Strani

15. jan. 2012

Upočasnjevanje hitrosti z zeliščarko Lenčko

Na najdaljšo noč v letu - ob zimskem solsticiju, ne na Silvestrovo - sem se sprehodila v mestno središče. Sedla sem na klopco v parku in ker je bilo še zgodaj, okrog sedmih, je mimo hitelo veliko ljudi. Okrog parka so se še hitreje podili avtomobili, a bolj ko so se gnali, daljši so bili zastoji na cesti. Spomnila sem se na zgodbo o zeliščarki Lenčki iz slikanice Zelišča male čarovnice, ki je mestni promet opazovala z vrha semaforja, od koder imajo bitja, manjša od palca, najboljši razgled. Opazila je, da se ljudje ves dan pehajo, ponoči pa kljub utrujenosti ne morejo spati. Odločila se je, da jim bo pomagala premagati nespečnost, zato je pripravila poparek iz makovih glavic. Deloval je (spomnim se, da sem tisto noč tudi sama zelo dobro spala). Ko se je Lenčka vrnila domov, v votlo lipo na robu mesta, jo je prešinilo: "Saj ljudje zato ne morejo spati, ker narobe živijo, ne ker bi jim manjkalo maka! Če bi malo manj dirkali, bi tudi bolje spali. Nobenega maka jim ne nesem več!" In tako je tudi naredila, je zgodbo o zeliščarki zaključila pisateljica Polonca Kovač.

Meni se ni mudilo nikamor. Od kar sem vedela, da bom januarja, če ne pristanem na manjše plačilo, izgubila svojo pogodbeno delo, sem se vsak večer sprehajala po mestu, posedala po parkih in opazovala ljudi. Zdelo se mi je, da imam ves čas na svetu, čeprav je k meni pogosto prisedla gospa Skrb, ki mi je dobronamerno, a za moj okus le preveč zaščitniško žugala, naj se zganem, preden mi zmanjka denarja. Njeno pridigo sem znala že na pamet. 

"Treba je jesti, spati na toplem," je govorila, "zato sprejmi katerokoli delo, ki ni povezano s tem, kar imaš najraje. Saj veš, s pisanjem," je dodala čisto po nepotrebnem. In ker se je čutila dolžno, da me opomni, zakaj se s pisanjem ni mogoče preživljati, je svoj materinski govor zaključila takole: "Dobro veš, da boš na špagetih in kruhu, dokler se mesece po objavi ne bodo spomnili nate in ti nakazali denar - verjetno manj od obljubljenega, ker nam, kot veš, vlada kriza in se postavke nižajo, kar pomeni, da se lahko neto tudi v krajši noči od te spremeni v bruto".

Ob spominu na njeno opozorilo me je zmrazilo, zato sem se iz osrednjega parka odpravila v enega od manjših, kjer je bilo manj možnosti, da me najde. Sedla sem na otroško gugalnico pod edino svetilko in iz žepa povlekla vrečico s tobakom. Ušla mi je skozi premražene prste in sklonila sem se, da bi jo pobrala. Takrat se mi je zazdelo, da se je pod gugalnico nekaj zganilo. Nič nisem videla, bilo je precej temno, a potem se je šuštenje ponovilo in ozrla sem se v pravo smer. Pogledala sem naravnost v zeliščarko Lenčko! Videti je bila kot iz slikanice: pegasta hipijevka srednjih let z živahnim pogledom in bujnimi kodrastimi lasmi, prekritimi z motoristično ruto. Nosila je puhovko, široko pisano krilo, gojzarje. Pomahala mi je in pomignila, naj jo dvignem v naročje. 

"Kako si, Lenčka?" sem jo pozdravila, ko se je namestila na moje koleno."Bradavica na nosu ti pa kar noče zrasti, kajne?"

Nejevoljno je zamahnila z roko in raje sem spremenila temo. Vprašala sem jo, kaj meni o današnjem prometu. 

