Festival Program 2010
Festival photos, Festival blog
Poster: Anna Ehrlemark
Strani
▼
26. feb. 2010
25. feb. 2010
Predigra! Benefit za Rdeče zore 2010
Rdeče zore vabimo na predigro z DJane Sladko, Kikiriki synth nojzom in koktejli! DJane Sladka vrti: soul, disko, fank, new wave in zimzelene melodije.
Z udeležbo in simbolnim prispevkom boš podprl/a/e/i/o/u izvedbo 11. feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki se začne 4. marca 2010.
V petek, 26. februarja, ob 23.00 v Menzi pri koritu.
Z udeležbo in simbolnim prispevkom boš podprl/a/e/i/o/u izvedbo 11. feminističnega in queer festivala Rdeče zore, ki se začne 4. marca 2010.
V petek, 26. februarja, ob 23.00 v Menzi pri koritu.
5. feb. 2010
Pet zgodb z delavnice Svetovi drugih
Zgodbe, objavljene spodaj, so nastale v manj kot treh urah na literarni delavnici Svetovi drugih, ki je potekala 1. februarja 2010 v ŠKUC-u. Na roko smo jih napisali in za spet prepisali Vesna Lemaić, Tibor Bolha, Dare Pejić, Danijela Zajc in Tea Hvala.
Pred pisanjem smo se dogovorili, da v zgodbah, posvečenih biotehnologiji, nastopata dva glavna lika: dvospolni kiborg Vanja in mehanorastlina RX Vulgaris. V zaključku zgodb naj bi se znašla v Trnovem leta 2010 in v večini primerov jima je to tudi uspelo...
Uživajte v branju!
V tri kiborške rastline, kam greva?!
»O, gob, mislim, da koordinate tudi tokrat ne štimajo,« je reklo Vanja v. 7. Stalo je pred podobo sveta, ki je smrdel po trohnenju, zakrit je bil z gostimi drobnimi lističi neznanega drevesa, in čeprav si niti malo ni želelo stopiti v ta vonj, je moralo – in to hitro. Rx Vulgaris, Vanjina biomehanična
sopotnica, je namreč že strastno sesala enega od lističev pred izhodom. Vanja je zavzdihnilo in izklopilo svoj vohalni čut. Uprlo je svoje gumijaste okončine v optična vlakna na stebelcu vulgarno
požrešne Rx. Rx se sploh ni odzvala na ta opomin, ampak je še naprej mulila listje nad teletransportno kabino.
»Ko bi jo vsaj lahko spravilo nazaj v kabino,« je zagodrnjalo Vanja in v istem trenutku dobilo idejo: gumijasto roko je izprožilo v škarjasto dlan, z njo odrezalo vejico, katere se je oklepala Rx, in obe sta padli na tla kabine.
Medtem je v Trnovem samo od sebe, tako se je vsaj zdelo ekipi, ki je pohala pod eno od sosednjih vrb, visoko listnato drevo padlo okrog. Rx se je spet začela pritoževati zaradi Vanjinih nespametnih dejanj, vsaj kar zadeva spreminjanje stvari med potovanjem v času: »Kaj pa če bo célo Trnovo drugačno, spremenjeno?«
Vanja je imelo že zadosti Rxinega godrnjanja.
»Ali pa če Trnovo sploh ne bo več …« ni Vanji dala miru klepetava Vulgaris. Namesto da bi Vanja preprosto izklopilo svoja ušesa in se skoncentriralo na vnašanje novih koordinat, je njegova človeška stran opravila svoje in Rx ga je razpizdila. Med njunim strastnim prepirom so se Vanjine nosnice široko razprle in začele vleči vase. Ko je iz nenadnega gnusa res glasno kihnilo, je njegovo čelo priletelo v velik zelen gumb.
Mlada Vulgaris se je začela zlobno hihitati.
»Tokrat bodo koordinate prave, ti rečem! Ti se kar smej, boš videla, ko bo tebi zmanjkalo listov za sesanje, ti bo trda predla!« Vanja si je raztreseno prilepilo čelo nazaj in se poskusilo skoncentrirati na prave koordinate. Ampak hočeš nočeš Vulgaris ni in ni dala miru, neprestano je tarnala: »Kdaj bomo že tam? Koliko svetlobnih let bo še trajalo? Bo tam veliko slastnega listja?«
»Pa daj, utihni že!« je zarjovelo Vanja, vse okončine so se mu prilepile na razne gumbe, nazadnje se je z ustnicami zaletelo v gumb OK in že sta se podala na pot proti neznani destinaciji.
»Vidiš, kaj si sedaj naredila!!!! V tri kiborške rastline, kam greva???«
Vanja ji je nalahno obložilo listke s težo svoje sape.
»Tukaj sva.«
Trnovo 2010. Ob Trnovskem pristanu je Rx bruhnila v reko, katere imena ni bilo v njenem hard disku. Pozelenela je še bolj kot trava, na kateri je razkrečila svoje listke. Vanjo je zaščemelo v prsih. Ni bilo vajeno trnovske atmosfere. Krenilo je proti prvemu objektu in skeniralo fasado in ženico na stopnišču.
