Strani

26. sep. 2011

Ljubljana's feminist and LGBTI initiatives in 'Jungle World'

The 38th issue of Berlin-based weekly Jungle World focused on Slovenia. Nicole Tomasek wrote about feminist and LGBTI initiatives in Ljubljana in an article entitled Von rot nach pinklila (in German). 


Von rot nach pinklila

Die slowenische Gesellschaft ist seit der Unabhängigkeit des Landes konservativer geworden. Feminismus ist verpönt, die Homophobie nimmt zu. Dagegen kämpfen die feministische und LGBTI-Community.


von Nicole Tomasek


Ein wildes Mädchen und deutsche Terroristinnen waren die Vorbilder. Seit dem Jahr 2 000 organisieren feministische Aktivistinnen in Ljubljana das international bekannte queerfeministische Festival »Rdeče Zore« (Rote Zora). Angesichts der gesellschaftlichen Umstände in Slowenien ist der Name durchaus provokant. Dabei geht es nicht so sehr um die Rote Zora, die Heldin des antifaschistischen Jugendbuchs »Die rote Zora und ihre Bande« von Kurt Kläber, der unter dem Pseudonym Kurt Held veröffentlichte, und auch nicht um die gleichnamige anarchafeministische Stadtguerilla aus den Siebzigern in der Bundesrepublik – die Organisatorinnen beziehen sich nur positiv auf die weibliche Bandenbildung und den Kampf um Rechte, lehnen Gewalt jedoch grundsätzlich ab. Für Aufsehen sorgt vielmehr der Zusatz »queerfeministisch« selbst.

Im generellen gesellschaftlichen Backlash werde »Feministin« von vielen als abwertender Begriff verwendet oder mit »Männerhasserin« gleichgesetzt, sagt Tea Hvala. Die 31jährige Slowenin ist seit 14 Jahren in der feministischen und LGBTI-Szene aktiv und beteiligte sich unter anderem an der Organisation des Rdeče Zore-Festivals. »Ich denke, ›feministisch‹ ist ein viel provokanterer Begriff als ›queer‹«, beschreibt Hvala die derzeitige Lage in Slowenien.

Viele Rechte, die Feministinnen im Laufe von Jahrzehnten erkämpft hatten und die bereits als selbstverständlich galten, würden nun wieder in Frage gestellt. Hvala erwähnt eine Studie der slowenischen Geisteswissenschaftlerin Lilijana Bur­car, die rechtliche Errungenschaften in Ländern des ehemaligen Ostblocks mit denen in Westeuropa vergleicht. Burcar kommt zu dem Schluss, dass Frauen im Sozialismus im Durchschnitt besser dastanden als ihre Geschlechtsgenossinnen im Westen, zum Beispiel was bezahlten Mutterschaftsurlaub, das Recht auf Abtreibung oder die Kinderbetreuung anging. Vereinzelte Errungenschaften wurden jedoch zurückgenommen.

In den vergangenen Jahren stand das Recht auf Abtreibung in Slowenien bereits mehrmals zur Debatte, wurde jedoch noch nicht eingeschränkt oder abgeschafft. In letzter Zeit wurde die Neuregelung des Familiengesetzes, bei dem es unter anderem um die Rechte gleichgeschlechtlicher Partnerschaften geht, im Parlament heiß debattiert. Dabei sei auf sexistisches und homophobes Vokabular zurückgegriffen worden, das »vorher durch 20 Jahre Aktivismus eigentlich abgeschafft schien«, sagt Hvala. Insbesondere katholische Gruppen verteidigen das konservative Familien-ideal und rufen zu Protesten gegen »Kindesmissbrauch« und »Perversion« auf, die sie Familien mit gleichgeschlechtlichen Partnern anlasten.

Die katholische Kirche setzte sich maßgeblich für die reaktionäre gesellschaftliche Wende ein. Mindestens 60 Prozent der slowenischen Bevölkerung sind römisch-katholisch, aber nicht alle Katholiken sind fundamentalistisch. Sexismus und Homophobie nahmen in der unsicheren Übergangsphase nach dem Ende des Sozialismus allgemein zu.