"Kot običajno, samo da je še huje," se je namrdnila. "Pred prazniki se še bolj ženete in ponoči ... ponočujete!"

"Seveda, dan je prekratek," sem se zasmejala, "a ne skrbi, ponočnjaki ne potrebujejo tvoje pomoči, medtem ko nespečneži ... gotovo bi bili hvaležni za tvoj zvarek."

"Reče se poparek," me je popravila. "Ti Polonca ni povedala, kaj sem sklenila?"

"Je, vendar nisem vedela, ali misliš resno."

"Sami naj nabirajo mak, če ga hočejo, zato pa je napisala tisto knjigo!"

Zvenela je nenavadno sebično, a morala sem ji pritrditi; to zimo se je tudi meni zdelo, da nekaj ni v redu. Povedala sem ji, da sem bila pred nekaj tedni na umetniškem performansu, ki je potekal na prostem, v prepišnem podhodu, kjer sem skoraj zmrznila. Vino in poskakovanje na mestu nista pomagala. Namesto s performansom tandema Small but Dangers in Marka Breclja sem se ukvarjala z vprašanjem, zakaj se obnašamo kot da ni zime. Hitimo sem ter tja, kakor da ne čutimo mraza; eni zato, da ne bi česa zamudili, drugi zato, ker moramo. Kako zelo smo se prilagodili ritmu, ki ga narekuje delo, sem razmišljala, in morda je z nami narobe samo to, kar je narobe s sistemom: da nas je dobesedno ustrojil po svojih podivjanih merah. 
Pred Lenčko sem se čutila dolžno braniti tiste, ki norijo, ker morajo. Morda je v mojem glasu prepoznala gospo Skrb, saj me je začela tolažiti. 

"Saj bo," je rekla, "se boš že znašla. Ljudje ste znani po tem, da se znajdete, pa če je še tako hudo."

"Ja, prekleto prilagodljive živali smo. A na drugi strani: razlaščeni in izkoriščani so se vedno upirali. Ne govorim o javnih konfrontacijah z oblastjo, o katerih ponavadi bereš v časopisu - če ga bereš."

Lenčka je odkimala.

"Nič ne zamujaš. No, poleg njih obstaja množica nevidnih, 'vsakdanjih' oblik upora, naj govoriva o nezaposlenih ali o tistih, ki se jim danes približujejo: o revnih zaposlenih."

"Kako - zaposleni in revni?" se je začudila. "Mislila sem, da delate prav zato, da ne bi bili revni?"

"Saj! A danes je plačilo pogosto tako nizko in cene tako navite, da so mnogi kljub službi na koncu meseca lačni. In potem se morajo, kot si že ugotovila, znajti po svoje."

"Ja," je bila navdušena Lenčka, "in potem si pomagate tako kot zeliščarke! Delite si njive in pridelek, travnike in zeli, jeseni pa pripravite ozimnico, od katere živite vso zimo!" 

"Pa kje ti živiš!" sem vzkliknila.

"Kot da ne veš," me je užaljeno zavrnila, "v votli lipi!" 

"Oprosti, Lenčka. Hočem reči, da večina ljudi v mestu, posebej tisti, ki živijo v blokih, in tisti, ki so se priselili od drugod, nimajo dostopa do zemlje. Tudi če ga imajo, ni nujno, da imajo čas in znanje za obdelavo. Zemlja je pogosto nerodovitna, včasih celo zastrupljena. Poleg tega ljudje s podeželja pravijo, da o samooskrbi lahko sanjaš samo, če še nikoli nisi skušala preživeti od kmetovanja." 

"Kako se pa potem znajdete?" je bila že rahlo obupana Lenčka. 

"Glej," sem rekla in zopet segla po vrečici s tobakom. "Oblik je nešteto, a vse to, kar si omenila, je treba še preizkusiti. Ljudje si seveda pomagamo, nekaterim pomagajo sorodniki, drugi si skušajo pomagati s socialno -"

"In če je ne dobijo?" me je prekinila. Očitno je vedela več, kot bi lahko sklepala iz njenih prejšnjih vprašanj. 