»Vanja,« je zaklicala ženica in mu pomahala v pozdrav. Vanja je to spomnilo na njegovo zadnje bivanje v Trnovem. Od takrat je Trnovo dobilo žvepleno barvo s sivimi odtenki. Ženici s peroksidnimi lasmi je dalo znak, da bosta z Rx vstopili v objekt, obložen z aluminijem. Rx je zopet popadel smeh. Tokrat ni bruhala, šlo je namreč zares. Ženica je govorila vso pot po stopnicah v prvo nadstropje. O velikem povpraševanju in slabi ponudbi, o sprijeni cannabis, ki več ne zadeva, o nizki vsebnosti THC-ja. Izpod klubske mizice, ki je bila pogrnjena z idrijsko čipko, je privlekla aluminijasti kovček in ponudila Vanji bankovce, spete v poravnane svitke. Vanja je začudeno pogledalo v ženico. Ženica je pokazala na Rx Vulgaris in predlagala, da skleneta biznis: ona njemu bankovce različnih držav iz različnih časov (ki jih bo Vanja lahko dobro unovčilo na svojem planetu),
Vanja pa naj bi ji predalo Rx Vulgaris, ki naj bi bila visoko nasičena s THC-jem. Rx Vulgaris je najprej ozmerjala Vanjo, kam jo je pripeljalo, kako podrepno od njega, da trguje z njenim mesom. Nazadnje pa je ženico in njene idrijske čipke zalila z bljuvanjem, v katerem je ženica doživela
svojo najbolj nepozabno omamo.
Vanja se je opravičilo Rx: »Rx, res ne vem, zakaj sva pristala tukaj. Mislim, da z nama manipulira nekdo od zunaj!«
Trnovo, obljubljena deželačas
Potovala sva v obljubljeno deželočas Trnovo-2010. Takole je bilo treba. Takole je bilo izračunano. Tako so velevale koordinate, ki so določile obstoj moje idealne partnerke za Razplod. Moralo sem se Razploditi, saj sem ravno vstopilo v fazo zrelosti, ko so moja maternica in testisi zasijali kot tri lune X-fondovega planeta. Mojo življenjsko sopotnico Rx Vulgaris, ki so mi jo ob zadnji regeneraciji zasadili v lasišče, sem še zadnjič popršilo z vlažilcem po listih. Pravkar sva prišla v čuden čas, v čas, ko se dekleta niso družila s fanti, ne, morala so biti doma. To je bilo sto let pred trenutkom, ki ga tako nestrpno pričakujeva.
»Vidiš, kam sva prišla? Ne boj se, skrilo te bom pod klobuk, nihče te ne bo videl!«
Rx je zatrepetala, ko je okoli sebe videla zaraščene moške poglede, polne nejevolje in utrujenosti. Bil je namreč jutranji čas, čas mrzle, neusmiljene zime, ki ni prizanesla nikomur, vsi so se morali odpraviti na delo. Jaz prav tako, skupaj z mojo sopotnico imava pomembno opravilo.
V tem prostorčasu morava najti vlažilec za ljubo Rx – začuda se pri potovanju skozi časprostor niso prenesli vsi predmeti. Pravzaprav je bilo potovanje varno samo za žive predmete, takšne, kot so bili tile mrkeži, ki so hiteli skozi ledeni piš. Najin razpršilec se je razblinil ali morda ujel v katero od časovnih pasti, črnih lukenj, ki so še najraje prežale na plodne pare, kot sva bila midva. Kot bi jih podvojena življenjska sla – in svetloba, svetloba! – za razplod zrelega Vanjoida sapiensa nezadržno vlekla k sebi, ne pa obratno. Vanja se je na dolgem popotovanju k združitvi z Rx Vulgaris eni takšnih lukenj izognil samo zato, ker je vanjo zalučal sprej.
»Ihh,« ga je iz premišljanj prebudila Rx.
Vanja se je popraskalo po glavi in potem svoj s plišem oblečeni kovinski prst »rožici« podstavilo pod brado. Čohalo jo je in žgečkalo, mala pa je spuščala rezke visokofrekvenčne vriske, ki so Vanjo takoj vzburili … Tudi prej, ko še ni sijalo kot X-fondov planet. Zdaj pa je bil učinek Rxinih vriskov potrojen, in čeprav sta bila na ulici, na sedežih mrzle avtobusne postaje sredi trušča kočij in mrkih pešcev, se Vanja ni moglo upreti dražestnemu vabilu. Iztegnilo je vseh dvanajst prstov, razprlo živčne končiče, na tisoče njih, da so završali v zraku, in preden je dalo dlani k glavi, lasem, so se končiči že prisesali na kratke lase, ki so obkrožali Rx. Začela se je ... predigra! In to brez razpršilca. Rx je pljunila v goščo las in končičev in razprla lističe.
Rx se je preveč vzburila, Vanjin prstič je zaobjela tako tesno, da je na vrhu počila kožna prevleka in ven je pogledal metalni parkelj. Kadar se Rx vzburi tako na polno, jo je skoraj nemogoče ustaviti. Vanja je ne bi mogel, tudi če bi hotel, saj so bile koreninice čisto prepletene z delčki njegovih možganov, in na tistih delih, ki sporočajo telesu občutek užitka, je Rx zmeraj rada okrepila prijem, in takrat se je Vanji kar mešalo.
Rx je začela krvaveti iz desnega ušesa. To se ji je vedno zgodilo ob takih trenutkih. Vanje to ni ustavilo. Vedelo je, da mora za razplod žrtvovati nekaj Rxinega ušesnega masla. Orgazmatronični val je vibriral po telesu Vanjoida sapiensa. Postkoitalni kontakt je pri Vanji upogibal metalno povrhnjico. Metalne pore so pričele puščati tekočino, ki je kapljala po Rxinih režah. Razplod je terjal svojo žrtev – Rx je ostala brez enega biomehaničnega listka. Njeni končiči niso čutili ničesar več, le njen omrtvičeni štrcelj je nabrekal od razplodne tekočine.
