev. Osredotočila se bo na skupine performerjev, ki jih zaradi produkcijskega načina lahko umestimo bodisi v alternativni bodisi v neodvisni razred kulture. Izpostavila bo točke iz posameznih predstav, ki razkrivajo delo, potrebno za uprizarjanje specifičnih ženstvenosti in možatosti. Glavne značilnosti sodobnih ljubljanskih burlesk in kabaretov ter njihove možne vire inspiracije – tako zgodovinske kot kulturne – bo obravnavala v dialogu z novejšimi razpravami o »novi burleski« v ZDA in zahodni Evropi.
Predavanje bo uvedla sourednica zbornika dr. Katja Kobolt, ki bo predstavila izhodišča in vprašanja vezana na razumevanje procesa historizacije in njegovega ideološkega pozicioniranja. Le-ta bistveno prispevajo k refleksiji raziskovalnih pozicij in teoretskih premišljanj performativnosti, performansa, feminizma, historizacije oziroma njihovih političnih implikacij v in za "kontinentalno posocialistično" stanje.
Teja Reba: Delo iz ljubezni
Četrtek, 26.5 ob 11.20 v predavalnici EIKA P4 (Zavetiška 5)
Teja Reba bo v pogovoru predstavila raziskavo, ki je spremljala ustvarjanje predstave z istoimenskim naslovom in ki starševsko vlogo (in reproduktivno delo) problematizira predvsem z vidika sodobnih prekarnih delovnih pogojev umetniškega ustvarjanja, ki ukinjajo razliko med delom (družbenim) in zasebnostjo – to enačenje ni več stvar politične deklarativnosti, ampak nuja. Produkcija je zasedla celotno polje življenja, v prekarnih delovnih razmerah pa se produkcija in reprodukcija pomešata. Če je torej družinska sfera vključena v delo, se potemtakem tudi njeni proizvodi lahko družbeno, ekonomsko vrednotijo? Koliko je vreden otrok? Kolikšno ekonomsko vrednost ima rojevanje? In kolikšno ekonomsko vrednost proizvaja umetniško delo?
Predstavitev bo opremljena s primeri drugih umetniških del in odnosov, ki jih je avtorica z njimi vzpostavila med procesom ustvarjanja predstave.
20. maj 2016
17. maj 2016
Razstava ZINEZINE v sklopu sejma Blind Date
Znan je izbor fanzinov na razpisu ZineZine, ki prinaša izbor najaktualnejše domače zinovske produkcije, ki je nastala v zadnjih petih letih. Razstava bo potekala v sklopu sejma knjig umetnika in umetniških publikacij Blind Date.
Otvoritev razstave bo v četrtek, 19. 5. 2016 ob 18.00 uri v Centru in Galeriji P74 / KAPSULA, Trg Prekomorskih brigad 1, 1000 Ljubljana. Na ogled bo do 9. junija 2016. Sejem bo potekal v CUK Kino Šiška 19. in 20. 5., med 19.00 uro in 22.00 uro. Vabljeni!
Na razstavi in sejmu sodelujem z zinom Togi Nasmehi / Stiff Smiles in zini več avtoric_jev, ki so nastali na delavnicah Svetovi drugih v Cerknem, Murski Soboti in Ljubljani.
Sodelujejo tudi:
Alja Piry
Beli Sladoled
Gašper Kunšič
Infopeka
Ivana Bajc
Jasmina Grudnik
Jimmy Barka Experience
Jure Šajn & Primož Zorko
Lea Ludvik
Lea Vučko & Hana Jesih
Lucija Rosc
LUD Literatura
Matic Medja
Mina Fina
Nejc Bahor
Nevena Aleksovski
Neža Oblak
Nina Rojc
Rok Roudi
Simon Kocjančič
Specialka
Tadej Štrok
Tadej Vaukman
Tilyen Mucik
Tina Jurak
Izbor je pripravil Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. v sodelovanju z založbo Look Back and Laugh.
10. maj 2016
Punc se ne tepe
V študentskih letih sem v enem do klubov na Metelkovi občasno delala kot izvedbenica, kar pomeni, da sem bila odgovorna za pravočasno odprtje in zaprtje kluba, stik med gostujočimi organizatorji in klubsko ekipo, izpeljavo programa, stanje v blagajni, izplačilo tistim, ki so delali, in – ko ni bilo varnostnika – tudi za varnost. S sodelavci_kami smo drug drugemu pomagali, zato je bila izvedba lažja, kot se sliši. Še najbolj nadležno je bilo ukvarjanje z opitimi gosti, ki so prišli tik pred zaprtjem. Vedeli smo, da jih moramo odpraviti, preden pridejo do šanka, vprašanje je bilo le, kako to doseči brez prepira ali celo pretepa.