"Potem pride na vrsto prava iznajdljivost."

"Na primer?" je rekla in se zavila v moj šal. 

Iz žepa sem izbrskala vžigalnik in končno prižgala cigareto. Tudi njej sem jo ponudila, a je zmajala z glavo in rekla, da kadi samo žajbljeve, in še te le, če ve, da jih je pripravila zeliščarka. Ta Lenčka!

"Če delaš," sem začela, "lahko v službi izmikaš stvari, ki ti pridejo prav. Če ne delaš, če si ne moreš privoščiti hrane, jo lahko izmakneš v supermarketu. Ali pa greš na tržnico, ko začnejo pospravljati stojnice, in pobereš odvrženo sadje in zelenjavo. V vsakem primeru bi romalo na odpad. Ponoči lahko obiščeš smetnjake velikih trgovin. Bila bi presenečena, kaj vse se najde: povsem dobra, zapakirana hrana s komaj pretečenim rokom! Res je, da je s seboj pametno vzeti orodje, s katerim lahko odkleneš ali razbiješ ključavnico. Tudi smeti zaklepajo!"

"Ampak - to je kraja!" je rekla razburjeno. 

"Kakor za koga. Mar to, da s plačo ne moreš preživeti meseca, ni kraja?" 

Lenčka je molčala. Čez čas je resno prikimala in vprašala, če sem se vse to naučila iz časopisov. 

Bruhnila sem v smeh: "Tudi, a ne iz tistih, ki so naprodaj v kiosku. Obstajajo še drugi. V njih piše marsikaj, na primer, kako se lahko maščuješ za izkoriščanje na delovnem mestu. Tudi to je upor: da namenoma zamujaš v službo, da zavlačuješ in delaš napake ali pa, če je to v tvojem poklicu bolj učinkovito, dosledno spoštuješ in uveljavljaš pravila. 

"Zeliščarke temu pravimo sabotaža!"

"Natančno tako," sem prikimala, "in to še ni vse!" 

"Boš metin poparek?" me je prekinila in začela brskati po svoji malhi. Očitno me je želela pomiriti. Bila sem razvneta od pogovora in sunkovito sem odkimala. Lenčka je zavzdihnila, si popravila lase in spila požirek iz svoje majcene termovke. Ne pozabite, manjša je od palca.

Nadaljevala sem: "Ne smeva pozabiti na previsoke najemnine. Zeliščarke teh težav nimate, podnajemniki v mestu, ki ne pozna nadzora nad najemninami, pa plačujemo preveč za premalo! Po drugi strani v vsaki ulici stoji vsaj ena zapuščena hiša. Ljudje bi se morali povezati in jih zasesti! 

"Kaj pa če bi vas vrgli na cesto?"

"Potem bi zasedli drugo hišo! Preden bi nas pregnali, bi gotovo minilo dovolj časa, da bi si utegnili priskrbeti vodo in elektriko. Če tudi to ne bi šlo, bi živeli v zapuščenih počitniških prikolicah, vagonih, kioskih. Elektriko bi jemali mestu, ki je poskrbelo za to, da si ne moremo privoščiti dostojnega stanovanja. Ljudje brez majhnih otrok bi se lahko gibali: pozimi proti jugu, poleti na sever. Potovali bi na štop, s kolesi, peš, zasedali in obdelovali bi zapuščene njive, gojili hrano in skratka počeli vse tisto, kar si predlagala. Skupaj! Mar ne bi bilo to dobro?"

"Samo ..."

"In nekateri to že počnejo!"

"Že, ampak ..." je spet poskušala Lenčka, "Vse, kar si naštela ... Občutek imam, da bi za kaj takega, za tako velik preskok, človek moral imeti moč, in da brez širše podpore ne bi šlo. Ti pa praviš, da delate in živite vsak zase; mar nisi rekla, da še vrtov ne obdelujete skupaj? Poleg tega je zima. Se ne bi premaknili? Zebe me."