Vanja je bilo oplojeno bitje. Prvič, morda ne poslednjič, so se mu oči zakotalile v notranjost optičnih loput. Maternica se je ugnezdila med njegovimi testisi. Toplina je prvič nadomestila metalni hlad njegove korpulentne vsebine. Brhetanje, prijetno in ščemeče, je zmotil le avto pred objektom. Trlo se je ljudi – vsi so čakali na rojstvo predsednika krajevne skupnosti Trnovo.
Večna klorofilija
Nekega običajnega popoldneva, ko je bilo sonce še visoko na nebu, se je Vanja skrival v rastlinjaku. Ta kiborg, včasih fant, včasih dekle, nikoli ni hodil ven, ko so sončni žarki božali rastlinje, neskončne trakte letečih avtomobilov in lebdečih hiš. Ta čas je raje preživel z Rx Vulgaris, saj je bil takrat najboljši čas za izmenjevanje energij; takrat je bil Vanja moški, ki ga je Rx Vulgaris ljubila. A kaj, ko so sončni žarki le redko pokukali iz gostih temnih oblakov, ki so se desetletja nabirali na nebu.
Vanja je obril svoja poraščena ramena z eno samo žiletko. Ko se je njegovih prsi oklepala Rx Vulgaris, so bile dlake Vanjev edini razpoznavni znak, in vedel je, da jo bo gladka koža zmedla in odvrnila od izmenjave sokov. Vanja je še zadnjič napudral svoje bujne prsi in si mednje zataknil čip. Nedrček je komaj poveznil čez prsi, toliko mlečnih žlez se je že nabralo v njih. Vsega tega Rx Vulgaris ni mogla niti slutiti. Ko je bila v fazi produciranja klorofila, se je le nemo oklepala steklenih sten rastlinjaka. Mimo so brzela ogromna kolesa cestnih vlakov. Kolesa so se nemo sukala v nedefinirano smer, kot bi jih vodil le perpetuum mobile, brez šoferja za volanom. Čas je polzel skozi neutrudno kolesje, dokler klorofil ni nabreknil in napel mesnatih listov. To je bil znak za konec hibernacije. Vanja se je tega dobro zavedal, preden se je odločil Rx zaliti z nutricidi.
Dnevi z Vulgaris so hitro minevali, Vanja je bil zadovoljen. Dokler nekega dne ne prejme sporočila. Čisto iz sebe pridivja v rastlinjak in meni nič tebi nič grobo zgrabi svojo biomehanično ljubezen in panično izjavi: »Skozi čas bova morala!« Mudilo se je. Kar naenkrat to mirno okolje, v katerem sta simbiozneža preživela večino svojih življenj, ni bilo več varno. Vanja je panično začel poskakovati naokrog in grabiti za bližnje predmete. Mudilo se je. Rx je delovala zmedeno.
»Čez minutko ti bom vse razložil,« pravi Vanja, trepljajoč svojo Vulgaris. »Vse, kar vem, je, da bodo naš planet uničili v naslednje pol ure in da imava manj kakor dvajset minut, da prispeva do gozda.«
Ne kateregakoli gozda, ampak do drevoreda ob Gradaščici na robu Trnovega. Leta 2010 so tam osnovali podzemno skladišče devterionskih konic, orožje, s katerim bodo leta 2180 obstreljevali vse neposlušne planete kolonije, kamor so poslali kiborge kot delovno silo. Toda marsikateri kiborg se je, tako kot Vanja, rajši udejstvoval v rastlinjaku ali pa poležaval v kakšnem drugem prijetnem, klimatsko urejenem prostoru s svojo družico ali drugom rastlinske ali živalske vrste.
Nič ni razlagala svoji Rx Vulgaris, čeprav ji je pojasnilo o hitrem premiku obljubila. Vanja in presenečena Vulgaris sta se znašli ob Gradaščici. To je bilo to. Treba je bilo ukrepati hitro in rešiti svoje ljubo domovanje. Znašli sta se na ravni strehi skladišča devterionskih konic. Vanja je Rx vzela iz žepa in jo dvignila visoko v zrak, da so jo obžarili žarki zahajajočega sonca.
»Napoji se, napoji se, klorofilček moj,« je Vanja zapelo otroški napev, medtem ko je Rx vračalo v mračni, a varni žep. Vanja ni moglo drugače, kot da se je spet prepustilo klorofiliji – fantaziji o tem, kako leži na gozdni jasi sredi varnega gozda, leži tako dolgo, da njegovo telo začnejo obraščati pomendrane vitice mehanorastlin, medtem ko se Rx, posajena na njegov prst, s svojimi končiči in mehanolistki začne počasi ovijati okrog njegovih bujnih prsi. Čas se meri v stoletjih ...
Vanja se spotakne, a se nič ne obira, steče po temnem hodniku in odpira vsa vrata, s komolcem v jeklene pregrade dela velike luknje, da bo kasneje, ob povratku, iz njih v hipu izvleklo po eno konico, ravno prav, da jih po eno na glavo usmeri v inženirje, ki so svoje znanstveno delo z devteroni prepustili pohlepu politike ... A ko je hitelo in vlamljalo v skladišča, je Vanja vedelo, da zna biti ta herojska gesta njun konec. Nežno je pritisnilo dlan ob nabrekli žep, Rx Vulgaris je zvedavo pokukala iz svojega rastlinskomehanskega zavetja in Vanja jo je počohalo po temnozelenih cvetnih listih.