Obveljalo je nenapisano pravilo, da se težakov najprej lotimo punce. Razlog? Domnevali smo, da še tako pijan mačo, ki je seksizem pil z očetovim šnopcem, ne bo nikoli udaril izvedbenice, saj so mu vbili v glavo, da se punc ne tepe, medtem ko takrat, ko je posredoval izvedbenik, nismo vedeli, kdaj se bo začelo prerivanje in od kod bo priletel prvi udarec. Ne vem, ali je naša taktika res delovala zato, ker je bilo opitim moškim pod častjo udariti šibkejšo od sebe, ali predvsem zato, ker so tudi naši izvedbeniki včasih nastopili preostro. Glavno, da deluje, smo si rekli, in tako sem tudi tisti večer, ko se je izkazalo, da obstajajo izjeme, prva skočila k vratom.
Postavila sem se pred majava gosta in poskusila s preverjenim prijemom. Saj veste, punce imamo poseben, ovinkast prijem. Tudi tiste, postrižene na balin. Takrat sem nosila črno kapo s ščitkom, očala s precejšnjo dioptrijo in svoje običajne cunje: vrečasto majico in prav takšne hlače na koncu riti. Prijazno, na videz popustljivo, celo opravičujoče, kot se ravna z občutljivo deco, sem torej rekla: »Dober večer. Veste, zelo mi je žal, vendar zapiramo.« Besede sem pospremila z obžalujočim nasmehom. Če ne bo šlo, sem se tolažila, je druga bojna linija na preži: šankistka, njen prijatelj in dežurni tehnik so bili pripravljeni na skok.
»Sam en drink, no,« je zamomljal tip v usnjeni jakni.
»Šank je že zaprt, ne bo šlo,« sem prekrižala roke na prsih.
»Aja, kaj pa ona tam dela?« je pomignil proti šankistki.
»Pospravlja,« sem rekla. »Prosim …«
»Dva pira!« je zaklical njegov kolega.
»Spizdi,« mu je vrnila šankistka.
Z ovinkarjenjem smo očitno zaključili.
»Prosim, da gresta,« sem nagovorila moškega v usnju. Videti je bil treznejši. Z desnico sem se uprla ob steber, ki ju je ločil od pulta.
»Pa kdo misliš, da si, umakni se,« je zarohnel. Zamahnil je proti meni, a me je zgrešil. V tistem je priletelo z nasprotne strani. Nisem bila dovolj hitra, njegov kolega me je zadel v ramo in odneslo me je k mizicam nasproti šanka. V križu me je močno zaskelelo.
»Tea!« je zaklicala šankistka.
Njen prijatelj in tehnik sta se pognala v moška in ju začela potiskati k izhodu. Branila sta se, pritiskala v nasprotno smer, tip v jakni pa je bil očitno dovolj pri sebi, da je med prerivanjem ujel moje ime.
»Pizda, punco si udaru!« se je zadrl na svojega pajdaša.
Ta je razprl oči in me premeril od prsi do mednožja. Nejeverno se je zazrl v moj obraz in me še enkrat skeniral, potem se je iztrgal iz sodelavčevih rok in se opotekel pred klub. Njegovemu prijatelju je na dvorišče pomagal tehnik.
Zapahnili smo vrata, odprli pivo. Smejali smo se, kaj pa. Samo modrica bo. Fantje so mi priporočili aikido, veščino izmikanja namesto ovinkarjenja, jaz pa sem se morala močno potruditi, da v tem, da sta me nezaželena gosta udarila samo zato, ker sta me zamenjala za moškega, nisem videla olajševalne okoliščine. Za nikogar.
Nisem se odločila za aikido. Tudi za bolj ženstven videz ne. Še naprej sem delala kot izvedbenica. Pravzaprav kot izvedbenik. Nekje med prvo in drugo bojno vrsto.
Članek je bil prvič objavljen na portalu Spol.si 8. maja 2016.
