Strani

28. nov. 2012

HAIP 2012: Lightning talks / Kratke predstavitve

* English version below

HAIP je bienalni festival, posvečen intermedijskim umetnostim in najnovejšim komunikacijskim tehnologijam, ki se je pričel leta 2004 na pobudo Multimedijskega centra Kiberpipa (Zavod K6/4) v Ljubljani.

Letošnji festival bo Kiberpipo spremenil v delujoči prototip nove javne knjižnice, namenjene uporabnikom, ki so že globoko v digitalni sferi. Ta bo med 28. in 30. novembrom letos v svoje prostore privabil samo smetano trenutne hekerske, umetniške, medijske ter družbeno aktivistične svetovne klike. Skupaj z njimi bomo hekaliprogramsko in strojno opremo v orodja deljenja svetovnega znanja. Dogajanje se bo vrtelo okoli skenerja knjig – „naredi sam“ mašine, ki nam jo je prišel sestavit sam Voja Antonič, mecen sodobne računalniške discipline. Poleg tega bodo tu Reading grupe (bralni krožki) – skupinska branja knjig ter prirejanje e-bralnikov, namenjenih branju gradiva v zaprtih formatih, za prostoprogramske formate. Vse tri dni si lahko obetamo tudi video-predvajanje filmov na temo bibilotekarstva in lightning talks – inspiracijske nagovore naših fascinantnih gostov.

V četrtek, 29. novembra ob 18.30, se bodo v Kiberpipi (Kersnikova ulica 6, Ljubljana) na kratko predstavili: Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica i njegovi komiteti, Centar za Radničke Studije in Delavsko-pankerska univerza.

Ljudmila: Knjižni šprint  
Ljudmilo bo predstavila Tea Hvala, so-urednica knjižnega šprinta, ki ga je razširjena ekipa Ljudmile skupaj z obiskovalci izvedla v galeriji Škuc med razstavo Za živ(al)ce v realnem času.

Knjižni šprint je večdnevni družabni dogodek. Udeleženci šprinta napišejo, uredijo, lektorirajo, oblikujejo in izdajo spletno ali tiskano verzijo knjige z brezplačno in odprtokodno spletno platformo Booktype, ki omogoča skupinsko urejanje, pisanje in produkcijo knjig v formatih za tisk na zahtevo in e-knjig za skoraj vse bralnike. Ljudmila se je odločila, da v Ljubljani oblikuje skupnost, ki bo aktivno uporabljala orodje Booktype in razvijala njegove možnosti rabe.
Povezava do spletne verzije kataloga:
Videoposnetek kratkih predstavitev v Kiberpipi (29. november 2012)


Video from Lightning talks in Kiberpipa (Nov. 29th 2012)

Guests: Ljudmila, Behemot, Library under the canopy (Knjižnica pod krošnjami), Tribuna, Post-media lab, Ignorant Schoolmaster and His Committees (Učitelj neznalica i njegovi komiteti), Centre for Labour Studies (Centar za radničke studije), Worker Punkers University (Delavsko punkerska univerza). Moderated by Marcell Mars.

At first and in a few words, all involved represented their working background. Guests came from different countries and professional fields, more precisely from Ljudmila, Behemot, Knjižnica pod Krošnjami, Tribuna, Postmedialab, Učitelj Neznalica, DPU and Centar za Radničke Studije. The goal of lightning talk was to present to the public all sorts of initiatives involving books, internet and publishing from technical, political and social aspect. All presented realize the new role of book in a digital age which has shifted from a traditional, printed media into its digital form. Books and libraries as we once knew are changing. With it we have to find answers to the questions about book's (digital) formation, distribution, writing, publishing etc., not to mention the role of internet.

Lightning talk took place during Festival HAIP 2012: Digital Library
(cc) 2012 Multimedijski center Kiberpipa, Zavod K6/4, Ljubljana
http://2012.haip.cc

21. nov. 2012

Interviews from the Sarajevo edition of Living Archive


In September, the curatorial collective Living Archive invited me to Sarajevo to record some interviews with the guests of the third edition of Bring In Take Out - Living Archive, an initiative that provides space for discussion and exchange to feminist artists, theoreticians and activists.