»Bo?« je vprašalo in potem v odgovor na svoje obupano vprašanje stegnilo roko v prvo sobo s konicami. Z orožjem pod pazduho se je vračalo na streho. Ko je vzelo zadnjo, se je spotaknilo na istem mestu kot pri vstopu. Zaklelo je, hotelo pobrati izpuščeno konico in opazilo, da se je devteron razlil po tleh, po tleh, ki jih ni bilo več, tako kot ni bilo več stavbe ne zelene vrbe ob njej – kot vsak čas ne bo več niti delavcev niti kolonij niti prihodnosti, ampak samo še lebdenje v večni klorofiliji ...
V jasnem pasjem očesu
Skoraj so naju že dohiteli. Če ne bi mojih pljuč poganjala Vulgaris, bi bila zdajle popolnoma zadihana. Spet potipam obloženi levi žep temnega plašča, ki uspešno prikriva moje iznakaženo telo. Še si tu, pomislim. Zašepeta mi, naj pohitim. Njihovi psi so naju že skoraj dohiteli. Še nikoli niso bili tako vztrajni. Na vrhu se začne prikazovati streha neke koče. Med tekom odskočim od nekega nagrmadenega drevja in ga potisnem v globino, psom naproti. Vsaj nekaj časa nama prihrani. Hitro vdrem v kočo in se sesedem za zaloputnjenimi vrati. Za zidovi kmalu zaslišiva renčanje. Sežem v žep in jo potegnem ven. Pobožam njen mehanski listek.
Seveda ne gre za navadno leseno kočo, v kleti je nameščen eden od neštetih vstopno-izstopnih potovalnikov (njihovi predniki so bile arhaične telefonske govorilnice). Ampak pustimo zdaj zgodovino potovalnikov. Hitro vnesem koordinate. Trnovo 2010. Psi se zaženejo v prosojno steno potovalnika, a že v naslednjem trenutku zbledijo. Vulgarine liste si prislonim k dihalnemu organu. Od živčnosti kar ne neham sopsti, res so me skoraj raztrgali tile psi. A vseeno. Rajši psi kot njihovi lastniki, ki so me samo zaradi mojih dvojnih spolovil obtožili čarovništva. Moja spolovila bodo v Trnovem 2010 prednost. Tja se zatečejo taki, kot sem jaz. Rx Vulgaris mi vrača sapo. Barve se zlivajo in med potovanjem pritisne neznosen hlad. Z Rx Vulgaris trepetava.
»Diham,« pomislim pri sebi in odprem oči, napolnjene z močefitom. Potovanje je preseglo časovne koordinate. Prebledela Rx Vulgaris prisloni list na moje prsi. Tu sva. Končno! Odkar so v koordinate vgradili mehansko budilko, je nemogoče zamuditi na tradicionalno podelitev Bevkovega prstana.
Jaz, Vanja, sem se privadila na ženski spol, število in sklon. Zato tudi v Trnovem ne bom »ono«, kljub priznanju. Spol so mi vgradili v jezik. Tega ne bo pozabila omeniti na podelitvi priznanj za presežke v biomehanični reprodukciji spolov. Mehanski listek ji je spolzel po reži, ki ji pravijo usta. Rx Vulgaris je še vedno trepetala od strahu pred podivjanimi psi.
»Konec je,« ji je prišepnila Vanja, »ni nama več treba bežati.«
Zadovoljno je potežkala njen mehanski listek. V njem se je pretakalo vedno več mehanske energije. V zaodrju nista bili opaženi. Ostali nagrajenci so ju pustili sami med štirimi stenami. A tedaj pod vrati opazita sence štirinožnih psov, ki renčijo, da v sobico sili njihov žvepleni zadah. Tega tu, v zaodrju Cankarjevega doma, nista pričakovali. Psi so jima bili še vedno na sledi. Ali pač ne? Sem si vse skupaj izmislila, je pomislila Vanja.
»Blodim?«
Povezovalec slovesne prireditve je pokukal skozi žametne zavese in ji pomignil: »Ste pripravljeni?« Tudi ta nesrečnež je mislil, da ju je zaradi »zmešnjave spolov«, kot so njuno mnogoterost vljudno opisovali tukajšnji gospodarji psov, najvarneje nagovarjati v množini. A čakaj, se je opomnila Vanja, kakšni gospodarji psov neki, tu stojiva zato, ker so v Trnovem gospodarji pod rušo, psi prevzgojeni v neškodljive cucke in vodnike slepih vseh spolov, zato je ves strah odveč. Globoko je zajela zrak in Rx Vulgaris namenila spodbuden nasmešek, saj je žveplena razjeda, tisti vonj, očitno res prišla v zaodrje iz spomina.
Vanja pokima, zavese se razprejo, žarometi jo za hip zaslepijo in potem se zave, da jo povezovalec programa, znani ultrapokvirjeni aktivist, kot je slišala praviti za odrom, vodi k mikrofonu, kjer mora povedati vse, vse, kar jim gre, tudi tukajšnjim, in potem, če se prej ne zgrudi od treme, mora zavrniti priznanje. Reči mora, da bi ga sprejela z veseljem, vendar ga ne more, ker bodo sicer v Trnovem pozabili, da je ono, drugo, in počasi bo še sama pozabila, kdo in od kod je. Doma so ji v jezik vgradili ženski spol, od zmeraj ga je uporabljala in tako počasi izbrisala svojo dvospolnost. A zdaj in tukaj je imela občutek, da bo lahko iz globin spomina sestavila neko novo osebo, na katero se bo ono, drugo, lahko naslonilo. V Trnovem so imeli hudo underground sceno, in računala je na te čudovite ljudi, o ja. Ko je zajela sapo, da bi končno izdavila vse to iz sebe, jo je prehitela Rx Vulgaris. S svojim zakvirjenim glasom je trepetaje in čudno počasi zaklicala v slepečo svetlobo: »Oooo neeee!«
Zadnja stvar, ki jo je Vanja videla, preden so jo raztrgali stekli psi, je bila njena lastna migetajoča podoba v jasnem pasjem očesu. Zadnja stvar, ki jo je slišala, preden sta skupaj z Rx Vulgaris izdihnili, je bil Vulgarin klic: »Ljubiiiicaaaa, nasviiiidenje v naslednjiiii vojniiii!«
Pred pisanjem smo se dogovorili, da v zgodbah, posvečenih biotehnologiji, nastopata dva glavna lika: dvospolni kiborg Vanja in mehanorastlina RX Vulgaris. V zaključku zgodb naj bi se znašla v Trnovem leta 2010 in v večini primerov jima je to tudi uspelo...