Ein konservativer Wandel ist natürlich nicht nur im ehemaligen Ostblock zu verzeichnen. Und selbst im Sozialismus war nicht alles lila. Trotz fortschrittlicher Gesetzgebung unterlagen die Frauen einer dreifachen Belastung: Sie sollten sich im Beruf beweisen, sich um Haushalt und Kinder kümmern und sich noch dazu im Sinne der Parteiführung politisch engagieren. Es galt die Doktrin, dass mit dem Ende des Klassengegensatzes automatisch die Frauen befreit seien. Sie wurde erst in den Siebzigern von autonomen feministischen Gruppen in Frage gestellt.

In den Achtzigern entwickelte sich in Slowenien eine große soziale Bewegung aus Pazifisten, Künstlern, Punks, Feministinnen und anderen, die später auch zu den Besetzerinnen und Besetzern des autonomen Zentrums Metelkova (siehe Seite 5) gehörten. Die staatliche Repression beschränkte sich meist auf die Kontrolle »oppositioneller« Tätigkeiten, Verhaftungen waren selten. Die relativ progressive Jugendorganisation der Kommunistischen Partei wirkte zudem als Puffer zwischen den sozialen Bewegungen und der dogmatischen Parteiführung. Mitte der Achtziger entstand auch die slowenische Lesben- und Schwulenbewegung. Die Radikalität der sozialen Bewegungen ging jedoch nach der Unabhängigkeit Sloweniens größtenteils verloren, als viele Gruppen in NGO aufgingen. Die Angst vor dem Krieg und die Eskalation der Gewalt hinterließen auch in dem nicht direkt von Kriegshandlungen betroffenen Slowenien Spuren. Radikale Forderungen wurden etwa zugunsten von Flüchtlingsarbeit zurückgestellt.

»Das hinterließ für zehn Jahre einen leeren Raum«, beklagt Hvala das Fehlen radikaler Praxis. Dieser Raum wird erst langsam wieder gefüllt. Eine feministische Szene gebe es heute kaum. Auch in der LGBTI-Szene verabschiedete sich eine Generation mehr oder weniger vom öffentlichen Aktivismus. Viele ehemals Engagierte landeten im NGO-Sektor oder an den Universitäten. Dort toben sie sich in den Gender und Queer Studies aus. Eine Verbindung von radikaler Theorie und Praxis werde durch die fehlende »Präsenz auf der Straße« erschwert, urteilt Hvala. Der affirmative Gebrauch des Wortes »queer« beim Rdeče Zore-Festival sei ein Versuch, den Begriff wieder zu radikalisieren.

Mit dem Begriff »queer« haben in Slowenien jedoch einige Probleme. Die wenigsten bezeichnen sich so, er wird meist als unpolitisch abgelehnt. Es seien vor allem junge Lesben und Schwule, die noch nicht ihr Coming-out hatten, oder Heterosexuelle, die sich der Szene verbunden fühlten, die für sich eine »queere« Identität beanspruchten, fand Hvala in ihrer Forschung zum Thema heraus. Der Begriff wurde erst in den Neunzigern, zusammen mit den darum bereits geführten Diskussionen, aus den USA importiert. Von der ursprünglichen Radikalität ist wenig angekommen. Viele kritisieren vor allem eine Haltung, die der Parole »Alles ist möglich« entspricht und die gut zu flexibilisierten Arbeitsverhältnissen passe und eher eine Unsichtbarkeit von Lesben, Schwulen, Transpersonen und anderen erzeuge, als neue Möglichkeiten zu eröffnen. Einen konservativen Wandel auch innerhalb der Szene beschreibt zum Beispiel die bekannte lesbische Schriftstellerin Nataša Velikonja. Die Leute würden »domestiziert« und versteckten sich in Internetforen, anstatt sich den öffentlichen Raum anzueignen.