Obveljalo je nenapisano pravilo, da se težakov najprej lotimo punce. Razlog? Domnevali smo, da še tako pijan mačo, ki je seksizem pil z očetovim šnopcem, ne bo nikoli udaril izvedbenice, saj so mu vbili v glavo, da se punc ne tepe, medtem ko takrat, ko je posredoval izvedbenik, nismo vedeli, kdaj se bo začelo prerivanje in od kod bo priletel prvi udarec. Ne vem, ali je naša taktika res delovala zato, ker je bilo opitim moškim pod častjo udariti šibkejšo od sebe, ali predvsem zato, ker so tudi naši izvedbeniki včasih nastopili preostro. Glavno, da deluje, smo si rekli, in tako sem tudi tisti večer, ko se je izkazalo, da obstajajo izjeme, prva skočila k vratom.
 |
| Jaime Hernandez, Love and Rockets, Fantagraphics Books |
Postavila sem se pred majava gosta in poskusila s preverjenim prijemom. Saj veste, punce imamo poseben, ovinkast prijem. Tudi tiste, postrižene na balin. Takrat sem nosila črno kapo s ščitkom, očala s precejšnjo dioptrijo in svoje običajne cunje: vrečasto majico in prav takšne hlače na koncu riti. Prijazno, na videz popustljivo, celo opravičujoče, kot se ravna z občutljivo deco, sem torej rekla: »Dober večer. Veste, zelo mi je žal, vendar zapiramo.« Besede sem pospremila z obžalujočim nasmehom. Če ne bo šlo, sem se tolažila, je druga bojna linija na preži: šankistka, njen prijatelj in dežurni tehnik so bili pripravljeni na skok.
»Sam en drink, no,« je zamomljal tip v usnjeni jakni.
»Šank je že zaprt, ne bo šlo,« sem prekrižala roke na prsih.
»Aja, kaj pa ona tam dela?« je pomignil proti šankistki.
»Pospravlja,« sem rekla. »Prosim …«
»Dva pira!« je zaklical njegov kolega.
»Spizdi,« mu je vrnila šankistka.
Z ovinkarjenjem smo očitno zaključili.
»Prosim, da gresta,« sem nagovorila moškega v usnju. Videti je bil treznejši. Z desnico sem se uprla ob steber, ki ju je ločil od pulta.
»Pa kdo misliš, da si, umakni se,« je zarohnel. Zamahnil je proti meni, a me je zgrešil. V tistem je priletelo z nasprotne strani. Nisem bila dovolj hitra, njegov kolega me je zadel v ramo in odneslo me je k mizicam nasproti šanka. V križu me je močno zaskelelo.
»Tea!« je zaklicala šankistka.
Njen prijatelj in tehnik sta se pognala v moška in ju začela potiskati k izhodu. Branila sta se, pritiskala v nasprotno smer, tip v jakni pa je bil očitno dovolj pri sebi, da je med prerivanjem ujel moje ime.
»Pizda, punco si udaru!« se je zadrl na svojega pajdaša.
Ta je razprl oči in me premeril od prsi do mednožja. Nejeverno se je zazrl v moj obraz in me še enkrat skeniral, potem se je iztrgal iz sodelavčevih rok in se opotekel pred klub. Njegovemu prijatelju je na dvorišče pomagal tehnik.
Zapahnili smo vrata, odprli pivo. Smejali smo se, kaj pa. Samo modrica bo. Fantje so mi priporočili aikido, veščino izmikanja namesto ovinkarjenja, jaz pa sem se morala močno potruditi, da v tem, da sta me nezaželena gosta udarila samo zato, ker sta me zamenjala za moškega, nisem videla olajševalne okoliščine. Za nikogar.
Nisem se odločila za aikido. Tudi za bolj ženstven videz ne. Še naprej sem delala kot izvedbenica. Pravzaprav kot izvedbenik. Nekje med prvo in drugo bojno vrsto.
Članek je bil prvič objavljen na portalu Spol.si 8. maja 2016.
6. maj 2016
Čim manj za čim manj / As little as possible for as little as possible
Izšla je Maska št. 175–176 (zima-pomlad 2015/16). V njej je objavljen moj esej "Čim manj za čim manj" o produkcijskih pogojih in (predlanskem) programu festivala Mesto žensk in recenzija priročnika Grand Domestic Revolution Handbook (2014), ki sta ga uredili Binna Choi in Maiko Tanaka. Več o Maski.
The latest issue of Maska (nr. 175-176, winter-spring 2015/16) features my essay "As little as possible for as little as possible" on the conditions of work and the program of City of Women festival in 2014. It also features my review of Grand Domestic Revolution Handbook (2014), edited by Binna Choi in Maiko Tanaka. More about Maska.