Uživajte v branju!
V tri kiborške rastline, kam greva?!
»O, gob, mislim, da koordinate tudi tokrat ne štimajo,« je reklo Vanja v. 7. Stalo je pred podobo sveta, ki je smrdel po trohnenju, zakrit je bil z gostimi drobnimi lističi neznanega drevesa, in čeprav si niti malo ni želelo stopiti v ta vonj, je moralo – in to hitro. Rx Vulgaris, Vanjina biomehanična
sopotnica, je namreč že strastno sesala enega od lističev pred izhodom. Vanja je zavzdihnilo in izklopilo svoj vohalni čut. Uprlo je svoje gumijaste okončine v optična vlakna na stebelcu vulgarno
požrešne Rx. Rx se sploh ni odzvala na ta opomin, ampak je še naprej mulila listje nad teletransportno kabino.
»Ko bi jo vsaj lahko spravilo nazaj v kabino,« je zagodrnjalo Vanja in v istem trenutku dobilo idejo: gumijasto roko je izprožilo v škarjasto dlan, z njo odrezalo vejico, katere se je oklepala Rx, in obe sta padli na tla kabine.
Medtem je v Trnovem samo od sebe, tako se je vsaj zdelo ekipi, ki je pohala pod eno od sosednjih vrb, visoko listnato drevo padlo okrog. Rx se je spet začela pritoževati zaradi Vanjinih nespametnih dejanj, vsaj kar zadeva spreminjanje stvari med potovanjem v času: »Kaj pa če bo célo Trnovo drugačno, spremenjeno?«
Vanja je imelo že zadosti Rxinega godrnjanja.
»Ali pa če Trnovo sploh ne bo več …« ni Vanji dala miru klepetava Vulgaris. Namesto da bi Vanja preprosto izklopilo svoja ušesa in se skoncentriralo na vnašanje novih koordinat, je njegova človeška stran opravila svoje in Rx ga je razpizdila. Med njunim strastnim prepirom so se Vanjine nosnice široko razprle in začele vleči vase. Ko je iz nenadnega gnusa res glasno kihnilo, je njegovo čelo priletelo v velik zelen gumb.
Mlada Vulgaris se je začela zlobno hihitati.
»Tokrat bodo koordinate prave, ti rečem! Ti se kar smej, boš videla, ko bo tebi zmanjkalo listov za sesanje, ti bo trda predla!« Vanja si je raztreseno prilepilo čelo nazaj in se poskusilo skoncentrirati na prave koordinate. Ampak hočeš nočeš Vulgaris ni in ni dala miru, neprestano je tarnala: »Kdaj bomo že tam? Koliko svetlobnih let bo še trajalo? Bo tam veliko slastnega listja?«
»Pa daj, utihni že!« je zarjovelo Vanja, vse okončine so se mu prilepile na razne gumbe, nazadnje se je z ustnicami zaletelo v gumb OK in že sta se podala na pot proti neznani destinaciji.
»Vidiš, kaj si sedaj naredila!!!! V tri kiborške rastline, kam greva???«
Vanja ji je nalahno obložilo listke s težo svoje sape.
»Tukaj sva.«
Trnovo 2010. Ob Trnovskem pristanu je Rx bruhnila v reko, katere imena ni bilo v njenem hard disku. Pozelenela je še bolj kot trava, na kateri je razkrečila svoje listke. Vanjo je zaščemelo v prsih. Ni bilo vajeno trnovske atmosfere. Krenilo je proti prvemu objektu in skeniralo fasado in ženico na stopnišču.
»Vanja,« je zaklicala ženica in mu pomahala v pozdrav. Vanja je to spomnilo na njegovo zadnje bivanje v Trnovem. Od takrat je Trnovo dobilo žvepleno barvo s sivimi odtenki. Ženici s peroksidnimi lasmi je dalo znak, da bosta z Rx vstopili v objekt, obložen z aluminijem. Rx je zopet popadel smeh. Tokrat ni bruhala, šlo je namreč zares. Ženica je govorila vso pot po stopnicah v prvo nadstropje. O velikem povpraševanju in slabi ponudbi, o sprijeni cannabis, ki več ne zadeva, o nizki vsebnosti THC-ja. Izpod klubske mizice, ki je bila pogrnjena z idrijsko čipko, je privlekla aluminijasti kovček in ponudila Vanji bankovce, spete v poravnane svitke. Vanja je začudeno pogledalo v ženico. Ženica je pokazala na Rx Vulgaris in predlagala, da skleneta biznis: ona njemu bankovce različnih držav iz različnih časov (ki jih bo Vanja lahko dobro unovčilo na svojem planetu),
Vanja pa naj bi ji predalo Rx Vulgaris, ki naj bi bila visoko nasičena s THC-jem. Rx Vulgaris je najprej ozmerjala Vanjo, kam jo je pripeljalo, kako podrepno od njega, da trguje z njenim mesom. Nazadnje pa je ženico in njene idrijske čipke zalila z bljuvanjem, v katerem je ženica doživela
svojo najbolj nepozabno omamo.