Auch gegen Akademikerinnen der Queer und Gender Studies existierten Vorurteile, sagt Hvala. Eine der von ihr Interviewten gab an, »conquistadoras«, heterosexuelle Frauen, die sich ein Scheibchen Widerständigkeit aneignen möchten, benutzten das Attribut »queer«, um ihre akademische Karriere zu fördern. In der Lesbisch-Feministischen Universität (LFU) auf dem Metelkova-Gelände geht es anders zu. Vesna, Teja, Tadeja und andere Frauen diskutieren einen Text von Alan Sears zu queerem Antikapitalismus. Die Bezeichnung »Universität« ist ironisch gemeint, es geht eher darum, der allgemeinen Perspektivlosigkeit Selbstorganisation und dem häufig nur auf Party ausgerichteten Queer-Aktivismus eine theoretische und auch andersartige kulturelle Auseinandersetzung entgegenzusetzen. Die jungen Leute seien apolitisch und konsumorientiert, beschweren sich die Frauen der LFU.

Ana Jereb, die bereits in verschiedenen Gruppen aktiv war und unter anderem das Festival Rdeče Zore mitorganisierte, sieht jedoch noch ein anderes Problem, das politischen Aktivismus erschwere. Die Prekarisierung der Arbeitsverhältnisse führe dazu, dass alle nur noch mit der Jobsuche und dem eigenen Überleben beschäftigt seien und gar keine Zeit für autonome Organisation hätten. Sie sieht einen Zusammenhang zwischen Arbeiter- und Frauenrechten, versteht diesen aber anders als die alten Sozialisten so, dass beide Hand in Hand gehen müssten. Ohne bessere Arbeitsbedingungen seien der feministische Kampf und der von LGBTI aussichtslos. Den chauvinistischen Strukturen innerhalb der Arbeiterbewegung müsse ebenso begegnet werden. Obwohl vor allem Frauen von der Verschlechterung der Arbeitsbedingungen betroffen sind, sind es in Slowenien, zumindest in der radikaleren LGBTI- und feministischen Szene, vor allem Lesben, die kulturelle und politische Veranstaltungen organisieren. Manchmal kommt dabei die Theorie auch in der Praxis an. Einige Teilnehmerinnen des Rdeče Zore-Festivals sagten Hvala, sie seien beeindruckt gewesen, dass Feminismus auch etwas sei, das im täglichen Leben Anwendung finden könne.

Jungle World, Nr. 38, 22. September 2011

19. sep. 2011

Predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabava v podporo Rdečim zoram

.
.
Feministični in queerovski festival Rdeče zore vabi na

predstavitev zbornika Rdečke razsajajo! in zabavo v podporo Rdečim zoram

v soboto, 24. septembra ob 20.00 v klubih Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q) in Monokel (ŠKUC-LL), Metelkova mesto, Ljubljana. 

Vabljene, vabljeni!















Tea Hvala (ur.): Rdečke razsajajo! Intervjuji z organizatorkami feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore (KUD Mreža, 2010)
Slovenščina / angleščina, mehka vezava, 104 str., 32 čb fotografij, naslovnica: Anna Ehrlemark

V zborniku intervjujev, ki so nastali ob deseti obletnici delovanja Rdečih zor o svojem prispevku k vidnosti feministične in kvirovske javnosti v Sloveniji z urednico razpravljajo nekdanje in sedanje (so)organizatorke festivala: Anna Ehrlemark, Mirjana Frank, Danaja Grešak, Ana Grobler, Jasmina Jerant, Ana Jereb, Anja Kocman, Jadranka Ljubičič, Urška Merc, Slađana Mitrović, Lidija Radojević, Nataša Serec, Tanja Škander, Suzana Tratnik, Daša Tepina in Vesna Vravnik. Zbornik je izšel lani pri društvu KUD Mreža.

Na predstavitvi, ki jo bo vodila Tea Hvala, bodo sodelovale Nataša Serec, Lidija Radojević, Vesna Vravnik in Danaja Grešak.