At the first edition in Zagreb (in October 2011), I was jumping between two events, and unable to really focus on either one of them: the REDacting Transyugoslav Feminisms: Women's Heritage Revisited conference and Living Archive, dedicated to relational politics between feminism and contemporary art in the (post)Yugoslav space. At the second edition, I had even less time and the only reason I could experience, for example, Margareta Kern's excellent exhibition GUESTures in Kapelica gallery, dedicated to women migrant workers (from Yugoslavia) who worked in Germany, was because I was looking after it a day after the 13th Red Dawns festival was finished.

Finally, at the third edition in Sarajevo, I had the opportunity to attend several highly articulate lectures and artist talks, and participate in most passionate discussions, most of which have been recorded and published on Living Archives website (videos). The third edition was dedicated to feminist articulation of public space within the common field of art, theory and practice. It took place in the Sarajevo University Campus, next to the recycled kiosk and new playground for kids, both arranged by volunteers who responded to Armina Pilav's and Danijela Duganćić Živanović's call for collaboration. 

I recorded audio interviews with the poet and musician Andreja Dugandžić, theoretician and writer Belma Bećirbašić (recorded together with journalist Elvira Jahić), architect and activist Armina Pilav, illustrator and graphic designer Ana Baraga and two members of Mostar's Abart collective (Anja Bogojević and Amila Puzić). The interviews can be heard below (or here). The one with Ana Baraga is in English, the rest are in Bosnian.

Andreja Dugandžić


Belma Bećirbašić




Armina Pilav


Sound editing by Jure Gruden.

Ana Baraga


Abart (Anja Bogojević, Amila Puzić)


17. nov. 2012

Oddaja Sektor Ž: Združene sestre za socialno državo!


V tokratni oddaji Sektor Ž bomo vse, ki sedijo za domačimi sprejemniki, in tiste, ki radio poslušajo v avtu poslale na Kongresni trg na demonstracije za socialno državo in jih povabile k posluhu podcasta, ki bo dostopen na spletni strani RŠ.

V oddaji se bo Teja Oblak najprej vključila v živo iz demonstracij s predstavnicami Lezbično-feministične univerze in predstavnicami festivala Rdeče zore. V nadaljevanju se bo ob ljubljanskem filmskem festivalu Ida Hiršenfelder pogovarjala z domačimi režiserkami. Nazadnje pa bomo prisluhnile okrogli mizi Sisters, Unite! s festivala rampenfieber na Dunaju, kjer je bila septembra letos Tea Hvala.

Sobota, 17. november 2012 ob 12.00 na Radio Študent

Izjava Rdečih zor ob protestih 17. novembra 2012

Feministični in queerovski festival RDEČE ZORE
se skupaj z Lezbično-feministično univerzo (LFU)
pridružuje avtonomemu antikapitalističnemu bloku
ob delavskih demonstracijah 17. novembra 2012 v Ljubljani.

ZA reinvencijo družbenega sistema!
ZA enakost in redistribucijo bogastva!
ZA žensko kulturo in umetnost!
PROTI kriminalizaciji samohranilk in starejših.
PROTI neplačanemu reproduktivnem delu žensk.
PROTI redomestifikaciji in reseksualizaciji žensk.

PROTI neoliberalističnemu zatiranju.
V horizontalo!


Izjava Rdečih zor je v obliki intervjuja. Spraševala je Teja Oblak, članica LFU in novinarka feministične oddaje Sektor Ž. Javljanje z demonstracij in izjavo lahko slišite na posnetku oddaje na spletni strani Radia Študent (89.3).
 
Kakšne posledice ima zategovanje pasov na ženske, med njimi na lezbijke in queer osebe?
Kot vedno v časih kriz najbolj nastradajo ženske in marginalizirane seksualne in ostale manjšine. Ženske so vedno bolj potisnjene v zasebno sfero, že tako dobijo manj denarja za isto delo kot moški, vedno bolj se poudarja pomen reproduktivne vloge in neplačanega gospodinjskega dela, manjšinam pa je dodeljena vloga grešnih kozlov in dežurnih krivcev za nastalo situacijo. Kaj je že izjavil neki poslanec: da so kvote nepotrebne, ker če ženska ne uspe priti na vodilno mesto ali v parlament, je »pač« nesposobna, »pač« sama sebi kriva. In lepo izbrisal dejstvo, da na žalost kvalifikacije nikoli niso dovolj same po sebi. Zakaj morajo pri nas ženske, ki želijo uspeti, praviloma imeti boljšo izobrazbo in pokazati boljše rezultate kakor moški? Zakaj morajo lezbijke na delovnem mestu prikrivati, da so lezbijke?