Vanja se je opravičilo Rx: »Rx, res ne vem, zakaj sva pristala tukaj. Mislim, da z nama manipulira nekdo od zunaj!«
Trnovo, obljubljena deželačas
Potovala sva v obljubljeno deželočas Trnovo-2010. Takole je bilo treba. Takole je bilo izračunano. Tako so velevale koordinate, ki so določile obstoj moje idealne partnerke za Razplod. Moralo sem se Razploditi, saj sem ravno vstopilo v fazo zrelosti, ko so moja maternica in testisi zasijali kot tri lune X-fondovega planeta. Mojo življenjsko sopotnico Rx Vulgaris, ki so mi jo ob zadnji regeneraciji zasadili v lasišče, sem še zadnjič popršilo z vlažilcem po listih. Pravkar sva prišla v čuden čas, v čas, ko se dekleta niso družila s fanti, ne, morala so biti doma. To je bilo sto let pred trenutkom, ki ga tako nestrpno pričakujeva.
»Vidiš, kam sva prišla? Ne boj se, skrilo te bom pod klobuk, nihče te ne bo videl!«
Rx je zatrepetala, ko je okoli sebe videla zaraščene moške poglede, polne nejevolje in utrujenosti. Bil je namreč jutranji čas, čas mrzle, neusmiljene zime, ki ni prizanesla nikomur, vsi so se morali odpraviti na delo. Jaz prav tako, skupaj z mojo sopotnico imava pomembno opravilo.
V tem prostorčasu morava najti vlažilec za ljubo Rx – začuda se pri potovanju skozi časprostor niso prenesli vsi predmeti. Pravzaprav je bilo potovanje varno samo za žive predmete, takšne, kot so bili tile mrkeži, ki so hiteli skozi ledeni piš. Najin razpršilec se je razblinil ali morda ujel v katero od časovnih pasti, črnih lukenj, ki so še najraje prežale na plodne pare, kot sva bila midva. Kot bi jih podvojena življenjska sla – in svetloba, svetloba! – za razplod zrelega Vanjoida sapiensa nezadržno vlekla k sebi, ne pa obratno. Vanja se je na dolgem popotovanju k združitvi z Rx Vulgaris eni takšnih lukenj izognil samo zato, ker je vanjo zalučal sprej.
»Ihh,« ga je iz premišljanj prebudila Rx.
Vanja se je popraskalo po glavi in potem svoj s plišem oblečeni kovinski prst »rožici« podstavilo pod brado. Čohalo jo je in žgečkalo, mala pa je spuščala rezke visokofrekvenčne vriske, ki so Vanjo takoj vzburili … Tudi prej, ko še ni sijalo kot X-fondov planet. Zdaj pa je bil učinek Rxinih vriskov potrojen, in čeprav sta bila na ulici, na sedežih mrzle avtobusne postaje sredi trušča kočij in mrkih pešcev, se Vanja ni moglo upreti dražestnemu vabilu. Iztegnilo je vseh dvanajst prstov, razprlo živčne končiče, na tisoče njih, da so završali v zraku, in preden je dalo dlani k glavi, lasem, so se končiči že prisesali na kratke lase, ki so obkrožali Rx. Začela se je ... predigra! In to brez razpršilca. Rx je pljunila v goščo las in končičev in razprla lističe.
Rx se je preveč vzburila, Vanjin prstič je zaobjela tako tesno, da je na vrhu počila kožna prevleka in ven je pogledal metalni parkelj. Kadar se Rx vzburi tako na polno, jo je skoraj nemogoče ustaviti. Vanja je ne bi mogel, tudi če bi hotel, saj so bile koreninice čisto prepletene z delčki njegovih možganov, in na tistih delih, ki sporočajo telesu občutek užitka, je Rx zmeraj rada okrepila prijem, in takrat se je Vanji kar mešalo.
Rx je začela krvaveti iz desnega ušesa. To se ji je vedno zgodilo ob takih trenutkih. Vanje to ni ustavilo. Vedelo je, da mora za razplod žrtvovati nekaj Rxinega ušesnega masla. Orgazmatronični val je vibriral po telesu Vanjoida sapiensa. Postkoitalni kontakt je pri Vanji upogibal metalno povrhnjico. Metalne pore so pričele puščati tekočino, ki je kapljala po Rxinih režah. Razplod je terjal svojo žrtev – Rx je ostala brez enega biomehaničnega listka. Njeni končiči niso čutili ničesar več, le njen omrtvičeni štrcelj je nabrekal od razplodne tekočine.
Vanja je bilo oplojeno bitje. Prvič, morda ne poslednjič, so se mu oči zakotalile v notranjost optičnih loput. Maternica se je ugnezdila med njegovimi testisi. Toplina je prvič nadomestila metalni hlad njegove korpulentne vsebine. Brhetanje, prijetno in ščemeče, je zmotil le avto pred objektom. Trlo se je ljudi – vsi so čakali na rojstvo predsednika krajevne skupnosti Trnovo.