Med predstavitvijo bo potekala projekcija fotografij s preteklih Rdečih zor.

Povezave: Več o knjigi. Izbor citatov. Intervju z urednico.

Izid zbornika so omogočile številne donatorke, Mestna občina Ljubljana - Urad za mladino (Oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje) in Ministrstvo za šolstvo in šport - Urad za mladino.

Po predstavitvi vas bomo seznanili še z dvema novejšima publikacijama, ki se posvečata postjugoslovanskim feminizmom: zbornikom Feminizam: politika jednakosti za sve (2011) in prvo številko spletne revije Uzbuna.

Sobota, 24. september ob 20.00 v klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop prost.


Ob 22.00 se v klubih Monokel in Tiffany prične zabava v podporo festivalu Rdeče zore.

Z vašo udeležbo se bo festival otresel finančnih težav – in tako lažje podpiral delo umetnic in umetnikov, aktivistk in aktivistov ter teoretičark in teoretikov, ki s svojimi feminističnimi, lezbičnimi, gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi in queerovskimi intervencijami motijo obstoječi (spolni) red. 

Zvok:
Omelette du fromage
(hippie electro)
DJ Protein (electro)
DJ Zenith Nadir (house)
The Apple Pie (electro swing, Esterion)









Dekor:  
ExTraShing

Slika: duo
i.G.S.empl (Gaja Madžarevič, Simona Jerala)










... in kot se šika: koktejli, knjige, broške, majčke in vrečke Rdečih zor.

Sobota, 24. september ob 22.00 v klubih Monokel (ŠKUC-LL) in Tiffany (ŠKUC-Kulturni center Q), Metelkova mesto, Ljubljana.

Vstop: 3 € do polnoči, 4 € po polnoči

Za izkazano solidarnost se zahvaljujemo vsem nastopajočim in ekipama klubov Monokel in Tiffany!

15. sep. 2011

Svetovi drugih - priče iz Sarajeva

Zadnja delavnica skupinskega pisanja feministično-queerovske znanstvene fantastike Svetovi drugih je potekala 9. septembra 2011 na festivalu ženske angažirane umetnosti PitchWise, ki se je letos šestič odvijal v Sarajevu. Podobno kot na prejšnjih delavnicah smo se tudi v Kulturnem centru Sarajevo ravnale po nadrealističnih receptih za skupinske besedne igre in se poželjivo ozirale k feministično-queerovskim svetovom, ki zaenkrat spadajo še v znanstveno fantastiko.

Pravila iger 'definicije (vprašanja in odgovori)', 'pogojniki' in 'izvrstno trupelce' lahko v angleščini preberete na tej povezavi. Spodaj lahko preberete prvi izbor povedi in zgodb s sarajevske delavnice, napisanih v slovensko-hrvaško-srbsko-bosanskem jeziku. Seznam bo popoln šele, ko bo vsem udeleženkam uspelo dešifrirati vse pisave in prepisati zgodbe.


Na delavnici so sodelovale: Kristina Andrić, Džejla Bektić, Berina Džemailović, Vesna Đorđević, Dragana Đukić, Ivana Gordanić, Maja Halilović, Amina Herak, Nedžiba Idrizović, Ilona Jerič, Lidija Kajtazi, Tamara Karanović, Selma Kešetović, Anja Tedeško, Ana Vilenica in Safija Zairović.

Udeleženkam se zahvaljujem za sodelovanje, Fundaciji CURE pa za vabilo na festival in izjemno gostoljubje.



Definicije (Pitanja i odgovori)

Šta misliš o današnjem danu?
U svemiru ima svega.

Koliko je sati?
Mnogo.

Šta želiš?
Puno malih slatkih zečeva.

Znaš li šta je ljubav?
Ponekad kad se ne nađe drugih izgovora.

Šta je megalomanija?
Svemirska pita iz antigravitacijskog brašna.