Da bi služabniki kapitala v parlamentu uveljavili svoje – to pa je dokončno razrušenje socialne države in izguba načel, na katerih stoji: enakosti, socialne pravičnosti in solidarnosti – morajo spreti ljudi med sabo, kar je najlažje doseči tako, da za krizo okrivijo ekonomsko najšibkejše ljudi, najrevnejše celo kriminalizirajo in jih postavijo v vlogo goljufov. Tu se znajdemo migrantski delavci in delavke, skrbniške delavke, samohranilke in hranilci, starejše delavke, ženske, ki zaradi bolezni ali starosti ne morejo delati, in med vsemi njimi še posebej lezbijke in geji in vsi drugi poleg / med in pod diktatom heteronormativnosti, tujci vseh polti, študentje in gotovo še kdo, ki ne more preživljati sebe, kaj šele drugih. Država bi morala biti servis za ljudi in ne obratno! Država je od ljudi, ne od trenutne koalicije, in v njej živi veliko ljudi, ki nimajo niti državljanskih pravic ali pa so jim bile odvzete tako kot Izbrisanim.

Kakšna je tvoja zgodba? Kako kriza in zategovanje pasov vplivata nate osebno?
Prihajam iz kulturne "scene", zaposlena sem v galeriji. To je nevladna organizacija, ki podporo od države in mesta dobiva prek razpisov. Že tako z svojo univerzitetno izobrazbo dobivam minimalno polovično plačo, vsako leto znova pa vlada panika, saj ni jasno ali bomo zmogli ohraniti delovna mesta (na katerih tako že gremo preko svojih mej, da sploh kaj funkcionira) glede na to, da je denarja namenjenega kulturi vedno manj. Kulturi v zvezi z ženskami pa še manj. Najhujše pa je, da jaz nikakor nisem na najslabšem, obstaja malo morje še bolj izobraženega in izkušenega kadra, ki mora delati prek pogodbe ali na študentske napotnice in za mizerno plačilo.

Kako se ti zdi, da bi lahko stavkala kot prekerka ali kot nevidna delavka?
'Prekerka' je negativen koncept, nanaša se na to, da smo ženske žrtve sistema. Nočemo biti žrtve, a za te demonstracije smo bolj vidne, če stavkamo kot prekerke in jasno povemo, da to nočemo biti.

Stavkam tako, da počivam. V horizontalo! (Kakorkoli stavkam in se upiram, se upiram kot prekerka: sem pogodbena delavka, ki ji pogodbe podaljšujejo iz meseca v mesec, od marca 2012 naprej, po omejitvi avtorskega dela v javnih inštitucijah, pa zopet delam na študentske napotnice – ena od tistih fantomskih študentk, ki »študira« filozofijo zato, da bi lahko jedla. Ker sem utrujena od dela, pravim: v horizontalo ... In ko se naspim, se ne počutim kot žrtev sistema:)

Kakšno je danes vaše sporočilo javnosti in vladajočim strukturam?
Država bi morala biti servis za svoje državljane in tiste v stiski, ki potrebujejo podporo, in ne obratno! Saj državljani in državljanke tvorimo državo in ne trenutna vladna koalicija. Ženske in vse queerovke in queerovci sigurno predstavljamo vsaj 50 % prebivalstva sveta in imamo pravico sodelovati pri izgradnji te naše polovice sveta. T. i. neoliberarni kapitalizem, v katerem živimo, je v bistvu patriarharhalni sistem, temelječ na hegemonični moškosti in negativnem izražanju spolnosti, ki ne zatira le ženskosti in druge oblike moškosti, ampak je tudi odgovoren za revščino, družbeno alienacijo (odtujevanje) in razne drogam podobne odvisnosti (konzumacija). Poleg tega ženske ta sistem poblagovlja in objektivira.

Zakaj ste se Rdeče zore in LFU pridružile avtonomnemu antikapitalističnemu bloku in ne sindikatom?
Ker se znamo samoorganizirati. In ker ne zastopamo samo lastnih partikularnih interesov, temveč gledamo širše od spola, ker zahtevamo pravičnost in redistribucijo bogastva, a ker so prav tu ženske na udaru, najbolj izpostavljene revščini, moramo gledati skozi spol, telo, seksualnost – in od tukaj razmišljamo, kako zmanjšati svojo odvisnost od trga. Ena od taktik preverjeno deluje: povežeš se z ljudmi, ki se borijo za iste sanje, tudi za sanje o boljšem življenju za vse, ne zgolj za peščico bogatih, ne samo za moške, ne samo za mlade in lepe ljudi z državljanstvom. Ali pa zgolj zato, da v Ljubljani skupaj narediš feministični festival!