V trenutku, ko je omenila mraz, sem ga začutila v svojih otrplih prstih. Prikimala sem. Lenčko sem prijela v dlan in se skobacala iz preozke gugalnice. Posadila sem jo v zavihek svoje volnene kape, od koder je imela skoraj tako dober razgled kot s semaforja. Moje besede je niso prepričale, zato sem razmišljala, kaj bi ji lahko pokazala, da bi bil učinek večji. Končno sem pomislila na vrtove sredi zapuščenega gradbišča pri železniški postaji. Bilo je zaklenjeno, a morda bi lahko splezali ali vsaj pokukali čez ograjo pri drevesu s hišico. Njegove gole veje so se nagibale dovolj nizko, da bi jih dosegli. 

"Lahko ti pokažem, kje so skupni vrtovi, ki jih obdeluje društvo Obrat! Vem, zima je, temno je, ne bova videli prav veliko, a vsaj ogreli se bova.

"Pojdiva!" je zaklicala Lenčka s svoje razgledne točke. 

Med potjo mi je pripovedovala o njeni prateti "travarici", ki se je družila s heretiki: v 10. stoletju z bogomili in tristo let kasneje s katarji. Zdelo se mi je neverjetno, da zeliščarke živijo tako dolgo, a sem molčala, ker so bile zgodbe zelo zanimive. Recimo, Bogomili so se klatili po Balkanu. Niso želeli imeti otrok, ker v "deželo bridkosti", kot so v enem svojih traktatov poimenovali svet, niso želeli rojevati novih sužnjev. Katarji so bili ena od najvplivnejših in najradikalnejših zahodnoevropskih heretičnih sekt. Zavračali so vojno nasilje in smrtno kazen. Bili so strogi vegetarijanci in tolerantni do drugih verovanj. Položaj katark je bil v primerjavi s položajem žensk v katoliških skupnostih neprimerno boljši. Najbolj spoštovane so bile "modre ženske" ali zeliščarke, ki so z napoji za jalovost poskrbele za to, da spolna vzdržnost ni bila edina oblika kontracepcije. 
"Tudi katarji so bili proti plodnosti, a ne zato ker bi prezirali ženske in spolnost, temveč zato ker so zavračali življenje, od katerega je ostalo samo golo preživetje."

"Uau!" sem vzkliknila tako glasno, da se je neki moški, ki je hodil pred nama, obrnil in zastrmel vame. 

Najbrž je videl norico, ki se pogovarja sama s sabo. Lenčke seveda ni mogel opaziti. Pomahala sem mu in nemudoma se je obrnil in pohitel dalje. 

"Lenčka," sem rekla, "ne vem, če si opazila, a tudi danes se v političnih gibanjih in umetnosti pogosto razpravlja o 'strategijah preživetja'. V mislih imajo najin 'znajdi se', a kljub temu se mi ob tem izrazu kar stemni pred očim. Tako krut je, tako jasno pove, kje smo."

"Ne razumem". 

"Pove, da se življenje začne šele takrat, ko imaš zagotovljeno preživetje, jaz pa hočem živeti, ne le preživeti! Tudi alternative, ki obstajajo, imajo tako zoprna imena: Borza znanja, Časovna banka, tako imenovani 'free shopi' ... Vse so si sposodile ime pri ekonomiji."

"Res je," je rekla Lenčka, "vendar ji dajejo nov pomen! Ponošenim besedam ne smeš pustiti, da te odvrnejo od dejanj. Kaj pa jaz? Če bi se grizla, ker me ljudje zmerjajo s čarovnico, bi že zdavnaj opustila zeliščarstvo. In na drugi strani: če so nas petsto let obtoževali čarovništva, da bi izbrisali našo modrost, če se ženske še vedno enači z naravo, da bi iz vas naredili učinkovite 'stroje za rojevanje' nove delovne sile, potem nove besede ne bodo zadostovale za spremembe. Pomisli na moške: kaj je iz njih naredil tekoči trak? Trdno sem prepričana, da si boste življenje in telo lahko prilastili samo, če vam bo uspelo prekiniti z delovno disciplino, ki vas spreminja v stroje."