Jesi li ikad se digla u pola noći i zavijala sa vukovima?
Zato što je neko bacio ciglu.

Voliš li banane?
Sve je super, treba se udubiti u sve i zavijati s vukovima!

Ili znaš gde je otišla banana?
Tamo gde helikopteri šume u komšiluku.

Zašto žirafe ne jedu grožđe?
Izbledeće, plašim se.

Koliko ti je dobar vid?
Deset podeljeno sa dva.

Koliko si queer danas?
U slavini ima vode.

Šta je smisao života?
Diktafon, fotoaparat i hljeb.

Kako nastaju mobilni telefoni?
Pa ljepo bona, kako neznaš!

Koliko je visoko?
Pa zavisi koliko pingvina bude gladnih.

Zašto nisi kupila ružnati šešir?
Zato što su brojevi nestalna kategorija.

Kada ćeš obojiti obrve?
Kad se popiškim u travu.

Koliko si kolačića pojela?
Trudim se, da ne razmišljam o tortici.

Šta misliš kad šetaš ulicom u zadnje vreme?
Da ima ljubavi i vatre.
















Kondicionali

Ako se budemo zadržale duže u pustinji, sačekaću sljedeću komercijalu.

Ako bi se ti zaustavila nasred ceste, onda bih ja otišla na pitu ispod sača.

Ako bi jahala konja, onda bi jela šampite.

Ako se nasmiš, organizirat ću uništavanje njihove štampe.

Ako krenemo odmah, možemo uhvatit leteću metlu.

Ako sutra mačka zaspi, popeću se na traktor.

Kad bi pala kroz staklo, meditirala bih kraj reke i sjedinila se s prirodom.

Kada bi imala uber awesome superpowers, onda bi pobjegla u kanalizaciju.

Kad bi se našla u liftu sa Madonnom, onda bi se smijala do kraja života.

Kad bi se sunce ugasilo, onda bi letjela.

Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće.

Kad bi Sarajevo bilo u Africi, nekako bi pronašla izlaz.

Kad bih se našla u drugom tjelu, onda bi ljudi imali više strpljenja drug z drugim.

Kada padne lopta, ja ću plesti goblene.

Kada bi uzela nož i gulila krumpir, ostavila bih sve i preselila se na Veneru!

Kada bi krenula prema mjesecu, otišla bi na prstima, da te ne probudim.

































(Kratki) odlični leš

Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru.

Tristohiljada livada spava kod plave rjeke.

Lepa zebra ide u ljuti indigo.

Nadjačani grah voli dlakavu ružu u lošem stanju.

Svilena zubdana trči prema šarenom kišobranu.

Ljubičasta banana je pojela čupavu pećinu.

Ljubičasta banana trči u ljepoj ljubičasto-crni kugli.

Lijepa olovka ide prema pospanom suncu.







(Dugi) odlični leš 

Kada bih imala svu moč u državi …
Kada bih imala svu moč u državi, onda bi svi vodili ljubav i sadili drveće. Zašto ne sadimo drveće od novca? Zašto još to nisu izmislili. Zašto nisu izmislili food drvo? Onda bi sve lakše bilo. Ipak zadovoljni smo i ovim našim nemutantskim drvećima. Ljeti su monotoni, dosada. U jesen mijenjaju boje ko osječaji šarenilo. Svaki list pada različito, nema monotonije. Sve šuška, listovi plešu. Kao da vode ljubav.

Zašto se ne probudiš jedan dan sa uber awesome superpowersima i možeš da vladaš državom? Diktature treba. Pohapsiti i zatvoriti sve mrzitelje prirode. Zašto svi ne odemo u šumarak na potočić spojit se sa unutrašnjim mirom, da vodimo ljubav? Budimo hipijevi. Ljubav nije za pičkice, pička si ako mrziš ljubav. Zašto svi ne zaboravimo na se, udružimo se, napravimo ogroman kolač i usput sadimo drveće; vračamo staro. Legalizujmo gay brakove.

