Strani

25. jan. 2006

Politična sorodstva

Med 7. in 9. oktobrom 2005 je v Zagrebu potekala prva vzhodno- in srednjeevropska konferenca o politikah in praksah, ki prečijo spol, ali Transgressing Gender Conference. Njen osnovni motto je bil, da za spolno enakopravnost ne zadoščata dva spola, temveč med žensko in moškim obstaja prostor za mnoge druge, spremenljive in zamenljive spole, med heteroseksualnostjo in homoseksualnostjo pa prostor za enako izmuzljive spolne izbire in prakse. Ljudem, ki se v svoji moškosti ali ženskosti počutijo udobno, trditev najbrž ne pomeni veliko. Znanstvena fantastika, porečejo. In mi ostali?

»Izzivamo ustaljene predstave o biološkem in družbenem spolu. Njun pomen se je spremenil in se nenehno spreminja. A medtem ko so boji za spolno enakopravnost in svobodno opredeljevanje in izražanje lastne spolne identitete vse ostrejši, so skupnosti, ki bi morale v bojih sodelovati, bolj in bolj ločene. Zakaj feministične sestre zavračajo tiste, ki so se rodili z moškimi genitalijami; tiste, ki nikoli ne bodo menstruirali? Lahko človek, ki so mu ob rojstvu pripisali moški spol postane ženska? Kako obravnavati novorojenčke, ki se rodijo z »dvoumnimi« genitalijami? In: je spol družbena izmišljotina? Znamo misliti brez njega? Si lahko predstavljamo življenje v spolno nezaznamovani družbi? Se ima moški z vagino pravico enačiti z moškim spolom? In kaj vse to pomeni za razumevanje in koristenje človekovih pravic? Ta vprašanja zadevajo skupnosti in posameznike po celem svetu in konferenca o prečenju spolov želi ponuditi nekatere odgovore…«

Tem in podobnim vprašanjem se posvečata postfeminizem in queer teorija. Močno dvomita, da je politika identitet in z njo politično združevanje in delovanje, ki temelji zgolj na skupni telesni ali družbeni zaznamovanosti vseh sodelujočih, učinkovito. Feminizem žensk za ženske in proti moškim; boji proti homofobiji, ki jih bijejo samo geji in lezbijke; boji hendikepiranih, izbrisanih, Romov, brezposelnih in drugih, bodisi marginaliziranih bodisi stigmatiziranih ljudi, so osamljeni in pogosto notranje razdvojeni iz več razlogov: skupna zaznamovanost jim ne zagotavlja krvavo potrebne politične enotnosti; njihova na skupni identiteti osnovana politika izključuje vse somišljenike, simpatizerje, prijatelje, ljubimce, starše in moralne podpornike, ki se z njihovim bojem ne morejo istovetiti na podlagi skupne spolne, rasne, razredne ali drugačne 'usode' – lahko pa se istovetijo z njihovimi političnimi izhodišči in taktikami. Queer teorija predlaga očitno, tisto, kar anarhosindikalisti že dolgo vedo, a žal vse redkeje udejanjamo: solidarnost, združevanje in sodelovanje na podlagi politične sorodnosti, skupnih interesov in zanimanj, skupnih problemov, ki v neoliberalizmu le redko prizadenejo zgolj eno od naštetih skupin, saj uspešno utišanje in zatrtje ene največkrat upraviči prav takšno ravnanje z drugo.

Na zagrebški konferenci sta povedano zelo učinkovito uprizorila Jet Moon in Alex Woodland, ki sta v performansu/predavanju/delavnici »On the Border« – Sadomasochism, Gender-fuck and the Inter-relationship to No Border Politics povezala na videz nezdružljivo: njun sadomazohističen odnos, queer teorijo in nasprotovanje nacionalnim državam in političnemu nasilju, s katerim se bogati Zahod brani pred revnimi, razlaščenimi in breizmenimi 'ilegalci'. Poudarila sta, da je sadomazohistično razmerje edino, v katerem sta zadajanje bolečine in trpljenje stvar dogovora. Fizično in psihično nasilje, ki ga vsakodnevno izvajamo drug nad drugim, ni stvar dogovora. Nasilje, ki ga pedantno izvaja nevidna oblast, ni stvar dogovora. Sprevideti, da je medsebojno sovraštvo plod osamljenosti in zagrenjenosti, da je izolacija porok za naše uspešno samonadzorovanje in samokaznovanje, da sovraštvo zakriva vzroke za osamljenost in čustveno otopelost v svetu kupljivih in 'neomejenih' možnosti, pomeni sprevideti, da se nasilje, ki ga izvajamo drug nad drugim, kot mleko in med cedi v usta pohlepne oblasti; in da smo si krivi sami.