V Lenčko sem zijala z odprtimi usti.

"Kaj me tako gledaš?" je rekla. "Pozimi berem. Narava počiva in noči so dolge." 

Medtem sva prispeli do gradbišča. Ograja je bila previsoka in želja po plezanju me je minila, ko sem pomislila, da na drugi strani tako ali tako ni kaj videti. Tudi vrtovi so počivali. Lenčka je vztrajala, da hoče v drevesno hišico. Vzela sem jo iz kape in ji pomagala, da se je po spolzki veji vzpela do krošnje. Na temačno gradbišče se je komaj ozrla. Sedla je pred hišico in iz svoje malhe povlekla termovko in potem še dve drobceni knjižici. 

"To te bo zanimalo," je rekla. "Študija o povezavi med prvotno akumulacijo kapitala in preganjanju modrih žensk. Napisala jo je Silvia Federici, odlična je. Poglej te grafike iz 16. stoletja."

Vzela sem knjižico in stopila pod ulično svetilko. Na prvi grafiki je bil "zodiakalni človek", prava miniatura vesoljnega reda. Na drugi je bil "rastlinski človek" z žilami, ki se se širile navzven kot korenine. Na zadnji je bil s profila upodobljen kmet s srpom namesto ušes, krivačem namesto nosu, nekakšnim pipcem namesto oči in brezovo metlo namesto brade: poljedelska verzija "mehaničnega človeka". 

"Oh," sem rekla razočarano, "človek-stroj, nič novega."

"Potem pa poslušaj tole." Izpila je požirek metinega poparka in v drugi knjižici poiskala pravo stran. "Citiram: 'Nič ne bi moglo mitu stroja in razčlovečeni družbi, ki jo je ustvaril, postati bolj nevarno kot neprestano odtegovanje zanimanja, neprestano upočasnjevanje hitrosti, odprava nesmiselnih navad in nepremišljenih dejanj.' Ni slabo, kajne? To je zapisal Lewis Mumford." 

Ponudila mi je poparek. Tokrat se ga nisem branila. Potem sva se v najdaljši noči v letu odpravili na nov sprehod po mestu, ki se je ob tisti uri že malce umirilo.


Prvič objavljeno 11. januarja 2012 na portalu Življenje na dotik - Perspektive in refleksije (Maribor - EPK 2012). 

4. jan. 2012

Oddaja Sektor Ž: Lezbični in feministični klub v vsako vas

Drage feministke in feministi, 

okrepljeno in razširjeno uredništvo oddaje Sektor Ž bo predstavilo novi dokumentarni film Vesne Vravnik Lezbični klub v vsako vas o lezbični, biseksualni in trans sceni v Sloveniji. Na premieri 10. decembra 2011 v Menzi pri koritu na Metelkovi je potekala tudi predstavitev prvih izsledkov obsežne raziskave o življenju neheteroseksualnih žensk v Sloveniji. Projekt bo predstavila Eva Gračanin, vodja mladinskega programa pri Društvu informacijski center Legebitra. Poročilo pripravlja Tea H.

V drugem delu se bo Ida H. pogovarjala s profesorico Vesno Leskošek iz Fakultete za socialno delo o prvi nacionalni raziskavi o nasilju v zasebni sferi in v partnerskih odnosih, ki so jo opravile skupaj s soavtoricama dokumenta Mojco Urek in Darjo Zaviršek.

Vabljene/i k poslušanju v soboto, 14. januarja 2012 ob 13.00 na Radiu Študent. 

Za zamudnike: oddaja v celoti.



 








Film si lahko ogledate na tej povezavi (Vimeo).