PIČKA. PIČKA. PIČKA. Volimo pičke. Ja znam, da je volim. I sada, lijepo da se izrazim, nabijem vas sve na svoj fantomski kurac. Mene vaše norme ponašanja uopće ne zanimaju. To je valjda neka ironija. Zato što slavim nježnost, moram da se borim, da iznalazim nove načine da spasim sopstvenu kožu od vaših stigmi, vaših značenja. Prošla su vremena kada je John Lennon zajedno sa Yoko Ono upozoravao, da ne posežemo za nasiljem, jer kada vas isprovociraju za nasilje, znaju šta će s vama. Ne znam, nalazim se na ivici svijeta, sa slušalicama na ušima iz kojih trešti ljuti glas Marylna Mansona: FIGHT! FIGHT! FIGHT!

Jebeš ti to sve. Sve je to ludo i bolesno. Boriti se za ljubav – bolest uma, koja vlada svjetom i to svjetom koji je izmislio jedan kuronja u svom officu. Zato i samo zato volite se, poštujte jedni druge, vodite ljubav i sadite drveće. Zar to nije poanta života? Što ti više treba? Haj sad reci. Nema veze sve će doć na svoje kad se digne revolucija na planeti zemlji i potamani svakog kuronju u officu i spali ga na lomači. Strpljen spašen.
 

Već pet godina živi u tišini 
Već pet godina živi u tišini i bulji u svoje sove, pčele, vrane, jabuke, kruške. Nikad neće nać ono svoje pismo al nema to veze jer je nabavio novu antiknu uniformu i prodat će je na dražbi kao i ono prošlo, da može nastavit živjet u tišini. Prostor tišine. Da se barem nalaziš. Tu. Da ne ovisiš o drugima, o osjećajima. Da ne budeš stvar. Da promijeniš sebe. Vjetar vijori tvoju kosu. Opusti se, kažeš si, sve se treba proći. Nemoj da ta tišina preovlada s tobom. Nije ni toliko dobra. Uniforma će se poderati, novac od uniforme će biti potrošen. Ne možeš kupiti sreće sa njim. Preovladava s tobom. Daj si reci: Današnji dan nema granica, ne nosi pasoš sa sobom. Nemoj postati pjesnik tame i tišine …

Pjesnikinja udahnula dim cigarete i pogledala kroz prozor. Ostao joj je jedino sredstvo bijega u drugi svjet. Razmišlja: Hvala na ovoj cigareti. Razmišlja opet: Kako ljepo život prolazi … kao i ova prokleta cigareta. Ne može napolje. Zatvorena je u ovoj ludnici duži niz godina. Dali je pitate tačno za broj, ne bi vam znala reći. I da li je to zaista važno? Zatvorena zajedno sa ostalim pacijenticama i tišinom dočekuje zoru. Tretiraju je kao dijete iako je odrasla žena. Zna ona i zašto. Dijete ne sanja slobodu, nego dobrog gospodara, nekoga tko će u njegovo ime, u ime njegovog dobra, osloboditi ga odgovornosti.

Nakrivila je šešir i zagledala se u svoj odraz u ogledalu. Čuvaj se slike, rekao je Lacan. Iskrivljena stvarnost. Uvijek iskrivljena stvarnost, ali i ta razarajuća spoznaja, da nova ne postoji. Nalazi se u sobi punoj odraza, refleksija i ne zna koja je ona. Da li je njezino tijelo uopće materijalno? Dali postoji u vremenu i prostoru? Postoji li vrijeme i prostor? Kako da ona sada kaže svojoj majci da je zove bog, a ona pere suđe? Odaziva li se uopće netko tom pozivu? Problem je sav u tome: ona to ne želi raditi, ali mora, jer nema nikoga drugog da preuzme tu paklenu ulogu. Lakše je izbrati komfor svakodnevnog ponavljanja. Obuci opeglane košulje, obuj lakirane cipele. Pričaj nešto lijepo kao „Ništa nije završeno dok je čovjek živ“ ili „Sve se može kad se hoće“. Hoće li netko jednog dana znati, da je postajala u vremenu i prostoru? Čemu taj strah od nestajanja? Da li zbog toga piše?