Večna klorofilija
Nekega običajnega popoldneva, ko je bilo sonce še visoko na nebu, se je Vanja skrival v rastlinjaku. Ta kiborg, včasih fant, včasih dekle, nikoli ni hodil ven, ko so sončni žarki božali rastlinje, neskončne trakte letečih avtomobilov in lebdečih hiš. Ta čas je raje preživel z Rx Vulgaris, saj je bil takrat najboljši čas za izmenjevanje energij; takrat je bil Vanja moški, ki ga je Rx Vulgaris ljubila. A kaj, ko so sončni žarki le redko pokukali iz gostih temnih oblakov, ki so se desetletja nabirali na nebu.
Vanja je obril svoja poraščena ramena z eno samo žiletko. Ko se je njegovih prsi oklepala Rx Vulgaris, so bile dlake Vanjev edini razpoznavni znak, in vedel je, da jo bo gladka koža zmedla in odvrnila od izmenjave sokov. Vanja je še zadnjič napudral svoje bujne prsi in si mednje zataknil čip. Nedrček je komaj poveznil čez prsi, toliko mlečnih žlez se je že nabralo v njih. Vsega tega Rx Vulgaris ni mogla niti slutiti. Ko je bila v fazi produciranja klorofila, se je le nemo oklepala steklenih sten rastlinjaka. Mimo so brzela ogromna kolesa cestnih vlakov. Kolesa so se nemo sukala v nedefinirano smer, kot bi jih vodil le perpetuum mobile, brez šoferja za volanom. Čas je polzel skozi neutrudno kolesje, dokler klorofil ni nabreknil in napel mesnatih listov. To je bil znak za konec hibernacije. Vanja se je tega dobro zavedal, preden se je odločil Rx zaliti z nutricidi.
Dnevi z Vulgaris so hitro minevali, Vanja je bil zadovoljen. Dokler nekega dne ne prejme sporočila. Čisto iz sebe pridivja v rastlinjak in meni nič tebi nič grobo zgrabi svojo biomehanično ljubezen in panično izjavi: »Skozi čas bova morala!« Mudilo se je. Kar naenkrat to mirno okolje, v katerem sta simbiozneža preživela večino svojih življenj, ni bilo več varno. Vanja je panično začel poskakovati naokrog in grabiti za bližnje predmete. Mudilo se je. Rx je delovala zmedeno.
»Čez minutko ti bom vse razložil,« pravi Vanja, trepljajoč svojo Vulgaris. »Vse, kar vem, je, da bodo naš planet uničili v naslednje pol ure in da imava manj kakor dvajset minut, da prispeva do gozda.«
Ne kateregakoli gozda, ampak do drevoreda ob Gradaščici na robu Trnovega. Leta 2010 so tam osnovali podzemno skladišče devterionskih konic, orožje, s katerim bodo leta 2180 obstreljevali vse neposlušne planete kolonije, kamor so poslali kiborge kot delovno silo. Toda marsikateri kiborg se je, tako kot Vanja, rajši udejstvoval v rastlinjaku ali pa poležaval v kakšnem drugem prijetnem, klimatsko urejenem prostoru s svojo družico ali drugom rastlinske ali živalske vrste.
Nič ni razlagala svoji Rx Vulgaris, čeprav ji je pojasnilo o hitrem premiku obljubila. Vanja in presenečena Vulgaris sta se znašli ob Gradaščici. To je bilo to. Treba je bilo ukrepati hitro in rešiti svoje ljubo domovanje. Znašli sta se na ravni strehi skladišča devterionskih konic. Vanja je Rx vzela iz žepa in jo dvignila visoko v zrak, da so jo obžarili žarki zahajajočega sonca.
»Napoji se, napoji se, klorofilček moj,« je Vanja zapelo otroški napev, medtem ko je Rx vračalo v mračni, a varni žep. Vanja ni moglo drugače, kot da se je spet prepustilo klorofiliji – fantaziji o tem, kako leži na gozdni jasi sredi varnega gozda, leži tako dolgo, da njegovo telo začnejo obraščati pomendrane vitice mehanorastlin, medtem ko se Rx, posajena na njegov prst, s svojimi končiči in mehanolistki začne počasi ovijati okrog njegovih bujnih prsi. Čas se meri v stoletjih ...
Vanja se spotakne, a se nič ne obira, steče po temnem hodniku in odpira vsa vrata, s komolcem v jeklene pregrade dela velike luknje, da bo kasneje, ob povratku, iz njih v hipu izvleklo po eno konico, ravno prav, da jih po eno na glavo usmeri v inženirje, ki so svoje znanstveno delo z devteroni prepustili pohlepu politike ... A ko je hitelo in vlamljalo v skladišča, je Vanja vedelo, da zna biti ta herojska gesta njun konec. Nežno je pritisnilo dlan ob nabrekli žep, Rx Vulgaris je zvedavo pokukala iz svojega rastlinskomehanskega zavetja in Vanja jo je počohalo po temnozelenih cvetnih listih.
»Bo?« je vprašalo in potem v odgovor na svoje obupano vprašanje stegnilo roko v prvo sobo s konicami. Z orožjem pod pazduho se je vračalo na streho. Ko je vzelo zadnjo, se je spotaknilo na istem mestu kot pri vstopu. Zaklelo je, hotelo pobrati izpuščeno konico in opazilo, da se je devteron razlil po tleh, po tleh, ki jih ni bilo več, tako kot ni bilo več stavbe ne zelene vrbe ob njej – kot vsak čas ne bo več niti delavcev niti kolonij niti prihodnosti, ampak samo še lebdenje v večni klorofiliji ...