In ker sindikati pri nas ne zastopajo skoraj nikogar od zgoraj naštetih ljudi – nočejo se pečati s pogodbenim delom, kaj šele s tujci, razen če nanje ne pritisne – in z njimi seveda sodeluje – aktivistična skupina kot so to storili migrantski delavci iz BiH v navezi z Nevidnimi delavci sveta iz Socialnega centra Rog. Do vprašanja, kako se lahko (samo)organizirajo migrantske delavke, ki so drugače kot gradbeni delavci ločene ena od druge, ker delajo v zasebnih gospodinjstvih plačnikov ali v nočnih klubih kot spremljevalke in plesalke, pri nas sploh še nismo prišli. Pravim samoorganizirajo, ker bodo samo s pritiski na sindikate in pogajanji lahko dobile njihovo podporo. Tako govorijo tudi primeri iz tujine - a samo iz tistih držav, kjer pravna država deluje. Pri nas ji ne gre najbolje.

In ker skupaj z anarhisti pravimo: Če ne moremo živeti, ne bomo delali! Iz njihove izjave: "Tokrat bodo sindikalne centrale protestirale proti kriznim ukrepom vlade, ki brez socialnega dialoga pomaga institucijam, krivim za krizo, namesto da bi podpirala tiste, ki so na račun njihovega delovanja nastradali - prebivalce. Protestirali bodo proti privatizaciji uspešnih državnih podjetij. In protestirali bodo proti sprejetju pokojninske reforme in reforme trga dela. (...) Kot ponavadi se nam obeta veliko govorjenja, a le malo akcije. Socialni mir ostaja, beda pa se vsako leto, mesec in teden povečuje.(...)Zato smo se v anarhistični federaciji FAO z drugimi kolektivi in posamezniki, ki prakticirajo nehierarhično delovanje od spodaj, odločili, da na ta dan, v soboto, sedemnajstega novembra, stopimo skupaj in pred moderno galerijo ob devetih formiramo blok, ki nam bo omogočil, da zastopamo sebe, da sami govorimo v svojem imenu in se sami, aktivno, zoperstavimo obstoječemu sistemu."

Ali si članica sindikata in kakšna je tvoja izkušnja članstva/delovanja v njem?
Nisem - nikogar ni, ki bi me lahko zastopal, ne na sindikalni ravni.

Ali in zakaj se vam zdi pomembno, da se feministično, lezbično in queer gibanje poveže z delavskim gibanjem? Na kakšen način?
Seveda, vladajoči razred pozablja, da se nas veliko hitro približuje robu revščine ali pa smo že tam. Skupaj smo lahko močnejši, a samo, če je med nami mogoče sodelovanje, ki ni na račun šibkejšega, sicer ne. Glede na življenjske pogoje med nami res ni veliko razlik: vsi smo prekerci, živimo in delamo v negotovih razmerah glede zaposlitve, rednih prihodkov, ob tem pa kar naprej poslušamo puhlice o pozitivnosti fleksibilnega dela in delovnih razmerij. Vprašanje je le, za koga je to pozitivno - za zaposlene in njihove družine že ne.

Poleg tega mladim jemljejo pravico do izobrazbe, saj imajo neizobraženi manj možnosti in priložnosti za upor, sploh pa če delajo non-stop za majhne denarje in vmes lahko samo še počivajo ali pa zbirajo denar za samoplačniški obisk pri specialistu, ki ga nujno potrebujejo, javno zdravstvo pa zaradi podpore lakomnim zavarovalnicam za njih ne funkcionira pravočasno. Vsem nam vedno bolj primanjkuje pravica do dostojnega življenja s socialnimi pravicami – tudi do zdravstvene oskrbe.

Kar se dogaja danes, je feminizacija dela, katere del smo ženske od nekdaj bile. Revščina se je od nekdaj povezovala z ženskostjo. Za konec pa še to: Trdimo, da je osebno in seksualno enako politično in ekonomsko.