Jako zajebano vrijeme, naglas razmišlja pjesnikinja, vrijeme je da lik koji želi predati svoje pismo okonča misiju i shvati, da je izmišljen lik.


Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru 
Zeleno oko skida se u šumarku u ormaru. Zeleno oko zagleda crveno oko. Zeleno oko je ljuto. Reži! Neko joj je uletio na teritoriju. Zeleno oko i crveno oko počinju borbu na život i smrt. Ovako ta borba izgleda: dva oka zure jedna u drugu. Povremeno škilje, namiguju. Tešku artiljeriju čuvaju za kasnije.

Moglo bi se reči da su te oči u određenom raskoraku, neuhvatljive na istoj razini sporazumijevanja. Jer zeleno oko služi kao refleksija crvenom oku, a i crveno oko shvata da mu je zeleno ogledalo.

Kažu da so oči prozor duše ali zelenooka Azra nije vjerovala u dušu, samo u precizne anatomske činjenice kakve je prižekljivala od sada određenog i savladanog Fuada. Izgledao je tako krhko među tim žutim lišćem, ne znajući da li da moli za milost ili da traži još. Ipak, ta drskost ... Koliko god mislila, da ga je pritisla i uništila mu svaku priliku da ponovo sakupi rasuti identitet, bilo je nečeg ponosnog, nesalomljivog u tom preljepom dječaku.

Sunce je sišlo u šumu. Objasnio je crvenom i zelenom oku da su dijelovi cjeline i da oba oka pripadaju sunčevom spektru boja. Crveno, zeleno, žuto, plavo oko. Sve te boje je posjedovao taj dječak, smatrala je Azra. Čak ga se malo i bojala zbog tih boja, jer je čudno izgledala zelena irokeza na glavi, ljubičasto i crno oko, jaka čeljust, poderana odjeća, lanci, čizme i duša na jakni. Tačno je znala kada on prolazi pod njenim prozorom. Svaki dan u 17.00 je dolazio da se rukuje s nekim tipom koji bi mu dao paketić a on njemu novac. Redovno ga je promatrala i uvijek se pitala šta li je u tom paketiću i zašto svaki dan. Ali nije previše razmišljala o tome sve dok ga je ona mogla vidjet.

Jednog dana se nije pojavio. Umjesto njega je drugi dječak kasnio. Svaki dan, različito vrijeme. Zeleno oko je počelo suziti. Duša je slomljena. Nema ga. U paketiću je smrt. Zašto nije uzeo njen paketić ljubavi i života? Oči su ogledala duše, ljubičasto i crno oko. Ne mogu prežaliti. Otišla je do tipa po paketić. Krenula je za svojim očima sudbine. Umrla je. Na rajskom kolodvoru izlazi iz voza, čekao ju je s ružom, rozom.

5. sep. 2011

Gostovanje na festivalu PitchWise



















V četrtek, 8. septembra se v Sarajevu prične 6. mednarodni festival ženske angažirane umetnosti PitchWise. Osrednja tema letošnjega festivala je spreminjanje ali premikanje meja in glede na število sodelujočih umetnic, aktivistk in predavateljic lahko pričakujemo pravi "pičvajz", ki se bo začel z ulično akcijo na Baščaršiji.

Udeleženke iz Slovenije: predavateljica Lilijana Burcar, pesnica Ilona Jerič, didžej kolektiv Female's'Cream in jaz. V petek, 9. septembra bom v Centru za kulturo Sarajevo med 15.00 in 18.00 vodila delavnico Svetovi drugih, v nedeljo ob 10.00 pa bo prav tam potekala predstavitev zbornika Rdečke razsajajo!.

Celoten program si lahko ogledate na spletni strani Fundacije CURE. Vabljene, vabljeni!