V jasnem pasjem očesu
Skoraj so naju že dohiteli. Če ne bi mojih pljuč poganjala Vulgaris, bi bila zdajle popolnoma zadihana. Spet potipam obloženi levi žep temnega plašča, ki uspešno prikriva moje iznakaženo telo. Še si tu, pomislim. Zašepeta mi, naj pohitim. Njihovi psi so naju že skoraj dohiteli. Še nikoli niso bili tako vztrajni. Na vrhu se začne prikazovati streha neke koče. Med tekom odskočim od nekega nagrmadenega drevja in ga potisnem v globino, psom naproti. Vsaj nekaj časa nama prihrani. Hitro vdrem v kočo in se sesedem za zaloputnjenimi vrati. Za zidovi kmalu zaslišiva renčanje. Sežem v žep in jo potegnem ven. Pobožam njen mehanski listek.
Seveda ne gre za navadno leseno kočo, v kleti je nameščen eden od neštetih vstopno-izstopnih potovalnikov (njihovi predniki so bile arhaične telefonske govorilnice). Ampak pustimo zdaj zgodovino potovalnikov. Hitro vnesem koordinate. Trnovo 2010. Psi se zaženejo v prosojno steno potovalnika, a že v naslednjem trenutku zbledijo. Vulgarine liste si prislonim k dihalnemu organu. Od živčnosti kar ne neham sopsti, res so me skoraj raztrgali tile psi. A vseeno. Rajši psi kot njihovi lastniki, ki so me samo zaradi mojih dvojnih spolovil obtožili čarovništva. Moja spolovila bodo v Trnovem 2010 prednost. Tja se zatečejo taki, kot sem jaz. Rx Vulgaris mi vrača sapo. Barve se zlivajo in med potovanjem pritisne neznosen hlad. Z Rx Vulgaris trepetava.
»Diham,« pomislim pri sebi in odprem oči, napolnjene z močefitom. Potovanje je preseglo časovne koordinate. Prebledela Rx Vulgaris prisloni list na moje prsi. Tu sva. Končno! Odkar so v koordinate vgradili mehansko budilko, je nemogoče zamuditi na tradicionalno podelitev Bevkovega prstana.
Jaz, Vanja, sem se privadila na ženski spol, število in sklon. Zato tudi v Trnovem ne bom »ono«, kljub priznanju. Spol so mi vgradili v jezik. Tega ne bo pozabila omeniti na podelitvi priznanj za presežke v biomehanični reprodukciji spolov. Mehanski listek ji je spolzel po reži, ki ji pravijo usta. Rx Vulgaris je še vedno trepetala od strahu pred podivjanimi psi.
»Konec je,« ji je prišepnila Vanja, »ni nama več treba bežati.«
Zadovoljno je potežkala njen mehanski listek. V njem se je pretakalo vedno več mehanske energije. V zaodrju nista bili opaženi. Ostali nagrajenci so ju pustili sami med štirimi stenami. A tedaj pod vrati opazita sence štirinožnih psov, ki renčijo, da v sobico sili njihov žvepleni zadah. Tega tu, v zaodrju Cankarjevega doma, nista pričakovali. Psi so jima bili še vedno na sledi. Ali pač ne? Sem si vse skupaj izmislila, je pomislila Vanja.
»Blodim?«
Povezovalec slovesne prireditve je pokukal skozi žametne zavese in ji pomignil: »Ste pripravljeni?« Tudi ta nesrečnež je mislil, da ju je zaradi »zmešnjave spolov«, kot so njuno mnogoterost vljudno opisovali tukajšnji gospodarji psov, najvarneje nagovarjati v množini. A čakaj, se je opomnila Vanja, kakšni gospodarji psov neki, tu stojiva zato, ker so v Trnovem gospodarji pod rušo, psi prevzgojeni v neškodljive cucke in vodnike slepih vseh spolov, zato je ves strah odveč. Globoko je zajela zrak in Rx Vulgaris namenila spodbuden nasmešek, saj je žveplena razjeda, tisti vonj, očitno res prišla v zaodrje iz spomina.
Vanja pokima, zavese se razprejo, žarometi jo za hip zaslepijo in potem se zave, da jo povezovalec programa, znani ultrapokvirjeni aktivist, kot je slišala praviti za odrom, vodi k mikrofonu, kjer mora povedati vse, vse, kar jim gre, tudi tukajšnjim, in potem, če se prej ne zgrudi od treme, mora zavrniti priznanje. Reči mora, da bi ga sprejela z veseljem, vendar ga ne more, ker bodo sicer v Trnovem pozabili, da je ono, drugo, in počasi bo še sama pozabila, kdo in od kod je. Doma so ji v jezik vgradili ženski spol, od zmeraj ga je uporabljala in tako počasi izbrisala svojo dvospolnost. A zdaj in tukaj je imela občutek, da bo lahko iz globin spomina sestavila neko novo osebo, na katero se bo ono, drugo, lahko naslonilo. V Trnovem so imeli hudo underground sceno, in računala je na te čudovite ljudi, o ja. Ko je zajela sapo, da bi končno izdavila vse to iz sebe, jo je prehitela Rx Vulgaris. S svojim zakvirjenim glasom je trepetaje in čudno počasi zaklicala v slepečo svetlobo: »Oooo neeee!«
Zadnja stvar, ki jo je Vanja videla, preden so jo raztrgali stekli psi, je bila njena lastna migetajoča podoba v jasnem pasjem očesu. Zadnja stvar, ki jo je slišala, preden sta skupaj z Rx Vulgaris izdihnili, je bil Vulgarin klic: »Ljubiiiicaaaa, nasviiiidenje v naslednjiiii vojniiii!«